Franja

elocutionist [eləkjú:šənist] samostalnik
učitelj(ica) dikcije; deklamator(ica), govornik, -nica

fātor -ōris, m (fārī) govornik: Prisc.

govôrec -rca m
1. govornik, govornik, onaj koji govori, priča: glasen govorec v gruči
2. govorljivac, onaj koji dobro govori

*harangueur [arɑ̃gœr] masculin, vieilli govornik; oseba, ki govori brez konca in kraja

interlocutor moški spol (so)besednik, (so)govornik

locuente moški spol govoreča oseba, govorec, govornik; radijski napovedovalec

locūtor -ōris, m (loquī)

1. govorec, govornik: rudis locutor exotici sermonis Ap.

2. occ.
a) izboren, zelo dober govornik: Aug.
b) besedun, blebetač, klepetač, klepetavec: Gell.

mouth-piece [máuɵpi:s] samostalnik
glasba dulec (pri pihalih); ustnik
figurativno govornik (v imenu drugih ljudi); žvale (pri konju); zobni ščitnik (boks); dihalna cev (pri plinski maski)

orador moški spol govornik

orador sagrado pridigar

orateur [ɔratœr] masculin govornik

femme féminin orateur govornica
orateur sacré pridigar, cerkveni, nagrobni govornik

orator [ɔ́rətə] samostalnik
govornik
ameriško, pravno tožitelj

Public Orator zastopnik in govornik univerze (zlasti Oxforda in Cambridgea)

òrātor m (lat. orator) orator, govornik

Orator, der, govornik, orator

oratór -i m govornik

orátor -ja m (lat. orator) orator, govornik

ōrātor -ōris, m (ōrāre)

1. govorec ali besednik kakega poslanstva, odposlanec z ustnimi naročili, pogajalec, posrednik, posredovalec: Pl., Ter., Enn. ap. Varr., Afr. ap. Fest., Ca. ap. Fest., Varr., V. idr., Veientes pacem petitum oratores Romam mittunt L., Fabricium, quia sit ad Pyrrhum de captivis recuperandis missus orator Ci., mittor Iliacas orator ad arces O.

2. govornik: Enn. ap. Ci., Ca. ap. Q., Q., Plin., Lact. idr., clarus, illustris, magnus, summus, mediocris Ci., laudantur oratores veteres Crassi et Antonii Ci.

3. prosilec: sed vide sis, ne tu oratorem hunc pugnis pectas postea Pl., haud aequomst te inter oratores accipi Pl. (v nasprotju in dvoumju s pomenom pod 1).

oratore m (f -trice) govornik, retorik, orator:
oratore sacro pridigar

parlatore m (f -trice) govornik

platicador moški spol pridigar, govornik

porte-parole [parɔl] masculin, invariable oseba, ki govori v imenu kake druge osebe, skupine ipd.; besednik, govornik

porte-parole officiel du ministre ministrov uradni besednik
ce journal est le porte-parole de l'opposition ta časopis je tolmač, organ opozicije
se faire le porte-parole de ses camarades auprès du professeur v imenu svojih tovarišev govoriti pri profesorju