Franja

gequollen ➞ quellen; Adjektiv nabrekel

gonfio

A) agg. (m pl. -fi)

1. nabrekel, nabuhel:
occhi gonfi di pianto od joka nabrekle oči
fiume, torrente gonfio narasla reka, narasel hudournik
stomaco gonfio napet želodec
andare a gonfie vele pren. napredovati s polno paro, iti kot po maslu, kot namazano

2. poln, prekipevajoč, napihnjen:
individuo gonfio di superbia prevzeten človek

3. pren. nabrekel, nabuhel:
stile gonfio nabrekel slog

4. pren. nadut, domišljav, napihnjen

5. slabš. noseč:
donna gonfia noseča ženska

B) m nabreklina, štrlina, guba:
l'abito gli faceva un gonfio sulla spalla obleka mu je štrlela na rami

gonflé, e [gɔ̃fle] adjectif napihnjen, nabrekel (tudi figuré) otekel; napet (vrata, okno); populaire korajžen, odločen

gourd, e [gur, d] adjectif odrevenel, trd, premrl (od mraza); agronomie nabrekel, napet (žito)

avoir les doigts, les membres gourds imeti od mraza premrle prste, ude
n'avoir pas les bras gourds ne se obotavljati, biti uren in spreten
n'avoir pas les mains gourdes (figuré) ne se pustiti dolgo prositi, vedno takoj prijeti, seči po, lotiti se

intumescent [intjumésnt] pridevnik
nabrekel, otekel

intumescent, e [-sɑ̃, t] adjectif otekajoč, otekel, nabrekel

krût krúta krúto, dol. krûtī -ā -ō, komp. krȕćī -ā -ē
1. trd: krut papir; -a košulja; -a noga u koljenu
2. tog, okorel: -o vladanje, ponašanje; krut karakter
3. otrpel, trd: -i prsti od zime
4. težek: -a bolest
5. trd, neizprosen: -i propisi
6. oster: -a zima
7. trden: -o tijelo, telo
8. nezlomljiv: krut čovjek
9. trd, nabrekel: -i ud
10. krut, surov: krut režim Austrije u Bosni

magniloquēnte agg.

1. zgovoren

2. slabš. gostobeseden; nabuhel, nabrekel

nàbrēkao nabrékla nabréklo nabrekel: nabrekao od krvi, od zdravlja; nabrekle žile

ob-ēsus 3 (ob in edere)

I. med.

1. rejen, pitan, tolst, debel (naspr. gracilis, strigosus): Q., Sen. ph., Cl., Eutr. idr., obeso nil melius turdo H., o. corpus Cels., cervix Suet., venter obesissimus Plin.; occ. otekel, napet, nabrekel, nabreknjen: fauces V., venter Ap.

2. metaf. „ne ravno tanek“, neomikan, neprefinjen, neumen: iuvenis naris obesae H. nič kaj tenkega nosu (= voha), o. mens Aus. —

II. pass. shujšan, suh, mršav: corpus Laevius fr. ap. Gell. et Non.

pinguis -e, adv. -iter (sor. z gr. πῑμελή tolšča, πίων tolst, lat. o-pīmus)

1. tolst(oben), tolščoben, tolstljat, masten, maščoben, debel, dobro rejen (naspr. macer, exilis): Col., Iuv. idr., agnus V., Pl., Thebani Ci., me pinguem vises H.; prolept.: pascere pingues agnos V. dobro vzrediti (vzrejati); subst. pingue -is, n tolšča, mast (med mesom), salo: V., Plin.

2. tolst, masten, sálen, sálast: oleum, olivum, caseus, arvina V., merum H. ali vinum Col. oljasto, oljnato, gosto, močno, ficus H. sočna, coma Mart. pomaziljeni, balzamirani ali = sami po sebi mastni, gosti lasje: Suet., ara V. omočen od masti (in krvi) darilnih živinčet, pyra taedis pinguis V. omaščena (mastna) od smolnatega lesa (smolnice), flamma O. masten (od kadila), solum pinguiter (zaradi mastnosti) densum Col.; pren.: ille pexus pinguisque doctor Q. s skodranimi in namaziljenimi lasmi, načičkani in naličkani (= prelični).

3. metaf.
a) masten, rôden, rodoviten, ploden, obilen, bujen, bogat, poln: horti, humus V., arva Sen. ph., ager Col., solum V. (naspr. s. macrum), sanguine pinguior campus V. poljana, obilno pognojena s krvjo, Phrygia H., Nilus pingui flumine V. z rodovitnim tokom, z rodovitnimi rečnimi nanosi, stabula apum V. medovite, medonosne, polne medu; pren.: pinguius succurrere Icti. močneje, obilneje, izdatneje, pinguius accipere Icti. ne prenatanko, ne preveč natančno; occ. dober, zadovoljiv, povoljen, ugoden, ugajajoč, udoben, prijeten, zlóžen, miren: amor, somnus O., otium, recessus, vita Plin. iun.
b) premazan, namazan: crura luto Iuv., virga Mart. limanica, lepljenica.
c) debel (na otip, za občutek), gost: folium Plin., toga Suet., caelum (zrak) Ci.
d) nerezkega (neostrega, neizrazitega) okusa, blag, mil: sapor Plin., quod pingue dici posset Plin.
e) (o barvi) poln, živ(ahen), kričeč, pisan, barvit, živopisen: colore pingui Plin., iaspis glauco pingui Plin., e candidis coloribus pinguissimus Plin.
f) (o glasu) izgovarjan široko, širok, debel: sonus, verba Q.
g) (o umu) nebister, brez ostrine, top, neroden, neokreten, štorast, okoren: ingenium O., tardo cognomen pingui damus H., pingui Minervā Ci., H. (gl. Minerva).
h) (o govoru) nabuhel, nabrekel, pompozen, preobložen, razkošen, (pre)nadut: poëtae pingue quiddam sonantes Ci. nekako nabreklo se glaseči, facundia (sc. Pindari) Gell.

pulvīnātus 3 (pulvīnus) blazini podoben, blazinast, nabuhel, nabrekel, žmulast, debel, (plosko) izbočen: calyx Plin., labrum scrobis Plin., capitula columnarum, columnae Vitr.

renflé, é [rɑ̃fle] adjectif nabrekel, napihnjen; trebušast (colonne féminin steber)

suf-flō (sub-flō) -āre -āvī -ātum (sub in flāre)

I.

1. intr. ob čem, v kaj, proti čemu pihniti (pihati): sufflavit buccis suis Mart., arrepentes foribus portas sufflant Plin., sufflare alicui in frontem Marc.

2. pren. napihniti (napihovati) se: suffla Pers. —

II. trans.

1.
a) napihniti (napihovati): buccas Pl., Varr. fr., venae ubi sufflatae sunt ex cibo Ca., sufflatae cutis distentu Plin.
b) pren. jeziti se, jezen biti na koga: nescio quid se sufflavit uxori suae Pl.

2. podpihniti (podpihovati, podpihati), pihniti (pihati) v koga, kaj: languidos ignes Plin., quos si sufflasses, cecidissent Petr. — Od tod adj. pt. pf. sufflātus 3

1. napihnjen, zabuhel, otekel: corpus Varr. ap. Non.

2. pren.
a) napihnjen, pihajoč od jeze = jezen: sufflatus ille huc veniet Pl.
b) napihnjen = ošaben, prevzeten: multiplici scientiā sufflatus Varr. ap. Non., recte videbitur appellari, si sufflata nominabitur Corn.
c) o govorniku napihnjen, nabuhel, nabuhlobeseden, (pre)nadut, nabrekel: sufflati atque tumidi fallunt pro uberibus Gell.

tumefacto otekel, nabrekel

tumescent [tju:mésənt] pridevnik
otekel; nabrekel

tumid [tjú:mid] pridevnik
medicina otekel, nabrekel; izbočen
figurativno napihnjen, nadut, bombastičen

tumido agg.

1. nabrekel, otekel, narasel; velik

2. debel, mesnat

3. pren. nabrekel, napihnjen (slog)

túmido otekel, nabrekel, nabuhel

tumidōsus 3 (tumidus) nabrekel, otekel; metaf. dvigajoč se: colles Amm.

Opomba: V novejših izdajah najdemo tumulōsus.