Franja

rūna² -ae, f rúna, pisni znak najstarejše pisave germanskih plemen, rúne, runska pisava: barbara fraxineis pingatur runa tabellis Ven.

Samnium -iī, n (sinkop. iz *Sabinium (*Safiniom); prim. osk. Safinim, lat. Sabīnī, Sabellī) Sámnij, Sámnijsko, srednjeitalska, severno od Kampanije med Lacijem in Apulijo do Jadranskega morja razprostirajoča se pokrajina, ki je vključevala tudi del Apeninskega gorstva; bila je domovina sabinsko-oskijskih plemen: Karacenov (Karacencev), Pentrov, Kavdinov (Kavdijcev) in Hirpinov (Hirpincev): VARR., CI., L., FL. Od tod adj.

1. Samnīs -ītis, abl. -īte in -īti (star. nom. sg. m Samnītis: CA. AP. PRISC., PRUD.) sámnijski, samnítski: SIL., PRUD. idr., ager, exercitus L., bellum PLIN.; subst. Samnīs -ītis, m
a) Sámnijec, Samnít: CI.; kolekt.: L., LUCAN.; nav. pl. Samnītēs -ium (redko -um), m Sámnijci, Samníti, preb. Samnija: VARR., CI., L., H., SEN. PH., FL. (z gr. acc. Samnitas), AUR.
b) metaf. Sámnijec (sámnijec), Samnít (samnít) = s sámnijskim (samnítskim) orožjem oborožen gladiator: LUC. AP. CI.; v pl.: VARR., CI., L.

2. Samnīticus 3 sámnijski, samnítski: bellum SUET., FL.

Scythēs ali Scytha -ae, m (Σκύϑης) Skít (Scít); obl. Scythēs: CI., H., SEN. TR., PLIN., FL.; obl. Scytha: PH., LUCAN., LACT., VULG., PRISC.; abl. Scythā: TERT. in (meton. = Scythiā) T. (Annal. 2, 60); pl. Scythae -ārum, m Skíti (Scíti), skupno ime divjih nomadskih plemen severno od Donave, Črnega morja in Kaspijskega jezera pa vse tja do evropsko-azijske meje; Skite (Scite) so si pozneje podvrgli Sarmati: CI., H., CU., MEL., PLIN. Pesn. Scythēs ali Scytha -ae, m, f kot adj. = skítski (scítski): Taurus Scythes SEN. TR., pontus Scytha STAT., acc. pontum Scythen SEN. TR. Črno morje, cirrata loris ... Scythae pellis MART., Scythas zmaragdos MART. – Od tod

1. adj.
a) Scythicus 3 (Σκυϑικός) α) skítski (scítski): MEL., STAT., MART., AUS., CL., tegimen CI., arcus, sagitta, frigus, Ister, fretum (= Črno morje) O., Diana O. tavrijska = čaščena na Tavrijskem Hersonezu, amnis (= Tanais, zdaj Don) H., Oceanus PLIN. = Ledeno morje, pri VAL. FL. pa = Črno morje, Scythica herba in subst. samo Scythicē -ēs, f bot. skítska (scítska) zel, neka rastl.; Scythici smaragdi PLIN., caeruleum Scythicum PLIN. skitska modra (modrina), neka barva. β) pártski: pharetra LUCAN.
b) Scythis -idis, f (Σκυϑίς) skítska, scítska; kot subst. = α) Skítka (Scítka), Skítinja (Scítinja): O., VAL. FL. β) kot dragulj = skitíd (scitíd), skítida (scítida), skítski (scítski) smaragd: M.

2. subst.
a) Scythia -ae, f (Σκυϑία) Skítija (Scítija), dežela Skítov (Scítov): CI., V., O., MEL., PLIN., IUST.
b) Scythissa -ae, f (Σκύϑισσα) Skítka (Scítka), Skítinja (Scítinja): matre Scythissa natus N.

stápljanje (-a) n fusione; assimilazione, unione:
stapljanje plemen, narodov fusione di tribù, di genti
lingv. stapljanje končnega in začetnega samoglasnika crasi

trāgula¹ -ae, f (najbrž kelt. beseda) trágula, „vlečno kopje“, kopje keltskih in iber(ij)skih plemen (z metalnim jermenom, s katerim so ga potegnili nazaj): Luc. ap. Fest., Varr., S. ap. Non., C., L., Auct. b. Hisp., Sil., Val. Max., Gell.; pren.: tragulam inicere in aliquem Pl. uporabiti (uporabljati) zvijačo, rovariti, spletkariti; tragulam decīdere (gl. decīdō) Pl.

triplex -icis, abl. -ī (trēs in plicāre; prim. du-plex)

1. trigub (trogub), triguben (troguben), triležen (troležen), triskladen (troskladen), trojen, naguban, zganjen: illi robur et aes triplex circa pectus erat H.

2. metaf. tridelen (trodelen), iz treh delov sestoječ, trojen: forma (Cerberus, Geryones) O., cuspis O. trizob (Neptunov), regnum O. (zemlja, morje, podzemlje), mundus O. (nebo, zemlja, morje), Plato triplicem finxit animum C i. (ratio, ira, cupiditas), gens V. iz treh plemen, triplemenski, porticus Suet. s trojno vrsto stebrov.

3. occ.
a) trojen: acies C., L., murus V.; subst. α) triplex -icis, n = triplum trojno, trikrat toliko: pediti centeni dati, triplex equiti L., sume tibi triplex H. β) triplicēs -um, m (sc. codicilli) tridelna (trodelna) tablica, pisalna deščica s tremi tablicami ali listi: Ci., Mart.
b) pesn. (o treh skupaj sodečih bitjih) trije (tri) skupaj: deae (= Parcae) O., Minyēides O. tri sestre Mineide, Diana O. (Diana — Luna — Hecate), greges Pr. tri tolpe bakhantov.

Trocmī -ōrum, m (Τρόκμοι) Trókmi, eno od treh keltskih plemen v Galatiji v Mali Aziji ob reki Halis: L., Ci. — Soobl. Trogmī -ōrum, m Trógmi: Plin.

Tūscus 3 (prim. Etrūscus) túskovski, túskiški, túskijski, etrúr(ij)ski: mare Ci. = Tirensko morje, amnis V., Plin. ali alveus H. = Tibera, dux (= Mezentius) O., eques Mart. = Mecenat, ki je bil potomec etrurskih kraljev, cadi Mart. etrurska vina, semen Tuscum O. pira, pirjevica, vicus Pl., L., Varr., H., T., Mart. Etrurska (Tuskovska) ulica v Rimu med Julijevo baziliko in Kastorjevim svetiščem, bivališče trgovcev s svilo, pa tudi sodrge, zlasti prostitutk; adv. Tūscē túskovsko, túskiško, etrúrsko: Varr. ap. Gell., dicere Gell., subulo Tusce tibicen dicitur Fest. Od tod

1. subst. Tūscī -ōrum, m
a) (sc. agrī) Túskovsko, Túskiško, etrursko podeželsko posestvo Plinija mlajšega: Plin. iun.
b) Tūscī -ōrum, m Túski, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije, ki je obsegala 12, pozneje 15 glavnih plemen, od katerih je imelo vsako svojega predstojnika ali župana, imenovanega „lucumo“. Tuski so sloveli kot vedeževalci (avgurji) in umetniki (etrursko posodje, stebrišča idr.). Ko so si jih Rimljani popolnoma podvrgli, so se postopoma zlili z njimi in počasi izginili iz zgodovine: Varr., L., Ci., Mel.; meton. túskovsko (etrúr(ij)sko) ozemlje, Etrúrija: Varr., in Tuscos abiit L.
c) Tūsca -ae, f Túska, Etrúr(ij)ka, Etruščánka: Iuv.

2. subst. Tūscia -ae, f Túskija, Túskovsko, Etrúrija: Amm., Eutr., Tert.

3. adj. Tūscānicus 3 túskovski, túskiški, tuskánski (tuskániški), etrúr(ij)ski: impluvium Varr., signa Plin., statuae Q., dispositiones Vitr.

Αἰολεῖς ion. έες, οἱ eno izmed četvero glavnih grških plemen; adi. Αἰολικός ajolski, Αἰολίς, ίδος, ἡ Ajolija (dežela v Mali Aziji, pa tudi staro ime Tesalije).

δεκά-φῡλος 2 (φυλή) ion. v (na) deset plemen, rodov, občin razdeljen.

Παιονία, ἡ, ion. -ίη dežela v severni Makedoniji; preb. οἱ Παίονες, adi. Παιονικός 3, fem. Παιονίς, ίδος, ἡ pajonska zemlja, razdeljena na 10 plemen, med njimi οἱ Παιόπλαι.

τρί-φῡλος 2 (φυλή) ki sestoji iz treh plemen ali rodov.

τριχᾱ́-ῑκες, οἱ [Et. dor. τριχάϝικες pridevek Dorcev: "deleč se v tri rodove"; -ϝικες, lat. vicus, gršk. ϝοῖκος, slov. vas] ki se deli v tri plemena (rodove), ki sestoji iz treh plemen.