Franja

Sabīnī -ōrum, m Sabín(c)i, staroitalsko pleme v srednji Italiji ob Naru in Aternu, severovzhodno od Rima; njihova mesta so bila Amiternum, Corfinium, Cures, Reate: CA. AP. SERV., VARR., CI., L., O., H.; meton. Sabínsko, Sabínska dežela: ex Sabinis VARR., L., V., in Sabinos VARR., ardui Sabini H.; occ. posestvo na Sabínskem, Horacijeva podeželska pristava na Sabinskem ob Digenciji, severovzhodno od Tiburja: satis beatus unicis Sabinis H.; sg.

1. Sabīnus -ī, m Sabínec: L.; tudi Sabín, eponimni heroj sabinskega ljudstva.

2. Sabīna -ae, f Sabínka: IUV., STAT.; v pl.: O., PR., MART. Od tod
a) adj. Sabīnus 3 sabínski: COL., STAT. idr., lingua VARR., ager VARR., CI., H., proelium CI., castra, exercitus, mater, mulier L., gens, patres O., baca IUV. oliva, faex MART. sabinsko olje (ki je močno dišalo), herba Sabina CA., V. (Culex), O., PR., COL., PLIN., AP. H. (Iuniperus Sabina LINN.) sabinski brin (sabinska brin(j)a), ki so jo uporabljali za kadilo, ille rex (= Numa) LACT.
b) subst. Sabīnum -ī, n (sc. vinum) sabínec, sabínsko vino: vile potabis ... Sabinum H. – Adv. Sabīnē po sabinsko = v sabinskem jeziku: VARR.

Sacae -ārum, m Sáki, divje skitsko nomadsko pleme, ki je živelo med rekama Oks in Jaksart: CAT., CU., SIL., MEL., PLIN. Sg. Sacēs -ae, m Sák: CL.

Sallūviī (Sālūviī) -ōrum in -ûm, m Salúvijci, ligur(ij)sko pleme v južni Galiji (v današnji Provansi (Provence)): L., FL., PLIN. (pri katerem najdemo v nekaterih izdajah na dveh mestih Sallui Salúvci).

Santonēs -um, m (C.) in Santonī -ōrum, m (C., MEL., PLIN., T., AUS.) Sánton(c)i, pleme v Akvitanski Galiji ob morju (v današnji pokrajini Saintonge); sg. Santō -ōnis: PROB. ali Santonus -ī: LUCAN., AUS. Sántonec; meton. pl. Santonī sántonsko (glavno) mesto (= Mediolanum, zdaj Saintes): AUS. – Od tod Santonicus 3 sántonski: MARC., P. VEG. idr., ceanus TIB., Santonica herba COL., absinthium PLIN., virga, bardocucullus MART., cucullus IUV., aestus, salum, campi, tellus, urbs, Mediolanum AUS.

Sapaeī -ōrum, m (Σαπαῖοι) Sapájci, tračansko pleme ob Propontidi: O., PLIN.

Saracēnī -ōrum, m (Σαρακηνοί) Sarakéni (Saracéni), pleme v Srečni Arabiji: HIER., AMM.; sg. kolekt.: VEG. Od tod adj. Saracēnus 3 sarakénski (saracénski): alae VOP.

Sarrastēs -um, m Sarásti, pleme v Kampan(i)ji ob Sarnu (Sarnus): V., SIL.

Saxō (Saxōn) -onis, acc. -ona, m Saksónec; kolekt.: CL., SID.; kot fem. Saksónka: haec Saxon PRUD.; v pl. Saxonēs -um, m Saksónci, germansko pleme na južnem koncu Kimbrijskega polotoka (na današnjem Holštajnskem (Holstein)): EUTR., AMM.

Sciāpodes (Sciopodes) -um, acc. -as, m (Σκιάποδες) Skiapódi = „Senconožci“, bajeslovno libijsko pleme z velikanskimi podplati, s katerimi so si baje delali senco tako, da so dvignili eno nogo: PLIN., TERT., AUG.

Scordiscī -ōrum, m Skordíski, pleme v Zgornji Panoniji od ustju Save: PLIN., FRONT., IUST., AMM.

Scōtī (Scottī) -ōrum, m Skóti, pleme v južni Kaledoniji in Hiberniji: HIER., AMM., ISID., CL.; sg. Scōtus (kolekt.): CL. Od tod subst. Scōtia -ae, f Skótija, Skótsko, dežela Skotov: ISID.; adj. Scōticus 3 skótski: tela CL.

Sedocherī -ōrum, m Sedóheri, skitsko pleme v Aziji onstran Meotskega jezera: MEL.

Sedūnī -ōrum, m Sedúni, helvetijsko pleme ob Rodanu, ki je živelo v Švici v okolici današnjega mesta Sitten, fr. Sion (kanton Valis (Wallis)): C.

Sedusiī -ōrum, m Sedúzijci, germansko pleme v Ariovistovi vojski, ki je živelo med Donavo, Renom in Nekarjem (Neckar): C.

Sēgnī -ōrum, m Ségni, germansko pleme v Belgijski Galiji: C.

Segontiācī -ōrum, m Segontijáki (Segoncijáki), pleme v južni Britaniji: C.

Segusiāvī (ne Segusiānī) -ōrum, m Seguzijávi, keltsko pleme med Rodanom in Ligerom; njihovo glavno mesto je bilo Lugdūnum (zdaj Lyon): CI., C. – Soobl. Secusiāvī -ōrum, m Sekuzijávi: PLIN.

Selepitanī -ōrum, m Selepítani, pleme v Iliriji: L.

Semnōnēs -um, m (Σέμνωνες, Σέμνονες) Semnóni, germansko pleme, glavno pleme Svebov (predniki današnjih Švabov); T. poroča, da so živeli med Odro in Labo severno od Krkonoških gora: T., VELL.

Senōnēs -um, m (Σένονες in Σήνωνες) Senóni

1. narod v Lugdunski Galiji z glavnim mestom Agedincum (zdaj Sens): C., PLIN., IUV., SIL., EUTR., AMM.; acc. pl. Senōnās: VERR. AP. FEST.; kot inačica pri: C. Sg. Senō -ōnis, m Senón: HIRT.

2. iz Senonov izhajajoče pleme v severni Italiji ob obali Umbrije, naseljeno okrog meste Sena (zdaj Senigallia): L., PLIN. – Od tod adj. Senonicus 3 senónski: bellum GELL.