Franja

galactic [gəlǽktik] pridevnik
mlečen
astronomija rimski

Lāomedōn -ontis, acc. -ontem in -onta, m (Λαομέδων = narodni svetovalec, samogovoreče kraljevsko ime) Laomedónt

1. trojanski kraj, Ilov sin (Ilus, Ἶλος), oče Priama, Titona in Hezione; Pozejdona in Apolona je prikrajševal za plačilo, ki jima je bilo obljubljeno za zgraditev trojanskega mestnega obzidja: H., Pr., Hyg., Laomedontis nurus (= Aurora) O. Od tod adj. Lāomedontēus 3 (Λαομεδόντειος) in Lāomedontius 3 (Λαομεδόντιος) Laomedóntov, laomedóntski, pesn. = trojanski in (ker so Rimljani po bajki Enejevi potomci) = rimski: Laomedontea arva O., Laomedonteae periuria gentis V., donec Laomedonteos fugeret Fortuna penates Val. Fl., Laomedonteae, Troiana altaria, flammae Sil., Laomedontius heros (= Aeneas) V.; patron. Lāomedontiadēs -ae, m (Λαομεδοντιάδης) Laomedontiád, Laomedontov sin: memini … Laomedontiadem Priamum … Arcadiae gelidos invisere finīs V.; pl. Laomedontiadae, pesn.
a) = Trojanci: Laomedontiadae, bellumne inferre paratis … ? V.
b) = Rimljani: quod … Laomedontiadûm non desperaverit urbi (= Romae) Sil.

2. Mitilenec, vojskovodja Aleksandra Velikega; po njegovi smrti je zavladal v Siriji in Feniciji: Cu.

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

Laurentum -ī, n Lavrént, staro, imenitno mesto v Laciju jugovzhodno od Ostije, nekdaj prestolnica kralja Latina: Mel., Plin. Od tod adj.

1. Laurēns -entis
a) lavréntski: ager Varr., L., arva, Tiberis V., litus O., agri O., Tib., castrum Tib.; subst. α) Laurēns -entis, n (sc. praedium) Lavrént(sko), podeželsko posestvo Plinija mlajšega pri Lavrentu: Plin. iun. β) Laurentēs -ium, m Lavrénčani, preb. Lavrenta: V., L., Laurentēs Lavīnātēs, gl. Laurolāvīnium.
b) pesn. = latínski (lácijski), rímski: Picus O., bella, populus, praeda Sil.

2. Laurēntinus 3 lavréntski: via Val. Max., Plin. iun.; subst. Laurentīnum -ī, n (sc. praedium) Lavréntsko, podeželsko posestvo Plinija mlajšega pri Lavrentu: Plin. iun.

3. Laurentis -idis (starejša obl. za Laurēns) lavréntski: Caper ap. Prisc.; kot fem.: terra Laurentis Enn. ap. Prisc.

4. Laurentius 3 lavréntski: palus Laurentia V.

Oenōtrus -ī, m (prim. dor. οἴνωτρον vinogradniški kol) Ojnóter, mitološki sab. kralj, Perketijev brat, eponimni heroj Italije kot dežele pridelovalke vina: Plin., Serv. — Od tod

1. subst. Oenōtria -ae, f (Οἰνωτρία) Ojnótrija = „Dežela vina“, staro ime jugovzhodnega dela Italije (Brutij in Lukanija): Serv.; meton. = vsa Italija: Cl.

2. subst. Oenōtriī -ōrum, m Ojnótrijci, preb. Ojnotrije: Plin.

3. adj. Oenōtrus 3 = Oenōtrius ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotri viri V., Oenotrae terrae, orae, fines Sil.

4. adj. Oenōtrius 3 (Οἰνώτριος) ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotria tellus V., Oenotria iura, tecta Sil.

5. Oenōtridēs -um, m Ojnótride, otoki blizu Velije: Plin.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

romain, e [rɔmɛ̃, ɛn] adjectif rimski

Romain, e masculin, féminin Rimljan, -nka; féminin (= laitue féminin romaine) rimska solata; féminin (= balance féminin, bascule féminin romaine) rimska tehtnica
caractère masculin romain (typographie) latinska črka
chiffre masculin, droit masculin romain rimska številka, rimsko pravo
Eglise féminin catholique, apostolique et romaine rimskokatoliška Cerkev
caractères masculin pluriel romains rimske, pokončne črke
empereur masculin romain rimski cesar
être bon comme la romaine biti predober (in izkoriščan); biti v položaju, ki utegne biti nevaren, usode poln
travail masculin de Romain dolgotrajno in težko delo

Roman [róumən]

1. pridevnik
rimski

Roman balance, Roman beam, Roman numeral rimska tehtnica, številka
Roman law rimsko pravo
the Roman pontiff papež
Roman pottery rimska keramika

2. samostalnik
Rimljan, -nka; rimokatoličan, -nka
jezikoslovje latinščina

King (Emperor) of the Romans rimski cesar

román

I. -e n roman

II. -i m Rimljan

III. -ă (-i, -e) adj. rimski

romanesco

A) agg. (m pl. -chi) rimski (današnji Rim):
cucina romanesca rimska kuhinja
dialetto romanesco rimsko narečje

B) m jezik rimsko narečje

Romanish [róuməniš] pridevnik
rimski
religija (zaničljivo) rimskokatoliški, papističen

Romanist [róumənist]

1. samostalnik
romanist; strokovnjak za rimsko pravo, za rimske institucije
religija rimokatoličan, (zaničljivo) papist

2. pridevnik
religija rimski, odvisen od Rima
pravno rimski, ki se tiče rimskega prava

romano¹

A) agg.

1. hist. rimski, starorimski

2. rimski:
fare alla romana gost. plačati vsak zase
il diritto romano rimsko pravo
saluto romano rimski pozdrav (v fašistični Italiji)

3. relig. rimskokatoliški; rimski:
rito romano rimskokatoliški obred

4. tisk
carattere romano rimska črka
numeri romani rimske številke

B) m (f -na)

1. Rimljan, Rimljanka; prebivalec, starega, današnjega Rima:
romano di Roma star Rimljan, Rimljan že vrsto rodov

2. jezik rimsko narečje

romano rimski

católico romano rimskokatoliški
a la romana po rimski šegi
romano m Rimljan
romano rústico vulgarna latinščina

Römer² Adjektiv rimski

römisch rimski; römisches Recht rimsko pravo; römische Ziffern rimske številke

Romish [róumiš] pridevnik
rimski; rimskokatoliški, papeški; papistovski

Rōmulus -ī, m Rómul, eponimni heroj mesta Rim, ki ga je zgradil skupaj z bratom Remom, sin Marsa in Ree Silvije, prvi rimski kralj, po smrti čaščen kot bog Kvirin (Quirīnus). Kot adj. Rōmulus 3 Rómulov, potem tudi = rímski: Romula ficus O. (= Rūmīnālis ficus) Romulova smokva (pod katero je volkulja dojila Romula), Romula tellus V. ali hasta Pr. rimska. — Adj.

1. Rōmuleus 3
a) Rómulov, rómulski: ensis O., manus O., fera Iuv., casa Petr.
b) rímski: urbes O., colles (= Roma) O., senatus Sil.

2. Rōmulāris -e Rómulov: ficus L. = Rūmīnālis ficus.

3. Rōmilius 3 romílijski, ime neke tribus: tribus Varr., Ci., Fest. — Po gr. patron. Rōmulidae -ārum (ali -dum: Prud.) Romulídi, Rómulovi potomci, pesn.= Rimljáni: V., Pers., Lucr.

Tyrrhēnus¹ (Tūrēnus, Turīnus) 3 (Τυῤῥηνός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: H., Mel., Plin., Sil., Stat., Sen. tr., Val. Fl. idr., mare L., aequor V., gurges Lucan., corpora O. ali monstra O. = Etrurci, ki jih je Bakh spremenil v delfine, vincula pedum V., dux (= Mezentius) O.; meton. itál(ij)ski, rímski: pubes Sil. — Od tod

1. subst. Tyrrhēnus -ī, m
a) Tirénec, Etrúr(ij)ec, Etruščán: sanguine Tyrrheni (= Mezentii) V., Tyrrhenus inflabat ebur V. etrurski piskač; pl. Tyrrhēnī -ōrum in pesn. -ûm, m (Τυῤῥηνοί) Tirénci, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije: V.
b) Tirénsko morje (pooseb.): Val. Fl.

2. subst. Tyrrhēnia -ae, f (Τυὀὀηνία) Tirénija, Etrúrija: O.

3. adj. Tyrrhēnicus 3 (Τυῤῥηνικός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: Tarraco Aus. ob etrurskem morju ležeč (stoječ).

Ulpiānus -ī, m Ulpiján, pravni rimski strokovnjak, prijatelj cesarja Aleksandra Severa: Lamp.