-
ἔπ-ηλυς, υδος, ὁ, ἡ ion. [n. pl. ἐπήλυδα] ἐπελύτης, ου, ὁ (ἐπ-ήλυθον) 1. adi. priseljen, došel, tuj. 2. subst. priseljenec, prišlec, tujec.
-
ἐπίθετος 2 (ἐπι-τίθημι) dodan, pozneje vpeljan, tuj.
-
θυραῖος 3 in 2 (θύρα) poet. kdor je pred vrati, na cesti, zunaj, kdor prihaja od zunaj, kdor gre vun, v tujini, tuj, odsoten; θυραῖος ἔρχομαι, οἰχνέω odšel sem vun, ἔχει θυραῖον στίβον biva, hodi zunaj; φρονήματα tuje (razglašene, ne skrite) misli.
-
ξενίζω, ion. ξεινίζω (ξένος) [fut. ξενίσω, ep. ξεινίσσω, aor. ἐξείνισ(σ)α, pass. ἐξενίσθην] 1. gostoljubno sprejemam tujca ali gostinskega prijatelja, pogostim, ξεινίοις prirejam gostijo; τινὰ ἀναθοῖς (gostoljubno) obdarujem koga; pren. ὃν φοίνιος Ἄρης οὐκ ἐξένισεν katerega ni Ares (z ranami in smrtjo) pogostil, katerega ni Ares umoril; pass. sem pri kom gost, gostoljubno me sprejme kdo, gostujem pri kom. 2. a) presenetim koga, τὸ ξενίζον nekaj novega, čudnega NT; pass. čudim se, strmim; b) sem tuj.
-
ξενικός 3, ion. ξεινικός (ξένος) tuj, inostranski ἱρά; subst. τὸ ξενικόν, τὰ ξενικά najemna vojska, najemne čete, ξενικὸν ἐπικουρικόν najete pomožne čete.
-
ξένος 3, ep. ion. ξεῖνος [Et. iz ξένϝος, ghs-enwos, ghs-: sor. lat. hostis (prv. pom. tujec), slov. gost, nem. Gast] 1. adi. tuj, inostranski, inozemski, nenavaden, nov, neznan, nevešč τινός, χθών, γαῖα tujina, ἐν ξέναισι χερσί v rokah tujcev; adv. ξένως ἔχω τινός tujec sem, neizkušen sem v čem. 2. subst. ὁ ξένος a) tujec, inostranec, prišlec; b) vojak-najemnik; c) gostinski prijatelj (gost in gostitelj), prijatelj, pobratim; v nagovoru: ὦ ξεῖνε dragi moj. 3. ἡ ξένη a) tujka, inostranka; b) (sc. χώρα) tuja dežela, tujina.
-
ὀθνεῖος 3 tuj, inostranski.
-
τηλεδαπός 3 iz daljnih dežel (prihajajoč), oddaljen, daljen, tuj.
-
ὑπερ-όριος 3 in 2 (ὅρος) onkraj meje, inostranski, vnanji, tuj, ἡ ὑπερορία (γῆ) inozemstvo, tujina.
-
вчуже
мне вчуже его жаль hudo mi je zanj, dasi mi je tuj;
вчуже жаль še od strani je hudo gledati