Franja

habitant [hǽbitənt] samostalnik
prebivalec, stanovalec; Kanadčan francoskega porekla

habitant, e [abitɑ̃, t] masculin, féminin prebivalec, -lka, stanovalec, -lka; pluriel prebivalstvo; populaire mrčes

habitants du pays domačini, tuzemci
habitants de la maison hišni stanovalci
habitants de la ville meščani
(militaire) chez l'habitant v zasebnih stanovanjih

habitante moški spol prebivalec

habitātor -ōris, m (habitāre)

1. hišni prebivalec, — stanovalec, — najemnik: Sen. ph., Iuv., Plin. iun., inesse aliquem … habitatorem in hac … divina domo Ci. da stanuje … v tej … hiši, tuam (domum) mundi habitatores Lamiae conduxerunt Ci. ep. čedni najemniki iz Lamijevega rodú, tumultu habitatorum territus L., tertiae contignationis habitatores L.

2. prebivalec kake dežele, države idr. Macr., sunt enim ex terra homines non ut incolae atque habitatores, sed … Ci., civitas habitatoribus vacua Amm., Balearium insularum habitatores Veg.

Hubbite [hʌ́bait] samostalnik
ameriško, pogovorno prebivalec, -lka Bostona

Idahoan [aidəhóuən] samostalnik
prebivalec, -lka države Idaho

Illinoian, Illinois(i)an [ilinɔ́i(z)ən]

1. pridevnik
iz Illinoisa

2. samostalnik
prebivalec, -lka Illinoisa

incola -ae, m (incolere)

1. stanovalec, prebivalec: Ci., Iust., Auct. b. Afr. idr., quem locum Catabathmon incolae adpellant S.; z gen.: Cu., Iust. idr., i. urbis Ci., incolae eius insulae N., i. maris, ponti, montis O.; od tod pren.: Socrates totius mundi se incolam arbitrabatur Ci. svetovljan, bestiae aquarum incolae Ci., quaedam stagni incola (= rana) Ph.; celo o rekah: incolae Padi Plin. pritoki; pesn.: i. turba O., ali aquilones H. domači, arbor Plin. tuzemsko. Redko fem. = prebivalka, stanovalka: Ph., Prud.

2. occ. (brez državljanstva) priseljenec (= gr. μέτοικος): id signum cives atque incolae colere, advenae venerari solebant Ci., incola a Tarquiniis L. priseljenec iz …

íncola moški spol prebivalec

Indianian [indiǽniən]

1. pridevnik
iz Indiane

2. samostalnik
prebivalec, -lka Indiane (ZDA)

inhabitant [inhǽbitənt] samostalnik
prebivalec, stanovalec

inhabitātor -ōris, m (inhabitāre) prebivalec: Ulp. (Dig.), Eccl.

in-quilīnus -ī, m (= incolīnus, pravzaprav adj. k subst. incola stanujoč v)

1. prebivalec tujega posestva, poseb. stanovalec v tuji hiši, (pod)najemnik, gostač, domar (gr. σύνοικος) (naspr. dominus): Mart., Vell., at vero te inquilino — non enim domino — personabant omnia vocibus ebriorum Ci., i. privatarum aedium et insularum Suet., praediorum alicuius Suet., regionum Iust., inquilinum recipere Icti.; metaf.: Tullius, inquilinus civis urbis Romae (priseljenec) S. (o Ciceronu kot Arpincu), quos ego non discipulos philosophorum, sed inquilinos voco Sen. ph. (ki sicer pridno zahajajo k predavanjem, pa se ničesar ne naučijo).

2. sploh prebivalec česa, ob čem: perpetui carcerum inquilini Amm., vel inquilinus sit Amm. (naspr. vicinus), Padi inquilini Plin. prebivalci ob Padu, Padanci; metaf.: inquilinae impietas, perfidia Varr. ap. Non., anima inquilina carnis Tert., inquilinus carnis Tert.

Insasse, der, (-n, -n) (Bewohner) stanovalec, prebivalec, eines Altersheims: oskrbovanec, einer Haftanstalt: zapornik; im Auto, Flugzeug: potnik

Iowan [áiəwən]

1. pridevnik
iz Iowe

2. samostalnik
prebivalec, -lka Iowe

locuitór -oáre (-óri, -oáre) m/f prebivalec (-lka)

magistràtlija m prebivalec, ki je spadal pod oblast magistrata

messin, e [mɛsɛ̃, in] adjectif prebivalec, -lka mesta Metz

morador moški spol prebivalec

obitávalac -aoca m stanovalec, prebivalec obitavalac ove kuće