Franja

lich [lič] samostalnik
arhaično & škotsko mrlič

macchabée [makabe] masculin, populaire mrlič, kadaver

mānēs -ium, m (iz stlat. mānus 3 dober, torej = dobri [duhovi]; prim. māne)

1. duše rajnih (pokojnih), sence umrlih (pokojnikov, rajnikov), mani, ki so jih po božje častili; od tod: dii manes L., Ci., Tab. XII, manibus divis mactatus ali manibus divis inferias mittere Lucr.; sg. manem deum Ap.; abs.: L., H., O. idr., poenis coniuratorum manes expiare Ci.; pl. manes se uporablja tudi za dušo enega pokojnika: H., Sen. rh., Suet., manes Anchisae, coniugis V., m. Verginiae L.

2. meton.
a) bogovi podzemlja, oblast podzemlja, sploh podzem(elj)ski svet, podzemlje: O., Styx atra videt manesque profundi V., haec manīs veniet mihi fama sub imos V., iam te premet nox fabulaeque manes V.
b) podzem(elj)ske, peklenske kazni, peklenske muke, peklensko trpljenje: Stat., Aus., quisque suos patimur manes H.
c) (redko) mrtvec, umrli, mrlič, zemeljski ostanki, truplo: Plin., sepulcra diruta, omnium nudatos manes, nullius ossa terrā tegi L., id cinerem aut manīs credis curare sepultos? V., accipiet manes parvula testa meos Pr., inhumatos condere manes Lucan.

morior, morī, mortuus sum, toda moritūrus (indoev. koren *mer(H)- umreti; prim. skr. márate umira, gr. μορτός, βροτός [iz *μροτός] smrtnik, μαραίνω zatiram, meljem, onesposabljam, lat. mortuus, mors, sl. smrt, mrtev, mreti, moriti)

1. mreti, umreti (umirati), preminiti, o živalih poginiti (poginjati), crkniti (crka(va)ti): Pl., H., V., Plin. iun., Sen. rh., idr., morbo mori N. umreti za boleznijo, umreti zaradi bolezni, ex vulnere mori L. umreti za rano, umreti zaradi rane, morte suā m. Sen. ph. umreti naravne smrti, in studio dimetiendi caeli m. Sen. ph. do zadnjega diha se ukvarjati z merjenjem neba (z zvezdoslovjem), moriar, si ali ni … Ci. naj umrem, smrt me vzemi, če (ne) … , voces morientes Ci. umirajočega; pt. fut. act. moritūrus 3
a) umreti hoteč, na smrti (smrtni postelji) ležeč, namenjen (pripravljen) umreti, v smrt idoč, pred smrtjo, na pragu smrti, na poti v smrt, umirajoč: Ci., L., fertur moriturus in hostīs V.
b) ki mu je usojeno umreti, ki mora umreti, smrten: Sen. ph., Lucan., Ap., quid tibi prodest morituro? H., moriture Delli H.

2. metaf.
a) (o osebah) na smrt zaljubljen biti, plavati v ljubezenskem razkošju, umirati (giniti) od ljubezni: O., acrius ut moriar Pr.
b) (o stvareh in abstr.) premreti (premirati), (o)dreveneti, usahniti (usihati), giniti (ginevati), poginiti (poginjati), izginiti (izginjati), zamreti (zamirati), izgubiti (izgubljati) se, (o)slabeti, (s)hirati: Q., Cels., Cl., morientes artūs, digiti O., frenis manu moriente remissis O., morientia lumina O. stekleneče oči, primis segetes moriuntur in herbis O., exustus ager morientibus aestuat herbis V., dies … est mortuus Pl. je minil, se je iztekel, unguenta … suis moriuntur horis Plin. izgubljajo svojo moč, memoria moritur Ci., meriti morietur gratia vestri O., leges mortuae Ci. pozabljeni, neveljavni. — Od tod adj. pt. pf. mortuus 3

1. umrli, mrtev (naspr. vivus): mortuus concidisti Ci. kakor mrtev; preg.: nihil mecum tibi, mortuus tibi sum Pl. zate sem mrtev; subst. mortuus -ī, m mrtvec, mrlič: mortuum inferre in domum Ci., a mortuis excidere Ci. od mrtvih (smrti) obuditi (obujati), amandare aliquem infra mortuos Ci. v kraljestvo mrtvih poslati = usmrtiti; preg.: verba fiunt mortuo Ter. govori se mrtvemu = zaman, zastonj.

2. metaf. tako rekoč mrtev, odmrl, usahel: mare mortuum Iust. Mrtvo morje v Palestini, pa tudi severni del Atlantskega oceana (= Severno morje): Pl., lacerti Ci. odmrle, šibke, nemočne, slabotne, flores Plin.

Opomba: Star. in pesn. po 4. konjugaciji: morīmur: Enn. ap. Prisc., inf. morīrī: Pl., O. — Act. soobl. moriō -īre: pf. moriēre: Ven., fut. moriam: It.

mors, mortis, f (gl. morior)

1. smrt (poseb. samoobsebna, naravna; prim. nex): Pl., Ter., L., S. idr., honesta N., necessaria Ci. naravna, voluntaria Ci., in morte V. v (ob) smrti ali po njej, mediā in morte V. med smrtjo, umirajoč, extremā in morte V., Cat. blizu smrti, v zadnjem pojemanju, suprema mors H. smrt, ki naredi (vsemu) konec, ad mortem damnari T. na smrt, morti (ad mortem Pl.) dare aliquem H. smrt zadati komu, alicui morti esse Ci. ali mortem facere O. smrtonosen biti za koga, biti smrt nekoga, suā morte defungi Suet. svoje (= naravne) smrti umreti, mortem deprecari C. prositi, da se pusti komu življenje; pl. mortēs (= gr. ϑάνατοι)
a) smrt, umrtje več oseb: praeclarae mortes imperatoriae (= imperatorum) Ci., meorum Plin. iun., clarae mortes pro patriā oppetitae Ci. slavno žrtvovanje življenja za domovino, perdere mortes Stat. smrt zapravljati = nekoristno širiti smrt (med sovražniki).
b) načini smrti, smrtne nevarnosti: Sen. ph., omnes per mortes animam dedissem V., omni imagine mortium T.

2. metaf. (o neosebnih subj.) smrt = pogin, uničenje, poguba, ginevanje: hoc mors est illius, quod ante fuit Lucr., memoriae Plin.

3. meton.
a) mrtvo telo, truplo, mrlič, mrtvec, mrtvak: morte campos contegi Acc. ap. Non., Clodii mortem lacerare Ci., hominis Plin., nec sit in Attalico mors mea toro Pr., odiosum est mortem amplexari Pl. mrliča, ogrodje, skelet (o starcu).
b) (= gr. φόνος) kri, prelita z umorom: ensem multā morte recepit V.
c) smrt = kar zadaja smrt, smrtonosno sredstvo: mors terrorque sociorum lictor Sextius Ci., fratri suo paratam mortem ebibit Ap. smrtonosni strup, aër fertilis in mortes Lucan. ki ima (= v katerem je) obilo smrtonosnih nadlog; pl. mortes smrtonosni izstrelki: Lucan., Sil., Stat.

4. pooseb. Mors, Mortis f Smrt kot boginja, hči Ereba in Noči: Ci., V., Hyg.

Opomba: Star. abl. sg. mortī: Lucr.

mórt -oártă (mórţi, moárte)

I. adj. mrtev

II. m/f mrlič, mrtvec, umrli, pokojnik (-nica)

mōrto

A) agg.

1. mrtev:
cadere morto nenadno umreti

2. pren. mrtev, brez življenja:
lingua morta mrtev jezik

3. pren. mrtev, nedejaven:
acqua morta stoječa voda
angolo morto mrtvi kot
capitale morto mrtev kapital
corpo morto navt. mrtvo sidro
essere lettera morta biti mrtva črka
giungere a un punto morto priti do mrtve točke
stanco morto na smrt utrujen

B) m (f -ta)

1. mrlič, mrtvec:
cassa da morto krsta
libro dei morti mrliška knjiga
il regno dei morti onstranstvo
suonare a morto zvoniti za mrliča
pallido come un morto mrtvaško bled
morto di fame pren. bednik
brodo che farebbe resuscitare un morto juha, ki bi jo mrlič posrebal

2. pog. skriti denar, zaklad

3. igre mrtvi (igralec pri kartah)

mr̀tvac -àca m
1. mrtvec, mrlič: živi mrtvac
2. ekspr. mrtvak, neživahen človek

mr̀tvāk -áka m
1. mrtvec, mrlič
2. ekspr. mrtvak, neživahen človek

muerto moški spol mrtvec, mrlič, rajnik, pokojnik, umrli; neprodajno blago; roba, ki ne gre v prodajo

echarle a uno el muerto na koga krivdo zvaliti
hacerse el muerto potuhniti se
toque a muerto zvonjenje mrliču

occāsus -ūs, m (iz *oc-cād-tus, iz glag. occidō; prim. occāsiō)

I.

1. zahod, zapad, zaton zvezd (naspr. (ex)ortus): Pl., S., Corn., Col., Plin. idr., solis occasu copias reduxit C., ortus occasusque signorum Q., solis lunaeque ortūs occasūsque L., o. Maiae V.; occ. sončni zahod, večer: praecipiti in occasum die T.

2. meton. zahod, zapad (kot stran sveta): O., Cat., ab ortu ad occasum Ci., Aquitania spectat inter occasum solis et septentriones C., ager longus in occasum V., ab occasu V., ad occasum habitantes Plin. zahodnjaki, zahodne dežele (naspr. orientis incolae).

3. metaf. poguba, pogibel, uničenje, konec: Lact., imperii, rei publicae Ci., urbis Ci., V., odii Q.; occ.
a) smrt: Ci., Amm., post Eumenis occasum N.
b) mrlič, (pogrebni) sprevod, pogreb: occasibus fatigari Ap. —

II. = occāsiō priložnost, prilika: Enn. ap. Fest.

relic [rélik] samostalnik
poslednji ostanek, sled (npr. verovanja, običaja itd.)
množina preostanki (starih časov)
cerkev relikvija; spomin
množina posmrtni ostanki (osebe), mrtvo telo, truplo, mrlič, mrtvec, relikvije
množina ostanki (stvari)

relics of the past starožitnosti

stiff² [stif] samostalnik
sleng mrlič, truplo; toga oseba; papirnati denar, menica
ameriško človek, ki se ne more ničesar naučiti; konj, ki zanesljivo ne bo zmagal na dirki

big stiff tepec, bedak

subject¹ [sʌ́bdžikt]

1. samostalnik
podložnik, podanik, državljan; predmet (stvar) pogovora, téma; učni predmet
glasba téma; razlog, povod, vzrok, motiv (for za)
človek, oseba
slovnica osebek, subjekt
filozofija ego; poskusni predmet (oseba, žival); mrlič (za seciranje)
medicina oseba, pacient

on the subject of gledé, kar se tiče, kar zadeva
a subject for complaint razlog za pritožbo
the subject of ridicule predmet posmehovanja
compulsory (optional, additional) subject obvezen (izbiren, dodaten) učni predmet
a hysterical subject histerična oseba (pacient)
a nervous subject živčna oseba, živčnež
the liberty of the subject državljanska svoboda
a ticklish subject kočljiv, delikaten predmet
he is a French subject on je francoski državljan
there is no subject for joking ni nobenega razloga za zbijanje šal
to change the subject menjati témo (razgovora)
to drop a subject opustiti razgovor o nekem predmetu
to wander from the subject oddaljiti se od predmeta

2. pridevnik
podvržen, podložen, podrejen (to komu, čemu)
odvisen (to od)
nesamostojen (država itd.); občutljiv (to za)
nagnjen (to k)
izpostavljen (to čemu)

subject to pogojèn z, s pogojem; odvisen od (česa), s pridržkom
subject to his consent če on privoli
subject to your approval s pogojem (pridržkom), da vi odobrite
subject to duty podvržen carini
subject to ridicule izpostavljen posmehu
I am subject to indigestion podvržen sem prebavnim motnjam
the treaty is subject to ratification pogodba mora biti ratificirana, da postane veljavna
she is subject to headaches ona je nagnjena h glavobolom
to hold subject imeti v podložnosti, v odvisnosti
to be held subject biti odvisen

Tote¹, der, (ein -r, -n, -n) mrlič; pokojnik, umrli; rajnik; drei Tote bei einem Unfall: trije mrtvi (v nezgodi); wie ein Toter schlafen spati kot top; um Tote aufzuwecken da bi mrliče zbudil

мертвец m mrtvec, mrlič

мертвя́к -а́ ч., mrlìč -íča m.

мрець мерця́ ч., mrlìč -íča m.

труп m truplo, mrlič

būstum -ī, n (ūrere; kakor bustar po napačni razstavi glag. ambūrere, combūrere v am-būrere, com-būrere nastala oblika)

1. prostor, kjer so mrliče sežigali in pokopavali, mrtvaško sežigališče: Stat., horrifico cinefactus busto Lucr.; semiusta busta V. napol zgorele grmade; met. sežgano truplo, sežgan mrlič: egena sepulcri busta iacēre reor Stat.; pren.
a) (o razdejanem mestu) prazno pogorišče: Plin.
b) žgališče na žrtveniku: tura in bustum arae iacere Hier.

2. sinekdoha gomila, grob, grobišče, nagrobnik, nagrobni spomenik: Pl., Sen. tr., Suet., excelso coacervatum aggere bustum Cat., ingens... terreno ex aggere bustum V., exiguum bustum Pr., hostilia busta piare O., bustum violare Ci., Lucan., alicuius busto insultare H., incīdere aliquid in busto Ci., Busta (busta) Gallica L. ali Ad Busta Gallica Varr. Galska grobišča, Ob galskih grobiščih, kraj v Rimu, kjer je dal Kamil pobite Galce sežgati in pokopati; pesn. o želodcu živali, ki žre žive ljudi, živi grob: viva videns vivo sepeliri viscera busto Lucr. živo telo v živem grobu; pren. grob = pogubišče, kraj, kjer se kaj pogubi, ali poguba, t.j. oseba, ki kaj pogubi, pogubitelj: cui templum illud (Castoris) fuit... bustum legum omnium ac religionum Ci., quotiens... civilia (= civium) busta Philippos... canerem Pr., tu (Piso), bustum rei publicae Ci., bustum miserabile nati O. (o Tereju, ki je zaužil lastnega sina).