Franja

klȅčka ž
1. rogovila, ki jo pritrde živini na nogo, da ne more tekati na paši
2. rogovila, ki jo pastir natakne živali na vrat, da ne more v škodo

Knieholz, das, rogovila, kriv les; Pflanzenkunde rušje, ruševje

ljòkāč -áča m
1. palica, s katero podimo tele od krave, ko jo molzemo
2. rogovila, ki teletu brani do krave

rȁčva ž rogovila

rȁklja ž nav. mn. rogovila: imao je novu praćku, s crvenim lastišem i -om, pa se mnogo lakše gađalo; osovi se o stol, kao velikim -ama

sprit [sprit] samostalnik
navtika rogovila, razsoha (za jadro)

vāra -ae, f (vārus1 3)

1. razsohast drog, rázsoha (razsóha), rogovila: hoc autem facile contingit, si prius varam feceris et eam partem, supra quam ramum secaturus es Col., Lucan.

2. prečnik, prečka, prečni drog: supraque compegit arrectariis et iugis varas et in his suspendit arietem coriisque bubulis texit Vitr.; preg. gl. vibia.

Zwiesel, die/der, Forstwesen rogovila; beim Sattel: (zadnji) glavič

развилина f rogovila; (raz)cepitev, križpotje

развилка f rogovila; (raz)cepitev

развилок m rogovila; (raz)cepitev

рогулька f rogovila

bȑklja ž
1. drog, greda: usjekao dvije-tri -e i podbočio je kuću
2. zapornica: željeznička brklja; brklja na carinarnici
3. žvrklja, raztrepalnica: -om se mute jaja
4. rogovila za sušenje zelenega fižola, graha

kláto s rogovila kot ovratnik za živali, za svinje, da se ne morejo splaziti skozi ograjo

merrain [mɛrɛ̃] masculin

1. hrastovina za doge, dogovina

2. rogovila jelenjega rogovja

sòha ž, tož. sȍhu, mn. sȍhe
1. soha, kol
2. tovorniška rogovila za podpiranje tovora
3. obešalo za perilo ali ribiške mreže
4. ladijsko dvigalo
5. mn. sohe vislice

twig [twig]

1. samostalnik
(tanka) veja, vejica; šiba, prot; rogovila pri vilah; bajalica
anatomija žilica
elektrika majhen razdelilnik

to hop the twig sleng umreti; zbežati

2. britanska angleščina
sleng, neprehodni glagol & prehodni glagol opazovati, zagledati, spoznati; razumeti

bifurcus 3 (bi in furca) dvoviličast, dvoroglat, razsohast: Col., Plin., ramus O. rogovila, valli L. viličasti koli; subst. bifurcum -ī, n razsoha (kjer se dve veji cepita druga od druge): Col.; viličenje (o zvezi dveh žil dovodnic na glavi vprežne živine): P. Veg.; od tod: sudor mihi per bifurcum volabat Pert. = po licih proti grlu.

rogovílica (-e) f dem. od rogovila rametto biforcuto

κρατευταί, οἱ (κέρας) viličasto stojalo, rogovila, na kateri se je vrtil raženj.