Franja

schmiedeeisern iz kovanega železa

schoeniculae -ārum, f (schoenus) „ločnikarice“, „ločkarice“ = z mazilom iz ločka (ločja) maziljene javne hotnice (vlačuge, prostitutke, kurbe): limaces, lividae, febricul[osae, mi]serae amicae, osseae, diobolares, schoeniculae, miraculae PL. FR., PL. AP. VARR., sch[o]enicolae ab sch[o]eno, nugatorio unguento VARR., schoeniculas app[ellavit mere]trices Plautus propter usum ung[uenti schoeni,] quod est pessimi generis PL. AP. FEST., [„Diobolares] [schoeniculae,] miraculae, cum extertis [talis, cum todillis crusculis“] FEST.

schoenus -ī, m (tuj. σχοῖνος)

1. bot. ločje, loček, loč (čisto lat. iuncus), bič(je), biček, sita, sitje; njegovo dišečo vrsto (Andropogon schoenanthus LINN. (starejše) dišeča žuka) so dodajali v vino, da je dobilo poseben okus in vonj: CA., COL.

2. meton.
a) bičkovo (žukino) mazilo, mazilo iz dišečega bička (dišeče žuke), s katerim so se mazilile javne hotnice (vlačuge, prostitutke, kurbe; prim. schoeniculae): schoeno delibutae PL. (po nekaterih izdajah scoeno = coeno).
b) shójnos, α) grška dolžinska mera, s katero so premerjali osvojeno ozemlje in ga po njej razdeljevali med naseljence; potem tudi β) perzijska in γ) egiptovska dolžinska mera (približno kakih 30–60 stadijev): PLIN.

school-leaver [skú:lli:və] samostalnik
britanska angleščina odpustnik iz šole

schrecken² (schreckte/schrak, ist geschreckt) planiti iz spanja

Schrotbrot, das, kruh iz drobljenca

Schrotschuß, Schrotschuss, der, strel iz šibrovke

Schulkenntnisse, pl, znanje iz šole, v šoli pridobljeno znanje

Schusselfehler, der, napaka iz naglice

Schwarzfußindianer, der, Indijanec iz plemena Črna noga

schweinsledern iz svinjskega usnja

Schweinsohr, das, svinjsko/prašičje uho; Gebäck: pecivo iz krhkega testa; Pflanzenkunde čokata lisička, žilolistka, plavka

scirpeus ali sirpeus 3 (s(c)irpus) narejen (spleten) iz bičja (ločja, sitja), bičnat, ločnat: NOV. AP FEST., PRUD. idr., ratis PL., imago ali simulacra O. „slamnati možic(i)“ (gl. Argēi); subst. scirpea ali sirpea (sirpia) -ae, f koš, košara voza, pletenjača, (s)pleteníca, spletênka, lesa iz bičja: CA., VARR., O., IUST., vannorum sirpiarumque vitores ARN. pletarji.

scirpiculus ali sirpiculus (surpiculus) 3 (demin. s(c)irpus) narejen (spleten) iz bičja (ločja, sitja), bičnat, ločnat: falces CA., VARR.; subst. scirpiculus ali sirpiculus (surpiculus) -ī, m in s(c)irpicula -ae, f (s)pleteníca, pletenjača, spletênka, lesa, koš, košara iz bičja (ločja, sitja): LUC. AP. NON., VARR., PR., COL., surpiculi piscarii PL. vrše.

scirpō (sirpō) -āre -āvī -ātum (s(c)irpus)

1. z bičjem (ločjem, sitjem) (z)vezati, privézati (privezováti, privezávati): VARR.

2. iz bičja (ločja, sitja) (s)plesti (spletati): dolia VARR., cupas vinarias sirpare VARR. AP. NON., „sirpea“ quod virgis sirpatur VARR.

scirpus ali sirpus -ī, m (morda etr. beseda)

1. biček, bica, loček, loč, sita (bičje, ločje, sitje): PL., PLIN.; preg. (ker biček nima kolenc) in scirpo nodum quaerere ENN. AP. FEST., PL., TER. „na bičku iskati kolence“ = iskati oz. najti težave tam, kjer jih ni.

2. pletenina iz bičja, od tod metaf. uganka: quae Graeci dicunt „aenigmata“, hoc genus quidam ex nostris veteribus „scirpos“ appellaverunt GELL.

scoáte scot vt.

1. vzeti/jemati/postaviti ven, spraviti iz, izvleči, (iz)puliti, iztrgati; izdirati, izdreti

2. sneti, sleči (obleko)

3.
□ a scoate o carte izdati knjigo

scorteus 3 (scortum)

1. kožnat, kožén, kóžen, usnjen, usnjat: paenula VARR. FR., MART., pulvinus CELS., fascinum PETR., sacculus P. F., ne quid scorteum adhibeatur AUCTOR AP. VARR. nobena usnjina. Od tod subst.
a) scortea -ae, f kožuh, usnjeno oblačilo, usnjina: SEN. PH., MART.
b) v soobl. scortia -ae, f usnjena posoda za olje, usnjena cev: ISID.
c) scortea -ōrum, n usnjina, stvari (izdelki) iz usnja: VARR., P. F., scortea non illi fas est inferre sacello O.

2. metaf. usnjat = star, zgrbančen; v besedni igri: scortum scorteum AP.

scorticare v. tr. (pres. scōrtico)

1. odreti, odirati; devati iz kože

2. odrgniti

3. pren. odreti, odirati:
scorticherebbe un pidocchio prava pijavka je

4. pren. šol. mučiti (na izpitu)

scrap¹ [skræp]

1. samostalnik
ostanek, drobec, košček; odlomek, fragment, del napisanega besedila, izvleček; izrezek (iz časopisa), izrezana slika; konček, odpadek
množina (kovinski) odpadki, izmeček, staro železo; ostanki, črepinje
(večinoma množina) ocvirki

not a scrap niti trohice (mrvice) ne
scrap of paper figurativno kos papirja, obljuba, na katero se ne moremo zanašati

2. pridevnik
odpaden; sestavljen iz ostankov

3. prehodni glagol
odvreči kot neuporabno med staro železo, zavreči