Franja

redēmptor -ōris, m (redimere)

1. kupec, kupovalec, prevzemnik javnih del (dolžnosti), zakupnik, najemnik, podjetnik, nabavitelj, nabavljač, dobavitelj, dobavljač, zalagalec, zalagatelj: Ci. idr., frumenti L., tutelae Capitolii Plin., cloacarum Plin. prevzeti čiščenje kanalov, vectigalium Icti., pontis Icti. mostnine; occ. stavbni podjetnik, stavbenik, gradbenik: huc caementa demittit redemptor H.

2. kot jur. t.t. prevzemnik kake pravde in z njo povezanih nevarnosti proti določeni odškodnini oz. denarnemu nadomestilu, pokupnik (pokupitelj, nakupovalec) pravd: litis, causarum Icti.

3. odkupnik (odkupovalec, odkupitelj) iz jetništva: vivam cum obsceno? non vivam cum redemptore? Sen. ph.; od tod o Kristusu (od)rešitelj, (od)rešenik: Eccl.

redentor moški spol rešitelj; odrešenik

refuge [rəfüž] masculin zavetišče, zavetje, azil; figuré pribežališče; rešitelj (v sili); prometni otok; planinsko zavetišče, koča; figuré izgovor

(maison féminin de) refuge zavetišče, dom (za prenočevanje)
chercher, trouver refuge auprès d'un ami iskati, najti zavetje pri prijatelju
passer la nuit dans un refuge prebiti noč, prenočiti v planinskem zavetišču

releaser [rilí:sə] samostalnik
osvoboditelj, rešitelj
fotografija sprožilec

rescuer [réskjuə] samostalnik
reševalec, -lka, rešitelj, -ica; osvoboditelj, -ica

Retter, der, (-s, -) rešitelj; figurativ rešitelj, odrešitelj

salūtificātor -ōris, m (*salūtificāre) ublaževalec, (u)blažitelj, blažilec, (od)rešitelj, (od)rešenik: TERT.

salvateur, trice [salvatœr, tris] adjectif rešilen; masculin, féminin rešitelj, -ica

salvatór -oáre (-óri, -oáre)

I. adj. rešilen; odrešilen

II. m/f rešitelj (-ica)

salvātor -ōris, m (salvāre)

1. rešitelj (klas. servātor): quam (sc. insolentiam) vitans Cicero soterem „salvatorem“ noluit nominare et ait „qui salutem dedit“ M.

2. (od)rešenik, odrešitelj: AUS., ECCL. (o Kristusu).

salvatore

A) m (f -trice) rešitelj, rešiteljica:
Il Salvatore relig. Odrešenik

B) agg. (f -trice) knjižno odrešilen

salvificātor -ōris, m (salvificāre) = salvātor (od)rešitelj, (od)rešenik: TERT.

salvor [sǽlvə] samostalnik
rešitelj (zlasti ladje ali njenega tovora), reševalna ladja

sauveteur [sovtœr] masculin reševalec, rešitelj; pripadnik, član reševalnega moštva (ekipe)

canot masculin sauveteur rešilni čoln

sauveur [sovœr] masculin, religion odrešenik; rešitelj

sauveur de la patrie rešitelj domovine
ce médecin a été mon sauveur ta zdravnik mi je rešil življenje

saver [séivə] samostalnik
rešitelj; dober gospodar, varčevalec, varčnež

my new range is a coal-saver moj novi štedilnik porabi malo premoga

savio(u)r [séivjə] samostalnik
rešitelj, odrešitelj

Our Savio cerkev naš odrešenik

servātor ōris, m (servāre)

1. opazovalec, paznik, pazitelj, čuvar, čuvaj: Olympi LUCAN., nemoris STAT. prežalec.

2. (o)hranitelj, ohranjevalec, rešitelj: hominum PL., capitis mei CI., idem perditor rei publicae nominabar, qui servator fueram CI., patriae L., SEN. PH., Graeciae SEN. RH. (o Miltiadu), mundi PR., domūs O., salutis O. = odrešenik, rešitelj; abs.: prosequentibus cunctis servatorem liberatoremque acclamantibus L., si servasti me, non ideo servator es SEN. PH.; kot Jupitrov vzdevek: templum Iovis Servatoris PLIN.

3. izpolnjevalec, izpolnitelj, dopolnjevalec, dopolnitelj: rigidi honesti LUCAN., foederis CL.

sōspes -pitis (etim. nedognana beseda)

I. pass.

1. dobro ohranjen, dobro zavarovan, nepoškodovan, neokrnjen, nedotaknjen, rešen, zdrav: sospes et superstes gnatus Pl., filium vivum salvum et sospitem vidi Pl., sospes incolumisque (sc. Caesar) Plin. iun., Hesperiā sospes ab ultimā H., sospites brevi in patriam restituant L., virginum matres iuvenumque nuper sospitum H., per me tutus sospesque fuisses O.; o stvareh oz. neživih subj.: vix una navis sospes ab ignibus H., domus sospes ab incursu O., sospes res publica Augustus ap. Suet.

2. srečen, ugoden (o stvareh): dies Pl., sospite cursu H. —

II. act. = rešujoč, kot subst.

1. m rešitelj: Enn. ap. P. F., quo sospite liber Enn. ap. Fest.;

2. f rešiteljica, Junonin vzdevek (Iuno Sispes star. = Sōspes): Sispitem Iunonem, quam vulgo sospitem appellant, antiqui usurpabant, cum ea vox ex Graeco videatur sumpta, quod est σώζειν Fest.

sōspitātor -ōris, m (sospitāre) rešitelj, rešeník, odrešitelj, odrešenik, blažitelj, blažilec: aeternus animantum sospitator Ap., sine cura sospitator, sine propagatione genitor Ap., te meum sospitatorem cotidie saginabo Ap., virginis et asini sospitator egregius Ap., exin me [su]um sospitatorem nuncupatum matrona prolixe curitabat Ap., de caelo scilicet missus mihi sospitator Ap., sospitator nostri generis Arn. (o Kristusu).