Franja

coenolexia -ae, f (gr. κοινολεξία) navaden, preprost izraz: Serv.

common¹ [kɔ́mən] pridevnik (commonly prislov)
skupen, javen; navaden, poprečen, obči; prostaški, plebejski, vulgaren

to make common cause with podpirati kaj, delati za isto stvar
sleng common or garden zelo vsakdanji, šablonski
glasba common chord trozvok
slovnica common gender dvojni spol
by common consent soglasno
the common herd plebejci
common noun občno ime
Court of common Pleas civilnopravno sodišče
common rights človeške pravice
common salt kuhinjska sol
common weal splošna blaginja
common woman pocestnica

commonplace [kɔ́mənpleis]

1. samostalnik
vsakdanjost; vsakdanja modrost, puhlost

2. pridevnik
vsakdanji, navaden, nezanimiv, banalen

commun, e [kɔmœ̃, ün] adjectif skupen, splošen, obči; navaden, vsakdanji, običajen, preprost; prostaški; grammaire enak za oba spola; masculin skupnost, splošnost; veliko število; (navadno) ljudstvo; (hišno) osebje, služinčad; pluriel gospodarski prostori, stranska poslopja (za služinčad)

d'un commun accord složno, enodušno
d'une commune voix enoglasno
en commun skupno, skupaj
hors du commun izreden
le commun des mortels večina ljudi
but masculin commun skupen cilj
fosse féminin commune skupen, množičen grob
dénominateur masculin commun (mathématiques) skupni imenovalec
homme masculin du commun človek iz ljudstva, poprečen človek
intérêt masculin commun skupen interes, splošna blaginja
lieu masculin commun banalna, obrabljena, splošno znana stvar
maison féminin commune občinska hiša
nom masculin commun občno ime, apelativ
réunion féminin commune skupno zborovanje, skupna seja
sens masculin commun zdrava pamet
vie féminin commune skupno življenje, skupno gospodinjstvo
voix féminin commune glas ljudstva, javno mnenje
avoir quelque chose de commun avec quelqu'un imeti s kom kaj skupnega
faire cause commune združeno nastopati (v kaki stvari), solidarizirati se
faire bourse commune imeti skupno blagajno
vivre sur le commun živeti na stroške skupnosti
qui sert au commun sert à pas un (proverbe) vsem ljudem ne more nihče prav narediti

commūnis (st.lat. commoinis) -e (cum in mūnia; prim. lat. mūnus, st.lat. moenos menjalna storitev, mūnia povratna opravila, immūnis prost storitev, mūniceps, mūnicipium, st.lat. moinicipiis: lacijska municipia = mesta s samoupravo so imela do Rima enake dolžnosti [mūnia] kakor cives Romani; prim. še sl. mena, menjati, nem. gemein, Meineid; sem spada še lat. mūtāre, mūtuus, torej je commūnis „zavezan k povratnemu opravilu, z isto dolžnostjo“), od tod:

1. skupen, obči, občen, splošen, navaden, vsakdanji: id non proprium senectutis est vitium, sed commune, valetudinis Ci., non solum id, quod commune est, sed etiam id, quod istius praecipuum est Ci., homo vitae communis ignarus Ci. ki ne zna občevati s svetom, ki ne zna živeti med ljudmi, vitae consuetudo c. ali vita hominum consuetudoque c. Ci., c. sensus Ci. preprost ljudski razum, c. classis Graeciae N. združeno ladjevje, c. ius gentium N., locus c. (evfem.) Pl. podzemlje, pekel, locus c. Sen. rh. hotnišnica, loca communia Ci. javni trgi, javni prostori, toda loci communes Ci., Q. obča mesta = vsakdanji izreki, znane resnice, krilatice, c. mimi Ci. običajne, ki se večkrat vidijo, populus, deus V., di c. V., c. superi Val. Fl., condicio c. H., paucis ostendi gemis et communia laudas H. javnost, c. aurae O., curae c. T., c. commoda Plin. iun., communi monetā Iuv. z navadnim kovnim pečatnikom. Adv. commūniter (naspr. separatim, proprie)
a) skupaj: N., C., Suet., c. pisunt Ca., c. pascere Varr., c. quaerere aliquid Ci., H., ut rebus c. gestis paene simul cum patre triumpharet Ci., tres populi c. bellum parant L.
b) vobče, splošno, vprek: quae c. locutus sum Ci. Adj. v zvezi z dat.: Ter., O., mors omni aetati est communis Ci., commune vitium magnis parvisque civitatibus S.; z inter: multa sunt civibus inter se communia Ci.; s cum: quocum fuit domus et militia communis Ci., alterum nobis cum diis, alterum cum bestiis commune est S., illa communia imperatoribus cum militibus N., omnia ei cum amicis fuisse communia N.; pogosto aliquid cum aliquo commune habere: Sen. rh., Sen. ph., Q., Ap.; z gen.: hostes communes omnium Ci., amicorum esse communia omnia ali communia esse amicorum inter se omnia Ci.; occ.
a) ret. exordium c. Ci., Corn., Q. tudi za nasprotno stranko ugoden.
b) gram. verbum c. glagol na -or z aktivnim in pasivnim pomenom: Gell., Prisc., syllaba c. (= anceps) Don. dvojnotrajen, genus c. Char. skupni (= moški in ženski) spol.

2. (o osebah) pristopen, dostopen, prijazen, priljuden, vljuden: Plin. iun., (amicus) simplex et communis et consentiens Ci., sic se gerebat, ut communis infimis, par principibus videretur N., quis Laelio communior? Ci., et super cenam et semper alias communissimus Suet., Cyrum minorem … communem erga Lysandrum atque humanum fuisse Ci., communis nimis circa omnes Eutr.; occ. demokratičen (kdor misli, da so vsi državljani enaki): Ci. ep. (IV, 9, 2). — Od tod subst. commūne -is, n

1. skupna last, državna lastnina: Icti., de communi, quidquid poterat, ad se in privatam domum sevocabat Ci., quod ius statues communi dividundo Ci. ep., nescio quid in commune contulit Ci. v zadružno blagajno, ut communibus pro communibus utatur, privatis ut suis Ci., privatus illis census erat brevis, commune magnum H., modo ne communia solus occupet O.

2. occ. občinstvo, občina, srenja, država: a communi Cretensium legati ad Pompeium venerunt Ci., commune Milyadum vexare Ci., c. gentis Pelasgae O. skupna moč. Od tod pogosto adv. in commūne
a) za vse, za javne namene, v občo korist: in c. metuere Pl., in c. consulere Ter., Cu., T. ali consultare Mel., Plin. iun. ali deliberare Suet., in c. conferre Ci. ali congerere T., in c. disserere T., in c. laborare, prodesse Q.
b) vobče, sploh, splošno, počez, vsevprek: Plin., Q., in publicum et in c. laudare T., haec in c. de Germanorum origine T., in c. alacres properabant T.
c) skupno: honores in c. vocare L. vsem (= patricijem in plebejcem) omogočiti; tako tudi: libertatem in communi ponere T.; occ. na spolovino (kot vzklik): Sen. ph., eia in commune, quidquid est lucri! Ph.

común skupen; občen, splošen; vsakdanji; navaden; pogosten; slab

a cuenta común na skupen račun
lugar común skupni prostor; vsakdanji rek; krilatica; stranišče
nombre común obče ime
sentido común zdrava pamet
en común skupno
por lo común navadno
pastos comunes občinski pašnik

común -ă (-i, -e) adj.

1. skupen

2. obči, splošen

3. navaden

consuēto

A) agg. navaden, običajen

B) m (samo sing.) navada:
secondo il consueto, di consueto, per consueto ponavadi, navadno, običajno

consuetudinal [kɔnswitú:dinəl] pridevnik
navaden, običajen

consuetudinario

A) agg. (m pl. -ri) navaden, običajen:
diritto consuetudinario pravo običajno pravo

B) m (f -ia) otrok navade

cōnsuētūdinārius 3 (cōnsuētūdō) navaden: Sid.; adv. -ē na navaden način: Cass.

consuetudinary [kɔnswitú:dinəri]

1. pridevnik
navaden, običajen

2. samostalnik
cerkev obrednik, mašna knjiga

conventional [kənvénšənəl] pridevnik (conventionally prislov)
navaden, običajen; dogovorjen, pogodben, določen; konvencionalen, hladno vljuden

copy-book² [kɔ́pibuk] pridevnik
navaden, vsakdanji, obrabljen

cottīdiānus (v najboljših rokopisih), slabše cotīdiānus in quotīdiānus 3 (cottīdiē, cotīdiē, quotīdiē)

1. vsakdanji, vsednji: aspectus, sermo, usus, victus, vita Ci., sumptus N., agger, labor, proelia, usus C., extra cotidianam consuetudinem C., bella Hirt., sedes magistratuum L.; pesn. = cottidie: nisi cottidianus (dobi se tudi cottidiano [adv.]) sesquiopus confeceris Pl.; adv. abl. subst. neutr. cot(t)īdiānō vsak dan: Afr. fr., Pl., Plin., Fr. ap. Char., res illum divinas apud eos deos in suo sacrario prope cotidiano facere vidisti Ci.

2. pren. vsakdanji = prostaški, običajen, navaden: victus Pl., formae Ter., loquacitas, interdictum, vis Ci., verba Ci. ep., interpres C., verbum, usus Sen. rh., cultus sindone non cotidiana Mart.

courant, e [kurɑ̃, t] adjectif tekoč; technique premičen; običajen, navaden; pogosten, vsakdanji; veljaven (denar)

du 15 courant (od) 15. t. m. (tega meseca)
année féminin courante tekoče, letošnje leto
chien masculin courant lovski pes
compte masculin courant tekoči račun
eau féminin courante tekoča voda
lecture féminin courante tekoče branje
main féminin courante (commerce) zapisna knjižica
pratique féminin courante običajna praksa
monnaie féminin courante veljaven denar, (figuré) običajna stvar, praksa
tout courant kar najhitreje, z vso naglico
c'est tout à fait courant to je običajno
être de pratique courante biti vsakdanja praksa, biti običajen
être d'un usage courant biti v vsakdanji rabi
être de vente courante dobro iti v prodajo

coutumier, ère [kutümje, ɛr] adjectif običajen, navaden

droit masculin coutumier običajno pravo
il est coutumier du fait ima (grdo) navado
faire le travail coutumier opravljati običajno delo

customary [kʌ́stəməri] pridevnik (customarily prislov)
običajen, navaden

dēterō -ere -trīvī -trītum

1. odrgniti (odrgovati), otreti (otirati), (o)guliti: Amm., calces Pl., strata iam volgi pedibus detrita viarum Lucr., deteret invalidos via longa pedes Tib., has tabellas … nostris manibus detriverat usus Pr., vincula detrito fune cadunt Pr., detritis aequore conchis O., a catena collum detritum cani Ph., cur … iugo boum colla deterimus? Ps.-Q., (aurum) minimum usus deterit Plin., vestis usu detrita Plin. obrabljena, quod usus brevis deterit Sen. ph.; occ.
a) oguliti = obrabiti; detrita tegmina T.
b) opiliti, obrusiti; pren.: detereret sibi multa (Lucilius) H., aliquid velut ipso usu deteretur Q.
c) agr. (z)drobiti, (z)mečkati, (o)mlatiti: d. frumenta, in area detrita frumenta, lini semen et milium detritum Col., segetem nemo deterat Vop.

2. pren.
a) zmanjš(ev)ati, (o)slabiti, (po)slabšati, kratiti: laudes … Caesaris et tuas culpā d. ingeni H., deteratur fulgor Q., si quid ardoris ac ferociae miles habuit, … principis imitatione deteritur T., quantum detritum est famae! Sil., nimia cura deterit magis quam emendat Plin. iun.
b) obrabiti, zdel(ov)ati: detrita bellis Sinuessa Sil., ab alio genere vitae detriti Gell.
c) adj. pt. pf. dētritus 3 obrabljen = vsakdanji, navaden, običajen: illa (tista besedila) in agendis causis iam detrita Q.

dozzinale agg. navaden, vsakdanji; grob, neotesan, prostaški:
persona dozzinale neotesanec