Franja

Lālētānia -ae, f Laletánija, vinorodna pokrajina v Tarakonski Hispaniji: S. fr., Mart. Od tod adj. Lālētānus 3 laletán(ij)ski: Hispaniarum Laletana (sc. vina) copiā nobilitantur Plin., faex Laletana, Laletanae nigra lagona sapae Mart.; subst. Lālētānī -ōrum, m Laletáni, preb. pokrajine Laletanije: Plin. (po nekaterih rokopisih Laeetani Leetáni).

Laponska samostalnik
(severnoevropska pokrajina) ▸ LappföldNa Laponskem, v polarnem krogu, je zima pravljična in poletje prav tako. ▸ Lappföldön, a sarkkörön túl meseszép a tél, mint ahogy a nyár is.

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

laurētum -ī, n (laurus) lovoričje. Kot nom. propr. Laurētum -ī, n Lavrét, Lovoríčje

1. kraj na Aventinu: Varr., Suet. Soobl. Lōrētum -ī, n Lorét: Plin.

2. pokrajina med Populonijo in Kozo ob etrur(ij)ski obali s pristaniščem, imenovanim portus Laurētānus L. (prim. Laurētānus).

Lauriōtis -tidis, acc. -tim, f (Λαυριῶτις) lávrijska, iz Lávrija (Λαύρ(ε)ιον) Lavrej (Lavrij), atiška pokrajina z rudniki srebra: Plin.

Litāna (-ae) silva -ae: L., Front. ali samo Litāna -ae, f: Ci. Litánski gozd, Litána, gozdnata pokrajina v Tostranski (Cisalpinski) Galiji ob Emilijevi cesti, kjer so Galci l. 216 popolnoma porazili konz. Lucija Postumija.

Locrī -ōrum, m (Λοκροί)

1. Lókri(jci), preb. gr. pokrajine Lokride, in sicer: na severu Locrī Epicnēmidiī (Λοκροὶ Ἐπικνημίδιοι) Lokri(jci) Epiknemidijci, epiknemidijski Lokri(jci) (= „Lokri(jci) na pogorju Knémis“): Plin., na zahodu Locrī Ozolae (Λοκροί Ὀζόλαι) Lokri(jci) Ozoli, ozolski Lokri(jci): Plin., na jugu Locrī Opūntiī (Λοκροὶ Ὀπούντιοι) Lokri(jci) Opuntijci, opuntski Lokri(jci). Nom. pl. (v gr. obl. Locroe) Lókri(jci), naslov Menandrove gledališke igre: Q. — Od tod
a) subst. Locris -idis in -idos, f (Λοκρίς) α) pokrajina Lókrida v srednji Grčiji: L., Mel. β) Lókrijka: Cat.
b) adj. Locrēnsis -e lókrijski: ager Plin.; subst. Locrēnsēs -ium, m = Locrī: L.

2. Locrī z vzdevkom Epizephyrii (Λοκροὶ Ἐπιζεφύριοι) Lókri Epizefírijci (= zahodni Lokri), mesto v južni Italiji na Brutijskem, severovzhodno od Regija, naselbina ozolskih Lokrov (danes le še nekaj razvalin pri kraju Motta di Bozzano): L. Od tod preb. Locrī -ōrum, n: Ci., L. ali Locrēnsēs -ium, m: Ci., L. Lókri(jci).

Lombardija samostalnik
(pokrajina v Italiji) ▸ Lombardia [olaszországi régió]

Lūcānī -ōrum, m Lukáni, preb. pokrajine Lukanije v južni Italiji: Varr., Ci., L., Plin., Iust.; meton. lukánsko ozemlje, ozemlje Lukánov, Lukánsko: in Lucanis … delectus habebat C., Samnites bellum … in Lucanos traxit L.; kolekt. sg. Lūcānus: Lucanus et Bruttius et Samnis ab nobis defecerunt L. — Od tod

I. subst. Lūcānia -ae, f Lukánija, pokrajina v južni Italiji: H., Mel., Plin., Plin. iun. idr. —

II. adj.

1. Lūcānus 3 lukán(ij)ski: vinum Varr., bos = bos Lūca (gl. spodaj) Varr., nix H., montes L.; subst.
a) lūcāna -ae, f (sc. hira) = lūcānica (gl. spodaj): Varr.
b) Lūcānus -ī, m hrošč rogač (Lucanus cervus Linn.): lucanos vocat hos Nigidius Plin. (po nekaterih izdajah lucavos).

2. Lūcānicus 3 lukán(ij)ski; od tod subst.
a) lūcānica -ae, f (sc. hira) lukán(ij)ska klobasa, prekajena (povojena) klobasa: Ci. ep., Mart., Lūcānica Char. Soobl. lūcānica -ōrum, n: Stat., Arn.
b) Lūcānicus -ī, m (sc. botulus) = lūcānica -ae: Char.
c) Lūcānicum -ī, n (sc. farcimen) = lūcānica -ae: Char.

3. Lūca (lūca) -ae, m iz Lukánije, lukán(ij)ski: bos Luca (luca) ali Luca bos lukan(ij)ski vol = slon, ki so ga Rimljani prvič videli v Lukaniji v Pirovi vojski, niso pa poznali njegovega pravega imena: Naev. fr., Enn. ap. Varr., Sen. tr., Aus., luca bos Pl., boves lucae Lucr., moderari Lucas boves Sil.

lunin, Lunin (-a, -o) Mond- (krajec die Mondsichel, obstret der Mondhof, sonda die Mondsonde, pokrajina die Mondlandschaft)

Lūsitānia -ae, f Luzitánija, sprva dežela med rekama Duris in Tag, pozneje kot rim. pokrajina dežela med rekama Duris in Anas (Anas, zdaj Guadiana), vzhodno od Salmantike (današnje Salamanke) in Toleta (današnjega Toleda): Varr., Ci. ep., C., L. idr. Od tod Lūsitānus 3 luzitán(ij)ski, iz Luzitánije: Aur., Viriathus Lusitanus Ci., pira Plin.; subst. Lūsitānī -ōrum, m Luzitán(ij)ci, preb. Luzitanije: Ci.

Lycāonēs -um, m (Λυκάονες) Likaónijci, pleme v Mali Aziji med Kapadokijo, Kilikijo in Pizidijo, po mitu imenovano po arkad(ij)skem kralju Likaonu: Ci., Mel., Plin. Od tod adj. Lycāonius 3 (Λυκαόνιος) likaónijski: Lycaonius Erichaetes V.; subst. Lycāonia -ae, f (Λυκαονία) pokrajina Likaónija: Varr., Ci. ep., L., Plin., Iust., Vulg.; adv. Lycāonicē likaónijsko: dicentes Vulg.

Lycia -ae, f (Λυκία) Líkija, rodovitna pokrajina v jugozahodni Mali Aziji: L., V., H., O. idr. Od tod adj. Lycius 3 líkijski: catervae H. ali hasta O. = likijskega kralja Sarpedona, deus (= Apollo, ker je imel preročišče v likijskem mestu Patari (Patarah) [Patara -orum]) Pr., od tod Lyciae sortes V. likijske prerokbe = izreki Apolonovega preročišča v Patari (Patarah). Subst.

1. Lyciī -ōrum, m Líkijci, preb. pokrajine Likije: Ci. ep., V., L., Suet.

2. Lycium -iī, n (sc. medicamentum) líkijsko zdravilo = iz korenine mrtvega trna (rhamnus) in drugih trnov skuhan zdravilni sok: Cels., Plin.

Lȳdia -ae, f (Λυδία) Lídija

I. maloazijska pokrajina z glavnim mestom Sardīs ali Sardēs, Sarde (zdaj Sart): Ci., N., L., V., O. idr. Od tod adj.

1. Lȳdus 3 (Λυδός) lídijski, iz Lídije: servus Ci., puella (= Omphale) O., urbes O., aurus Val. Fl.; subst.
a) LȳdĪ -ōrum, m Lídijci, preb. Lidije: Ci., N., L. idr.
b) Lȳdus -ī, m Lídijec, pesn. = Caystrus Petr.

2. Lȳdius 3 (Λύδιος) lídijski, iz Lídije: haruspex Ci., Lydius aurifer amnis (= Pactōlus) Tib., nurus Sen. tr., lapis Plin. preizkusni kamen, naš skrilavi kremenec ali brusnik = lidít, temno sivi različek kalcedona; v gr. obl.: Lȳdion (sc. genus laterum) Plin. — Ker so se po bajki Etruščani v Italijo priselili iz Lidije, je za latinske pesnike Lȳdius 3 = etruščánski, etrúr(ij)ski, Lȳdī -ōrum, m pa = Etruščáni, Etrúr(ij)ci: Lydius Thybris V., Lydorum manus V., ora Lydia, Lydia bella, castra Sil., Lydia stagna (= lacus Trasimenus) Sil. —

II. Lȳdia Lídija, naslov pesnitve Valerija Katona: Suet.

Macedō¹ in Macedōn (acc. pl. -as) -onis m (Μακεδών) Makedónec: L., N., Corn., Sen. ph., Fl., Macedo Alexander Ci., tudi samo Macedon Lucan., Macedonum robur L. po makedonsko oboroženo jedro (Antiohove) vojske; atrib. makedónski, iz Makedónije Macedo miles Pl., Cu., vir Macedo H., Macedo hostis L., Macedones Cadueni Plin. makedonski Kadueni, makedonska naselbina v Frigiji, Hyrcani Macedones Plin. makedonski Hirkani, makedonska naselbina v Lidiji. Od tod adj. Macedōnicus 3 (Μακεδονικός) makedónski, iz Makedónije, v Makedóniji: legiones Ci., praeda, montes L., mare L., Plin. Egejsko morje med Makedonijo in Trakijo, exercitus, phalanx Cu.; Macedōnicus -ī, m Makedónski, častni priimek Kvinta Cecilija Metela, ki je l. 146 podvrgel Makedonijo rim. oblasti kot provinco: Plin., Vell., Val. Max. Macedoniēnsis -e makedónski, iz Makedónije: vir Pl. Macedonius 3 (Μακεδόνιος) makedónski: miles Pl., sarissa O. (Metam. 12, 466, kjer pesnik zaradi metričnih razlogov meri Macēdŏnĭaque), colonia Iust.; subst. Macedonia -ae, f (Μακεδονία) Makedónija, pokrajina od Olimpa do Strimona, razširjena pod vladavino Filipa II., pozneje rimska provinca (gl. zgoraj: Ci., C., L., Mel., Plin.).

Madena -ae, f Mádena, pokrajina v Veliki Armeniji med rekama Kir in Araks: Eutr.

Maeonēs -um, m (Μαίονες) Meón(ij)ci prebivalci lidijske pokrajine Meonije, pesn. = Lídijci: Cl. — Od tod adj. Maeonius 3 (Μαιόνιος)

1. meón(ij)ski, lídijski: rex V., ripa (reka Paktol ali Kaistros) O., senex ali vates (= Homer; prim. Maeonidēs) O.; od tod = Homerjev, homerski, sploh epski, junaški: carmen O., H., pes, chartae O., heroides Pr. od Homerja opevane.

2. etrúr(ij)ski, etrúščanski: nautae O.; subst. Maeonii -ōrum, m Meónijci = Etrúr(ij)ci, Etruščáni: Sil.

3. azijski: ora Sil. ob Joniji. Subst.

1. Maeonia -ae, f (Μαιονία) Meónija, lidijska pokrajina; meton. (poseb. pesn.)
a) = Lídija: O., Plin.
b) = Etrúrija (ki so jo baje naselili lidijski Meon(ij)ci): V.

2. Maeonidēs -ae, m (Μαιονίδης) Meón(ij)ec
a) = Lidijec, poseb. = Homer, ker se je baje rodil v Kolofonu ali Smirni: O., Mart.
b) Etrúr(ij)ec, Etruščán: V., Maeonidum tellus (= Etrurija) Sil. Maeonis -idis, f (Μαιονίς) Meón(ij)ka = Lídijka: O. (o Arahni in Omfali).

Mancha

La Mancha španska pokrajina (provinca)

Margiānē -ēs, f (Μαργιανή) Margiána, azijska pokrajina med Baktrijo in Hirkanijo (v današnjem Turkestanu) ob reki Margu (danes Murghab) z glavnim mestom Aleksandrijo, pozneje Antiochia Margiana margianska Antiohija; Cu. jo imenuje urbs Margiana (po drugih urbs Margania, zdaj Meru al rud): Cu., Plin. — Od tod adj. Margiānus 3 margiánski, iz Margiáne: Cu.

Marmarica -ae, f (Μαρμαρική) Marmárika, pokrajina v Afriki med Egiptom in Sirtama (zdaj Barka): Plin. — Od tod adj. Marmaricus 3 marmáriški, pesn. = afriški: Plin., Lucan.; subst. Marmaridēs -ae, m (Μαρμαρίδης) Marmaríd, Marmaričán = po rodu (doma) iz Marmárike: fixa est cuspide Marmaridae Corynthi O.; pl. Marmaridae -ārum in (pesn.) -ûm, m Marmaričáni = preb. Marmárike: Plin., Sil.