Franja

indiges¹ -etis, m (ind-iges iz indu [= gr. ἔνδον] in aiō [gl. to besedo]; indiges torej pravzaprav = v deželi (doma) ali od države na pomoč poklicano božanstvo) domač, kot subst. domač bog, domač pobožanstven heroj (čaščen kot zaščitnik dežele): patrii dii sunt, qui praesunt singulis civitatibus, ut Minerva Athenis; indigetes autem proprie sunt dii ex hominibus facti Serv., Iuppiter ind. L., deus ind. Tib., indigetem Aenean scis ipsa et scire fateris deberi caelo V.; nav. pl.: dii patrii, indigetes, et Romule Vestaque mater V. (o Enejevih potomcih), dii i. L. (naspr.: dii Novēnsidēs; gl. to besedo); metaf. pobož(anstv)en cesar: Arn.

Agēnōr -oris, m (Ἀγήνωρ) Agenor, Kadmov oče, Finejev oče ali ded, praded Didone, kot feničanski heroj po mitu Belov brat, sin Neptuna in Libije: V., O., Val. Fl. Od tod adj. Agēnoreus 3 Agenorjev: bos O. Evropin bik (ozvezdje), domus O. Kadmova, toda tecta Val. Fl. Finejeva hiša; pren.

1. feničanski: ahenum Mart., ahena Sil.

2. kartažanski: arces Sil. = Kartagina, ductor Sil. = Hazdrubal ali Hanibal, Agenorei nepotes ali subst. Agēnoreī -ōrum, m Agenorjevi vnuki = Kartažani: Sil. Patronim Agēnoridēs -ae, m (Ἀγηνορίδης) Agenorid, Agenorjev potomec = Cadmus: O., Mart. ali = Perseus: O. ali = Phineus: Val. Fl., tudi = Kartažan, Feničan: Sil. (z gen. pl. Agēnoridûm).

Biānōr -oris, m (Βιάνωρ) Bianor, „Silnik“,

1. samogovoreče ime Kentavra: O.

2. heroj, ustanovitelj Mantove: V.

Caeculus -ī, m Cekul, staroit. heroj, po mitu Vulkanov sin, ust. mesta Praeneste: V., Serv., M., P. F.

Camīrus -ī, m (Κάμειρος) Kamir,

1. heroj in ust. mesta Kamira; častili so ga na otoku Rodosu: Ci.

2. mesto na zahodni obali otoka Rodosa: Mel., Plin. Od tod preb. Camīrēnsēs -ium, m Kamirci: Macr.

cartapesta f (pl. cartapeste, cartepeste) papir maše:
uomo di cartapesta pren. pezde, strahopetec
eroe di cartapesta namišljeni junak, lažni heroj

Corythus -ī (Κόρυϑος) Kórit,

1. kot fem. mesto v Etruriji, pozneje Cortōna: V.

2. kot masc.
a) mitični ustanovitelj in heroj tega mesta, Jupitrov sin, Jazijev in Dardanov oče in praded trojanske kraljeve rodbine: Sil., Serv., Corythi penetravit ad urbes V. = do etrurskih mest.
b) Perzejev tovariš: O.
c) Parisov in Enonin (Oenōnē) sin: O.
č) neki Lapit: O.

Cranaus -ī, m (Κραναός) Kranaj, atiški heroj in atenski kralj, baje Kekropov naslednik: Varr. fr.

Erechthe͡us -eī, m (Ἐρεχϑεύς) Erehtej, atenski heroj, Zemljin sin; vzgojila ga je Atena; zato ji je na Akropoli sezidal svetišče (Ἐρέχϑειον); oče Pandiona in mnogih drugih otrok: Ci., O., Iust. Od tod adj. Erechthēus 3 (gr. Ἐρέχϑειος) Erehtejev: arces O. = Atene, litus Val. Fl.; patronim
a) Erechthīdae -ārum, m (οἱ Ἐρεχϑεῖδαι) Erehtidi , Erehtejevi potomci, apel. = Atenci: O.
b) Erechthis -idis, f Erehtida, Erehtejeva hči (= Procris, Orithya): O.

Erichthonius -iī, m (Ἐριχϑόνιος) Erihtonij,

1. atiški heroj, atenski kralj, Hefajstov in Zemljin sin, ki je baje ljudi učil vpregati živino in orati s plugom; zato je med zvezdami dobil mesto kot Boōtes (Volar): V., O., Hyg., Col.

2. trojanski heroj in kralj, Dardanov sin, Trojev (Trōs) oče: O., Serv. — Od tod adj. Erichthonius 3 Erihtonijev, erihtonijski,

1. = atenski: populus Pr.

2. = trojanski: arces (grad) Ps.-V. (Cul.).

Falacer -cris, m

1. Falacer, staroitalski heroj: Varr.

2. = flamen a divo patre Falacre: Varr.

Herculēs -is, redko -ī, m (iz gr. Ἡρακλῆς je v italskih narečjih po izpahu samoglasnika „a“ nastala obl. Hercles ali po drugi sklanjatvi Herclus, odkoder voc. Hercle; v lat. se je med c in l vrinil „u“) Hêrkul, v grški mitologiji sin Jupitra in Alkmene, rojen v bojotskih Tebah, soprog Dejanejre, najslavnejši grški junak, poseb. bojotski narodni heroj, vzor moške kreposti. Za svoje sodobnike si je pridobil največje zasluge s tem, da je uničeval divje zveri in roparje. Mikenski kralj Evristej mu je naložil 12 zelo težkih del (Herculis athla, gl. athlon), ki jih je vsa srečno opravil. Bojeval se je baje tudi na Zahodu in Vzhodu ter prišel celo v Indijo. Zaradi njegovih junaških del ga je Jupiter vzel v nebo, uvrstil med bogove in oženil z boginjo Hebo. Tirski in libijski Herkul je istoveten s feniškim Melkartom. Tacit ga enači z germanskimi, drugi pisci z egipčanskimi bogovi. Imeli so ga tudi za delitelja bogastva (gr. πλουτοδότης) in mu zato darovali desetino pridobljenega imetja. Bil je tudi spremljevalec in voditelj Muz (gr. μουσαγέτης): Pl., Varr., Ci., Lucr., H., Cu., Sen. tr. idr. Herculis uxor O., Herculis columnae, gl. columna, Herculis silva (v Nemčiji na vzhodu od Vezere) T., Hercules Musarum Suet. Pogosto voc. kot rotilna beseda = za Herkula, pri Herkulu, za boga, pri bogu, bogme, (za)res, resnično v obl.
a) hercules (Hercules): licet hercules undique omnes terrores impendeant Ci., valde hercules nobis laborandum est Ci., et hercules … nunc oneratum vestris fortunis hostem abire sinitis L., at hercules, munia militae … inpigre toleratis Cu.
b) hercule: at hercule aliquot annos … populus Romanus … maxima parte … imperii caruit Ci., neque ego, hercule, fur, ubi vasa praetereo sapiens argentea H., dignus, hercule, qui nunc quoque tantum … continentiae ferat fructum Cu.
c) hercle: perii hercle Ter., unde isti versus? dicam hercle Ci., absolutus sum novo hercle more Ci., per hercle rem mirandam Gell.; včasih v zvezi z drugimi zagotavljajočimi besedami: certe hercle Pl., Ter., hercle certo Pl., hercle sane ali sane hercle Corn., Ci.
č) meherculēs, mehercule, mehercle (v teh obl. je „me“ morda star. voc. pron. meus ali pa je mehercules, meherc(u)le elipt. izraz za „ita me, Hercules (Hercule, Hercle), iuves“): lubentius dixerim … mehercule quam mehercules Ci., ego mehercules hac sum suspicione percussus Ci., verum mehercule hoc, iudices, dicam Ci., servi mehercule mei si me isto pacto metuerent Ci., exercitus … mehercule magis strenuus quam felix S., pulcre mehercle Ter. — Pl. nom. Herculēs: Varr. fr., Verr. fr., Arn., Aug., gen. Herculum: Tert., dat. ali abl. Herculibus Varr. — Od tod adj.

1. Herculāneus (-ius) 3 herkulski: pars Pl. desetina, ki so jo odmerjali Herkulu, urtica, formicae Plin. največja (največje), nodus Sen. ph., ki ga je zelo težko razvozlati, mater (= nymphaea) Ap. h.; subst. Herculānia -ae, f, bot. = sidērītis: Ap. h.

2. Herculānus 3 herkulski = dolg, velik: pes Gell.

3. Herculeus 3 Herkulov, herkulski: labor H., hospes (= Kroton, ki je Herkula gostoljubno sprejel) O.; od tod urbs hospitis Herculei (= mesto Kroton) O., Herculea urbs O. = kampan(ij)ski Herkulaneum, Trachin O. ki ga je ustanovil Herkul, hostis (= Telephus, Herkulov sin) O., arcus, artus, vires, numen O., gens O., penates Sil., arbor V. (Herkulu posvečen) beli topol, clava Pr., litora Pr. ob kampan(ij)skem Herkulaneu, Oete Lucan., lacerti, tela, sagittae Val. Fl., fragor Val. Fl. veliko, silno, opes Val. Fl. pomoč, auxilia Val. Fl., natus in Herculeo Fabius lare Iuv., arces Mart., astrum Mart. ozvezdje Lev, audacia Iust., sacra Aur. Herkulovo bogoslužje.

4. Herculīnus 3 herkulski: Prisc.

Minyās¹ -ae, m (Μινύας) Mínias, kralj v Orhomenu, zelo bogat, mitološki praoče in rodovni heroj bojot(ij)skega plemena Minijcev: Hyg., Serv., P. F. Od tod subst. Minyae -ārum, m (Μινύαι) Mínijci, staro eolsko pleme, nastanjeno najprej v Tesaliji, potem v Bojotiji, kjer je bilo njihovo glavno mesto Orhomen (Ὀρχομενός); pesn. argonávti (po prvotni verziji te mitološke zgodbe so namreč argonavti odpluli iz Bojotije): O., Lucan., Val. Fl., Mel. Minyēias -adis, f (Μινυηϊάς) ali Minyēis -idis, acc. pl. -idas, f (Μινυηΐς) Minieíada, Miniéida, Minijeva hči: O. Adj. Minyēius 3 Mínijev: proles O. (Minijeve hčere Alkatoa, Levkipa in Arzipa, ki so se upirale Bakhovemu bogočastju in bile zato spremenjene v netopirje), manus Val. Fl.

Oenōtrus -ī, m (prim. dor. οἴνωτρον vinogradniški kol) Ojnóter, mitološki sab. kralj, Perketijev brat, eponimni heroj Italije kot dežele pridelovalke vina: Plin., Serv. — Od tod

1. subst. Oenōtria -ae, f (Οἰνωτρία) Ojnótrija = „Dežela vina“, staro ime jugovzhodnega dela Italije (Brutij in Lukanija): Serv.; meton. = vsa Italija: Cl.

2. subst. Oenōtriī -ōrum, m Ojnótrijci, preb. Ojnotrije: Plin.

3. adj. Oenōtrus 3 = Oenōtrius ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotri viri V., Oenotrae terrae, orae, fines Sil.

4. adj. Oenōtrius 3 (Οἰνώτριος) ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotria tellus V., Oenotria iura, tecta Sil.

5. Oenōtridēs -um, m Ojnótride, otoki blizu Velije: Plin.

Paralus -ī, m (Πάραλος) Páral, atiški heroj, po katerem se je baje imenovala državna ladja ἡ Πάραλος: Ci.

Rōmulus -ī, m Rómul, eponimni heroj mesta Rim, ki ga je zgradil skupaj z bratom Remom, sin Marsa in Ree Silvije, prvi rimski kralj, po smrti čaščen kot bog Kvirin (Quirīnus). Kot adj. Rōmulus 3 Rómulov, potem tudi = rímski: Romula ficus O. (= Rūmīnālis ficus) Romulova smokva (pod katero je volkulja dojila Romula), Romula tellus V. ali hasta Pr. rimska. — Adj.

1. Rōmuleus 3
a) Rómulov, rómulski: ensis O., manus O., fera Iuv., casa Petr.
b) rímski: urbes O., colles (= Roma) O., senatus Sil.

2. Rōmulāris -e Rómulov: ficus L. = Rūmīnālis ficus.

3. Rōmilius 3 romílijski, ime neke tribus: tribus Varr., Ci., Fest. — Po gr. patron. Rōmulidae -ārum (ali -dum: Prud.) Romulídi, Rómulovi potomci, pesn.= Rimljáni: V., Pers., Lucr.

Sabīnī -ōrum, m Sabín(c)i, staroitalsko pleme v srednji Italiji ob Naru in Aternu, severovzhodno od Rima; njihova mesta so bila Amiternum, Corfinium, Cures, Reate: CA. AP. SERV., VARR., CI., L., O., H.; meton. Sabínsko, Sabínska dežela: ex Sabinis VARR., L., V., in Sabinos VARR., ardui Sabini H.; occ. posestvo na Sabínskem, Horacijeva podeželska pristava na Sabinskem ob Digenciji, severovzhodno od Tiburja: satis beatus unicis Sabinis H.; sg.

1. Sabīnus -ī, m Sabínec: L.; tudi Sabín, eponimni heroj sabinskega ljudstva.

2. Sabīna -ae, f Sabínka: IUV., STAT.; v pl.: O., PR., MART. Od tod
a) adj. Sabīnus 3 sabínski: COL., STAT. idr., lingua VARR., ager VARR., CI., H., proelium CI., castra, exercitus, mater, mulier L., gens, patres O., baca IUV. oliva, faex MART. sabinsko olje (ki je močno dišalo), herba Sabina CA., V. (Culex), O., PR., COL., PLIN., AP. H. (Iuniperus Sabina LINN.) sabinski brin (sabinska brin(j)a), ki so jo uporabljali za kadilo, ille rex (= Numa) LACT.
b) subst. Sabīnum -ī, n (sc. vinum) sabínec, sabínsko vino: vile potabis ... Sabinum H. – Adv. Sabīnē po sabinsko = v sabinskem jeziku: VARR.

Trōs, Trōis, m (Τρώς) Trojánec, Trójec: V.; nav. pl. Trōēs -um, m (Τρῶες) Trojánci, Trójci, preb. mesta Troja: O., V.; pesn. v sg. Trōs = Trós (Trój), eponimni heroj mesta Troja in Trojcev (Trojancev), Dardanov vnuk, Erihtonijev sin (Erychthonius): O., V. — Od tod

I. adj.

1. Trōïus 3 (Τρώϊος) trojánski, trójski: Aeneas V.; subst. Trōia -ae, f (Τροία) mesto Trója, in sicer
a) Homerjeva Troja v Mali Aziji: L., O., V., Mel.
b) italska Troja pri Lavrentu, ki jo je ustanovil Enej: V., L.
c) epirska Troja, ki jo je ustanovil Helen: O., V.
d) meton. trojánska (trójska) igra, neka dirka s konji, v kateri so se pogosto spoprijeli rimski dečki viteškega rodu: V. (Aen. 5, 596—602), Troiae ludicrum T., Troiae ludus ali lusus Suet., spectaculi Troiae imago Eutr., Troiae decursio Suet.

2. Trōicus 3 (Τρωϊκός) trojánski, trójski: tempora Ci., bellum Ci. ep., O., N., Vell., Aus., Vesta O. ali ignis Stat. iz Troje prineseni sveti ogenj v Vestinem svetišču.

3. Trōiānus 3 trojánski, trójski, iz Troje izhajajoč ali izvirajoč: urbs V., Lact., moenia O., tempora O., H., Iust., iudex (= Paris) H., bellum H., O., Iust., pago inde Troiano nomen est L., ludi Suet. trojska igra (gl. zgoraj 1. d), porcus Mart. nadevan pečen prašič, equus Ci., Iust. leseni konj; Equus Troianus je tudi naslov neke Najvijeve tragedije (žaloigre): Ci.; preg.: intus est equus Troianus Ci. skrita nevarnost; subst.
a) Trōiānī -ōrum, m Trojánci, Trójci: Ci., L., V., O., Lucr., Sen. ph.
b) Trōiānum -ī, n (sc. praedium) Trojánsko, Trójsko, podeželsko posestvo v Laciju: Ci. ep.

4. Trōas -adis (-ados), acc. -ada, f (Τρωάς) trojánska, trójska: humus, matres O., turba Sen. tr.; subst. Trōas -adis, f
a) Trojánka, Trójka: O., V.; meton. Trōades Trojánke, naslov tragedije Kvinta Cicerona: Ci.
b) pokrajina Troáda v severozahodni Mali Aziji, trojánska (trójska) dežela: N., Plin.

5. Trōadēnsis -e troádski, iz Troáde izhajajoč (izvirajoč): marmor, metallum Cod. Th. —

II. subst. Trōiades -um, f (Τρωϊάδες) Trojánke: Pers.

Ἀνδροκράτης, ους, ὁ heroj Platejcev.

Ἐρι-χθόνιος, ὁ 1. atiški heroj, Hefajstov in Gajin sin. 2. Dardanov sin, Trojev oče.