Franja

in-dictus¹ 3 (in [priv.], dīcere)

1. še ne povedan, nepovedan, nerečen, neizgovorjen: Ter., Gell., quae tum cecinerit, ea se revocare non posse, ut indicta sint L., carminibus nostris indictus V. neopevan, ne imenovan v … ; od tod

2. neizréčen, neizrekljiv, neizrečén, nedopoveden, nedopovedljiv: deus indictus, innominabilis Ap.

3. occ. (kot jur. t. t.) v zvezi: indictā causā brez zagovora, nezaslišan, brez zaslišanja: dictator quem vult civium indictā causā impune potest occidere Ci., indictā capitis condemnare civem Romanum Ci., i. c. aliquem trucidare Cu.

īn-fandus 3 (in [priv.], fārī, prim. ne-fandus)

1. neizrekljiv, nezaslišan: infandum regina iubes renovare dolorem V., infandum fallere amorem V., infandi Troiae labores V; acc. pl. n. adv.: infanda furens V.; kot vrinek: navibus (infandum) amissis V.; pogosto subst. n. īnfanda -ōrum nezaslišane stvari, zločinska dejanja: infanda facere et pati L. zločine; subst. m. īnfandī -ōrum malopridneži (naspr. boni): O.

2. grd, ostuden, nesrečen, žalosten: eius corpus impurum et infandum Ci., inf. caput = (homo) V., Cyclopes V., infandum contra omnia bellum V., res Ci., caedes L., epulae L., casus, dies, mors V., merces V., error, rapinae, foedera, proelia Val. Fl., poenae Mart., facinus Ter., tyrannus, parens Val. Fl., lenones Sil.

īn-fāns -antis (in [priv.], fārī) „ne govoreč“

I. nem, mutast: scribit Herodotus Croesi filium, cum infans esset, locutum Ci.; pesn. pren.: infantes statuae (prim. statuā taciturnior) H.

— II. (kakor gr. νήπιος) o otrocih:

1. še ne govoreč, bebljajoč, jecljajoč: infanti vagiat ore puer O.; od tod enalaga: infans ... pudor H. sramežljivo jecljanje v zadregi.

2. zelo mlad, majhen: Iuv., habebat ex Noviā infantem filium Ci., infantium puerorum incunabula Ci., puer infans semestris Val. Max., infantes conditores urbis L. (o Romulu in Remu); fem.: infanti pupillae fortunas patrias ademit Ci., infans filia Suet.; metaf.: catuli Plin., boletus Plin. mlada goba.

3. otroški, otrokov: infantia saxo discutit ossa O., infantia pectora O.

4. otročji, trapast: omnia fuere infantia Ci. ep.

5. subst. m. (majhen) otrok (prim. šp. „infant“ in sl. tuj. „fant“): ardor animi ex infantium ingeniis elicit voces Ci., infantibus parcere C., aspicit infantem et „cresce puer“ dixit O., ingenuus infans semestris L., natus infans Vitr. novorojen; fem.: quartum intra mensem defuncta infante T., infantem suam reportavit Q., infantes parentibus orbatae Plin. iun., ab infante Col. od (svojih) otroških dni, od malega = ab infantibus Cels. (o več osebah); katahrestično o otroku v materinem telesu: in alvo materna componitur infans O., conceptus creverat infans O.

— III. brez govorniškega daru, nezgovoren: homines diserti ... et infantes Ci., Scipionem accepimus non infantem fuisse Ci., nihil Lentulo infantius Ci., si nihil dixissem, ne infantissimus ... viderer Ci. brez najmanjšega govorniškega daru; meton.: Fannii historia neque nimis est infans, neque perfecte diserta Ci. —

IV. = īnfandus neizrekljiv, nezaslišan: facinus Acc. fr.

Opomba: Gen. pl. infantium: (npr.) L., pa tudi infantum: Plin. iun.

inouï, e [inwi] adjectif nezaslišan, brezprimeren, nenavaden, neverjeten; izreden, čudovit; (familier)

il est inouï! to je nezaslišano!
cela m'a pris un temps inouï to mi je vzelo ogromno časa
être reçu avec des honneurs inouïs biti čudovito sprejet
la vogue inouïe de ce chanteur neverjetna priljubljenost tega pevca

inverosimile agg.

1. neverjeten, malo verjeten:
notizia inverosimile malo verjetna vest

2. ekst. čuden, nezaslišan, nemogoč

kraß, krass drastičen, posebej nazoren, grob, nezaslišan

murderous [mə́:dərəs] pridevnik (murderously prislov)
morilski, smrtonosen; krvi žejen
figurativno nezaslišan

nȅčemūran -rna -o
1. nezaslišan, brezprimeren
2. pritlikav

nečùven -èna -èno, dol. nečùvenī -ā -ō nezaslišan, brezprimeren: nečuven skandal

nemaiauzít -ă (-ţi, -te) adj. nezaslišan

nemaipomenít -ă (-ţi, -te) adj. nezaslišan, neverjeten, izreden

neprèslušān -a -o nezaslišan: osumnjičeni, optuženi je danas ostao nepreslušan

outrageous [autréidžəs] pridevnik (outrageously prislov)
nezaslišan, gnusen, ostuden, podel, sramoten, nasilen; čezmeren, pretiran

prōdigiālis -e, adv. prōdigiāliter (prōdigium)

1. nenaravne, neugodne stvari odvračajoč, pred nenaravnimi (neugodnimi) stvarmi ali nesrečo (nesrečami) braneč: Iuppiter Pl.

2. pošasten = nenaraven, neobičajen, nenavaden, čuden, nezaslišan, čudovit, čudežen, grozen: Arn. idr., nam illa videntur prodigialiter in nostris Caeretanis accidisse Col., nemus Stat., caput Cl., signa Prud., gnari rerum prodigialium Amm., qui variare cupit rem prodigialiter unam H.; adv. (acc. sg. n) prōdigiāle: prodigiale canens Stat., cometes prodigiale rubens Cl.

prōdigiōsus 3, adv. -ē (prōdigium) poln čudežnih podob, pošasten, grozljiv, grozen, nenaraven, neobičajen, čud(ež)en, čudovit, nezaslišan: Ap., Aur., Cl., Amm. idr., atria Circes O., cura Veneris O., mendacia O., mularum fetus regionibus Africae adeo non prodigiosos haberi Col., defectus solis Plin., ostentatio (sc. virium) Plin., genera tempestatum Plin., partus, genera, solis defectūs, ostentatio, assimulatio, pretia, sacra, crassitudo Plin., prodigiose vitam ludificantur Plin., huic adnectitur lien in sinistra parte adversus iecori, cum quo locum aliquando permutat, sed prodigiose Plin., corpus, corpora Q., fecunditas, feritas, spiritus, novitates, fabulae Ps.-Q., prodigiosum dictu! T., ora prodigiosa Tartarei canis Mart., Venus Mart., fides Iuv., astra, monstra Stat., miracula, mulieres, artes Gell., tyranni Lamp.

shocking [šɔ́kiŋ]

1. pridevnik (shockingly prislov)
spotikljiv, škandalozen, žaljiv, nespodoben, nezaslišan, strašen, grozen
pogovorno ostuden, ogaben, gnusen

a shocking sight strašen (grozen) prizor
shocking weather pošastno (grdo) vreme

2. prislov
domačno grozno, strašno; zeló

a shocking big town strašno veliko mesto

singulāris -e, adv. singulāriter (singulī)

1. posamezen, poedin, posamičen: singularis homo privatus Ci., ne singulari quidem umquam homini eo tempore anni semitae patuerant C., hostes … ubi ex litore aliquos singulares ex navi egredientes conspexerant C., hircus, qui singularis natus sit (= gr. μονογενής) Plin. edinorojen, singularis deus Lact. edinoustvarjeni, edini, herba singularis Plin. (naspr. fruticosa), ratis Sen. tr., syllabae Gell., inter se singilariter apta Lucr., a iuventa singilariter sedens Paul. Nol. posebej, ločeno, stran.

2. enega samega se tičoč, enemu samemu pripadajoč, poseben (naspr. communis): sunt quaedam in te singularia (le tebi lastne stvari) … quaedam tibi cum multis communia Ci., singulare imperium Ci. ali singularis potentia N. samovlada(nje), samodrštvo, odium Ci. zasebno sovraštvo (naspr. communis invidia), beneficium Ci. ep. (naspr. commune officium civium) Ci., proelium Aus., certamen Eutr. ali pugna Macr. posamični boj, boj (enega) moža proti (enemu) možu = dvoboj.

3. (o krajih) ločen, posebej, osamljen, izoliran: locus Suet.

4. occ.
a) kot gram. t.t. edninski, singularen, na ednino (singular) se nanašajoč: res singularis Varr. ednina (naspr. multitudo množina), casus singularis Varr., singularis nominativus, genetivus Q., numerus Q. ednina, singulariter dicere Gell., Ambr. edninsko, v ednini (naspr. pluraliter), pluralia singulariter efferuntur Q., singulariter scriptum sit Dig. Subst. singulāris -is, m (sc. numerus) ednina, singular: alii dicunt in singulari „hac ovi“, alii „hac ove“ Varr.; v istem pomenu tudi singulāre -is, n: pleraque, quae ex multitudine cum transeunt in singulare, difficulter efferuntur ore Varr., cum dico „vultūs hominis“ pro vultu, dico pluraliter, quod singulare est Q.
b) subst. singulārēs -ium, m „posamezni konjeniki“ = konjeniška vojaška elita, telesni stražarji na konjih, tudi jezdeči vojaški sli (odposlanci), jezdeče ordonance, tudi vojaška policija na konjih α) v cesarskem spremstvu: ala singularium T. β) v uradu prefektov za pošiljanje v province: Cod. I.

5. pren.
a) poseben = vsebujoč izjemo od splošnih pravnih načel: ius Icti.
b) poseben = tak, ki mu ni enakega, značilen, karakterističen, tipičen, nenavaden, izreden, izjemen, odličen, izbran, izboren, izvrsten: ingenio atque animo singulares Q., Cato summus et singularis vir Ci., vir singularis perfectusque undique Q., s. adulescens Plin. iun.; o neživih subj.: opera, studium Ci., dicendum est enim de Pompei singulari eximiaque virtute Ci., Caesari honores singulares et immortales decrevistis Ci., quid tam singulare quam ut ex senatus consulto legibus solutus consul ante fieret, quam ullum alium magistratum capere licuisset? Ci., quarum virtutis opinio est singularis C., singularis fides N., Iust., prudentia N., singulari fuit industriā N.; adv.: quem ego singulariter dilexissem Ci., singulariter et miror et diligo Plin. iun., singulariter amo Plin. iun.; occ. (v negativnem pomenu) brezprimeren, zelo velik, hud, nezaslišan, izjemen, nečúven: singularis et nefaria crudelitas C., crudelitas, impudentia, nequitia Ci., homo singulari cupiditate, audacia, scelere praeditus Ci.

sträflich kazniv; Leichtsinn: nezaslišan

unerhört¹ figurativ nezaslišan

ungeheuerlich nezaslišan, gorostasen