Franja

Cānius -iī, m Kanij, rim. nom. propr.

1. C. Canius Gaj Kanij, rim. vitez, Ciceronov sodobnik: Ci.

2. Canius Rufus Kanij Ruf, rim. pesnik, Marcijalov prijatelj: Mart.

3. Iulius Canius Julij Kanij; bil je obtožen in prisiljen narediti samomor kakor Seneka in Soran: Sen. ph.; pl. Cāniī = možje, kakršen je bil Kanij: Boet.

Cannutius (Canutius) -iī, m Kanucij, rim. nom. propr.

1. P. Can(n). Publij Kanucij, rim. govornik, Ciceronov sodobnik: Ci., T., Prisc.

2. Ti. Can(n). Tiberij Kanucij, tr. pl. l. 44, hud nasprotnik Marka Antonija: Ci., Vell., Suet.

Cantaber -brī, m Kantaber, Kantabrijec: Iuv., Sil., bellicosus Cantaber (kolekt.) H., C. indoctus iuga ferre nostra H.; večinoma pl. Cantabrī -ōrum, m Kantabri, Kantabrijci, divje ljudstvo na severnem obrežju Hispanije ob izvirih Ibera, ki jih je Avgust podjarmil šele v l. 25 do 19: Ca., C., L. epit., Mel., Plin. Od tod adj.

1. (redko) Cantaber -bra -brum kantabr(ij)ski: oceanus Cl.; subst. Cantabria -ae, f Kantabrija, sprva celo severno obrežje Hispanije, pozneje (po Avgustu) rim. pokrajina od Asturcev do Avstrigoncev in Vaskoncev: Plin., Suet., Fl. (Cantabria met. = Cantabri), Eutr.

2. Cantabricus 3 kantabr(ij)ski: bellum H., Suet., terrae, litora Mel., populi Plin.; subst. Cantabrica -ae, f bot. kantabrijski slak: Plin.

Cānulēius 3 Kanulej(ev), rim. plebejsko rodovno ime. Poseb.

1. C. Canuleius Gaj Kanulej, kot tr. pl. l. 445 sprožil zakon, po katerem naj bi bile dovoljene poroke med patriciji in plebejci: Ci., L., Fl.

2. M. Canuleius Mark Kanulej, tr. pl. l. 421: L.

3. L. Canuleius Dives Lucij Kanulej Divit (Bogati), l. 171 je kot pretor v Hispaniji vodil preiskavo zoper rim. uradnike zaradi tožb domačinov: L.

capella -ae, f (demin. capra) kozica, koza: veniunt ad mulctra capellae H., simae capellae V.; capella scite facta et venuste Ci. kipec v podobi koze; pren. Kapela, zvezda v Vozniku, ki vzide 1. maja: Plin., Oleniae sidus pluviale capellae O. — Kot nom. propr. Capella -ae, f Kapela, ime več rim. rodov, poseb.

1. Capella, rim. elegik, Ovidijev sodobnik: clauderet imparibus verba Capella modis O.

2. Statilius Capella Statilij Kapela, rim. vitez v Vespazijanovem času: Suet.

3. Cap. Antistius Kapela Antistij, jezikoslovec (litterator) v Komodovem času: Lamp.

4. Martianus (Marcianus) Minneus Felix Cap. Marcijan Minej Feliks Kapela iz Madavre v Afriki, učeni slovničar v 2. pol. 5. st. po Kr.: Cass. — Od tod adj. Capelliānus 3 Kapelov, kapelski: Mart.

capitium -iī, n (caput)

1. životec, opleček rim. žena: Varr., Lab. ap. Gell., Ulp. (Dig.).

2. zgornja odprtina v tuniki za glavo: Hier., Vulg.

capitōlium (Capitōlium) -iī, n (s sab. l = d iz *Capitōdium: caput) prvotno zgolj apel. = „glavno torišče“, „glavno svetišče“ Jupitra, Junone in Minerve. Taka svetišča so bila prvotno v raznih staroit. mestih in so jih pozneje gradili po rim. šegi tudi v naselbinah: capitolium vetus (v Rimu) Varr., Capitolium Capuae ali Capuae Capitolium Suet. in v pl. capitolia celsa Sil., Capitolium (v Narbonu) Sid.; v cerkveni lat. = vsako pogansko svetišče: Prud. — Kot nom. propr. Capitōlium -iī, n Kapitolij

1. v ožjem pomenu najvišji vrh Tarpejskega griča v Rimu zahodno od foruma, z razkošno opremljenim svetiščem treh glav. rim. božanstev: Jupitra, Junone in Minerve; na nasprotnem vrhu je stala tudi rim. trdnjava (arx Tarpeia) in Tarpejska pečina (rupes Tarpeia), s katere so metali hudodelce: Pl., Ci., T., Serv.; zaradi treh združenih svetišč, pa tudi iz metričnih razlogov, je pri daktilskih pesnikih pogosteje v rabi pl. v pomenu sg.: hinc ad Tarpeiam sedem et Capitolia ducit V., Capitolia celsa tenebat V., aurea possedit socio Capitolia templo mater O., subit primo Capitolia nubila fumo O. Kapitolij so imeli Rimljani za nerazrušljiv in so v njem videli simbol večnosti: dum domus Aeneae Capitoli inmobile saxum accolet V., dum Capitolium scandet cum tacita virgine pontifex H.

2. v širšem pomenu ves grič s trdnjavo vred = collis Capitōlīnus (Campidoglio): Varr., Ci. (De re publ. II, 20, 36), L. (I, 38, 7). Od tod adj. Capitōlīnus 3 kapitolijski, Kapitolijski: area Varr. ap. Gell., Suet., clivus Ci., arx L., T., collis L., Mart., mons L., Iuppiter L., Q., Suet. ali samo Capitolinus Ci., ludi L. ali certamen Suet. igre na čast kapitolijskemu Jupitru, quercus Iuv. hrastov venec za zmagovalce v teh igrah; subst. Capitōlīnus -ī, m (sc. collis) Kapitolijski grič: Corn. Capitōlīnī -ōrum, m prireditelji kapitolijskih iger: Ci. ep. — Kot priimek Capitōlīnus -ī, m Kapitolijski, npr. M. Manlius Cap. Mark Manlij Kapitolijski, ki je rešil Kapitolij pred zasedbo Galcev: Aur.

Opomba: Nekateri rim. pisci (Serv., Arn.) napačno izpeljujejo besedo Capitolium iz caput Toli, torej od glave ali lobanje nekega Tola, ki so jo baje izkopali pri gradnji kapitolijskega svetišča (prim. Varr. De lingua Lat. V, 41, L. I, 55, 5).

Cappadox -ocis, m (Καππάδοξ) Kapadočan, preb. pokrajine Kapadokije: Ci., Pers.; nav. v pl. Cappadocēs -um, acc. -ēs in pesn. -as, m Kapadočani: Mel., Lucan., Pers., Mart., mancipiis locuples eget aeris Cappadocum rex H. (sc. Ariobarzanes II.; denarne stiske kapadoških kraljev so prišle v pregovor; bogastvo Arhelaja, zadnjega kapadoškega kralja, so bili številni sužnji, ki jih je prodajal na tuje). Cappadoces redkeje = kapadoški konji: Veg. — Od tod subst. Cappadocia -ae, f (Καππαδοκία) Kapadokija, dežela sredi Male Azije od zgornjega Evfrata do kolena reke Halija, najbolj vzhodna maloazijska rim. provinca: Varr., Ci., N., Cu., Plin. Adj.

1. Cappadocius 3 kapadoški: lactuca Col., zizipha Plin., gemma Plin. dragulj slonokoščene barve, ki so jih brusili v Kapadokiji.

2. Cappadocus 3 kapadoški: gens, sal Col., lactuca Col. ali samo Cappadoca -ae, f: Mart.

caput, capitis, n (capere)

1. glava,
a) človeška: Ca., Enn., N. idr., capite aperto Pl., Ci. gologlav, capite operto, obvoluto Ci., capite demisso Ci., C. s povešeno glavo, cervicibus fractis caput abscidit Ci., conferrent viri boni capita Ci., consules... capita conferunt, diu conlocuntur L. stikata glave, caput attollere O.; glava kot sedež razuma in pameti: incolumi capite es? H. ali si pri zdravi pameti? negotia centum per caput saliunt H. Posebne zveze: capita aut navia ali caput aut navim (-em) Macr., Aur., Paul. Nol. igra, pri kateri se ugiba, ali bo kvišku vrženi kovanec pokazal glavo (Janovo) ali grb (ladjo); prim. našo igro cifra-mož; preg.: nec caput nec pedes Ci., L. nima ne glave ne repa, ut nec pes nec caput uni reddatur formae H.; caput extollere Ci. glavo dvigniti kot znamenje upanja na boljše, tako tudi caput erigere in libertatem Aug. kot znamenje upanja na svobodo; caput movere Vulg. z glavo majati (v porogu ali škodoželjnosti); in caput alicuius recĭdere L.; supra caput esse Ci., S., L. sedeti na vratu, biti za petami (o nevarnosti, sovražniku idr.), iamque super caput legiones T.; per caput pedesque Cat. na vrat na nos.
b) živalska: Val. Max., Sen. ph., c. iumenti N., belua multorum capitum H. mnogoglava, ad capita bubula Suet. „pri volovskih glavah“, predel v Rimu, kjer so bile v skalo vsekane volovske glave.

2. o rečeh glava = glavica, vrh, konec, rt, kraj: capita vitis Ci., Col. loza, vitice, papaverum L., V. makove glavice, tignorum C., ex capite molis Cu. iz prednjega konca ali rta nasipa, c. columnae Plin. oglavje, fistulae L. ustnik, curvata capita (arcūs) V. oba konca loka, c. iecinoris C. vrhnji del jeter (v jeziku avgurov), si nusquam caput se ostendit Cels. oteklina, tvor, caput facere Pl. oteči, zabuhniti, capita aspera montis V. skrajni vrh, Atlantis pinigerum caput V.; o vodah (redko) = ustje, izliv: Rheni luteum c. H., Rhenus multis capitibus in Oceanum influit C.; pogosteje = izvir, vrelec: stratus ad aquae tene caput sacrae H., sacrum c. amnis V., ad caput fontis cuniculos agunt Hirt.; od tod pren. izvor, početek, počelo: ille fons et caput miseriarum Ci., c. criminum Ci., his vestigiis ad caput maleficii perveniri Ci., si quid sine capite manabit Ci. iz negotovega vira.

3. sinekdoha
a) glava = človek, oseba, mož, duša, posameznik: Iust., hoc caput Pl. jaz, c. ridiculum, festivum Ter. šaljivec, pavliha, haec duo capita nata sunt spurcissima Dolabella et Antonius Ci., carum caput V., H. „duša moja“ (v nagovoru), c. infandum V.; jur.: liberum c. Ci., libera servaque capita L., ignota capita L., c. noxium, innoxium L. krivec, nedolžni; pri šte-tju in oddelkih: hostium numerus capitum CCCCXXX militum fuit C. 430000 mož, quot capitum vivunt H., capita singula ex captivis distribuit C. po enega ujetnika, sesquimodios in capita describere Ci. za vsakega posebej, exactio capitum Ci. osebni davek, capite censi S., L. najnižji razred rim. državljanov, katerih premoženja niso cenili, ampak so jih le preštevali.
b) occ. (o živalih) glava, rep: Col., bina boum capita V., triginta capitum fetus V.

4. met.
a) življenje: capitis dimicatio Ci., salvo capite Ci. brez nevarnosti, capitis poena C. smrtna kazen, capitis periculum N. smrtna nevarnost, caput obiectare periclis V., coniuratio in tyranni caput L., hominis caput sacrare L., per suum caput iurare O.; poseb. jur.: iudicium capitis N. na življenje in smrt, capitis accusare Ci. na smrt, capitis damnare Ci. na smrt, capitis absolvere N. smrtne kazni oprostiti.
b) osebna pravica, državljanstvo, državljanska čast (pravice in položaj svobodnega moža v javnem življenju; vsaka omejitev teh pravic je: capitis deminutio Ci. izguba pravic, ki se deli na α) capitis deminutio maxima, kadar je državljan izgubil pravico do svobode, državljanstva in družine, β) capitis deminutio media ali minor, kadar je izgubil le državljanstvo, γ) capitis deminutio minima, kadar je izgubil le pravico do družine; capitis minor H. (kot ujetnik) ponižan v svojem državljanstvu, državljansko mrtev, capitis causa Ci. pravda o državljanski časti, mei capitis conservandi causa Italia tota Romam convenit Ci.

5. pren. kar je najvažnejše, najpomembnejše, najboljše,
a) glava, glavna oseba, prvak, glavar, početnik, osnovatelj: Ter., Vell., c. scelerum Pl., periurii c. Pl. slepar, c. coniurationis Ci., L., Cu., Graecorum concitandorum Ci. kolovodja, c. rei Romanae Camillus, c. rerum Masinissa, capita Latini nominis L., qui capita rerum erant L. glave v državi, caput rei publicae T.
b) glavna stvar, prva stvar, glavna točka, glavni del: c. defensionis Ci., videamus nunc id, quod caput est Ci., c. cenae Ci., Mart. glavna jed, c. litterarum Ci. jedro, glavna vsebina, Epicuri Ci. glavno načelo, c. vestrae pecuniae Ci. glavni vir dohodkov, patrimonii Ci., L.
c) poglavje, odstavek, oddelek, paragraf: Cels., Q., Gell., ex duabus orationibus capita alterna recitare Ci., caput est legis quadrugesimum Ci., praeclarum caput „ne quis...“ Ci.
č) o denarju glavna vsota, glavnica: demit de capite medimna DC Ci. od zakupnine, de capite quantum commodum fuit frumenti detraxit Ci.; poseb. o izposojenem denarju: deducere de capite, quod usuris pernumeratum est L., quinas hic capiti mercedes (= usuras) exsecat H. 5% na mesec, torej 60% na leto, capitis amissi iactura Col.
d) glavno mesto: Mediae Cu., c. gentis Artaxata T.; toda: Thebae caput totius Graeciae N. najimenitnejše mesto, Praeneste c. belli L. glavni kraj, netišče vojne.

Opomba: Abl. sg. capitī: Cat. (LXVIII, 124).

Carmenta -ae, f in Carmentis -is, f (carmen1) Karmenta, Karmentis = Prerokinja, mitološka Evandrova mati: L., O., Hyg.; prvotno staroit. božanstvo s svetiščem ob vznožju Kapitolijskega griča in z žrtveniki pri dvojno obokanih Karmentskih vratih (porta Carmentālis): V., Gell. En obok teh vrat se je pozneje imenoval porta scelerata, ker so tam skozi odšli Fabiji v boj proti Vejanom in v smrt: L., O. — Od tod adj. Carmentālis -e Karmentin, karmentski (Karmentski): flamen Ci., potra V. Subst. Carmentālia -ium, n (sc. sacra) karmentalije, Karmentin praznik, ki so ga obhajale rim. žene 11. in 15. I.: Varr., O. Carmentāriī -ōrum, m Karmentini svečeniki, ki so zapisovali Karmentine prerokbe: Serv.

carpentum -ī, n (kelt.)

1. dvokolesen voz, dvokolica, na kakršni so se vozile rim. gospe in dostojanstveniki: Varr., O., Pr., T. idr., honos matronis habitus, ut pilento ad sacra ludosque, carpentis festo profestoque uterentur L., per patris corpus carpentum egit filia L., carpenta Serica Pr. vozovi s svilenimi zavesami, c. iudiciale Amm. potovalni voz za visoke uradnike.

2. voz za pratež, tovorni voz: Fl., Pall., carpenta Gallica multā praedā onerata L., c. captiva L., in carpento invehi Cod. Th.; met. vprega, vprežna živina: Veg.

3. bojni voz Galcev in Britancev: carpenta Gallorum Fl., trepidantia... carpenta volitabant Fl.

carrūca (carūca, carrūcha, carūcha) (kelt.) štirikolesen voz, prvotno potovalni, pozneje paradni voz rim. imenitnikov, karoca: Plin., Mart., Suet. idr. Od tod adj. car(r)ūcārius (car[r]ūchārius) 3 ki se tiče paradnega voza, vózen: mulae c. Ulp. (Dig.); subst. carrūchārius -iī, m voznik, kočijaž: Ulp. (Dig.)

Cartenna (Cartinna) -ae, f (Καρτέννα) Kartena, Kartina, rim. naselbina v Cezarski Mavretaniji: Mel., Plin., M.

cārus 3

1. visoke cene (gen. sg.), drag: Pl., Ter. idr., annona cara Ca. fr., annona carior, carissima Ci., (aurum et argentum) caelando cariora facere Plin.; z abl. pretii (za kaj): non... minis trecentis carast Pl., quod non opus est, asse carum est Ca. ap. Sen. ph.

2. pren. drag = mil, ljub, cenjen, čislan: V., Cat., Sen. ph. idr., quorum tibi auctoritas est... cara, vita vilissima Ci., cari sunt parentes, cari liberi Ci., carum ipsum verbum est amoris Ci., paucis carior fides quam pecunia fuit S., dis carus ipsis H., carior est auro iuvenis Tib.; subst. cārī -ōrum, m: cari mei Pl. moji dragi. — Adv. cārē (cārō Poeta ap. Aug., Ulp. [Dig.]) drago, za visoko ceno: Val. Max., Ps.-Q., Mart., care (carius Ca. fr.) emere Varr., c. vēnīre Varr., carius constare Luc. fr., carissime constare Sen. ph.; pren.: valde care aestimare tot annos Brutus in Ci. ep. zelo visoko ceniti, bona carius aestimare Plancus in Ci. ep., nulla res carius constat quam quae precibus empta est Sen. ph. ni dražja, carius ei victoriam vendere Iust. dražje. — Kot nom. propr. Cārus -ī, m Kar, Dragec, pogosto ime različnih rim. rodov

1. rim. pesnik v Avgustovem času, ki je opeval Herkula v neohranjeni pesnitvi: O.

2. T. Lucrētius Cārus, gl. Lucrētius.

3. M. Aurelius Cārus Mark Avrelij Kar, rim. cesar l. 282 in 283 po Kr.: Vop., Aur., Eutr., Sid.

Cassiodōrus -ī, m Kasiodor, s polnim imenom Magnus Aurelius Cass., roj. okoli l. 480 po Kr. v brutijskem mestu Skilakiju (Scyllacium), tajnik in prvi minister vzhodnogotskega kralja Teodorika in njegovih naslednikov, plodovit rim. pisatelj (Variarum epistularum libri XII); umrl okoli l. 575 po Kr.

Cassius 3 Kasij(ev), ime sprva patricijskega, pozneje plebejskega rim. rodu z rodbinami Longinov, Viscelinov idr. Poseb.

1. Spurius Cassius Viscellīnus Spurij Kasij Viscelin, konz. l. 502 in 493; l.486 je kot v tretje konz. sprožil prvo lex agraria in bil zaradi agitacije za ta zakonski predlog obsojen in pahnjen s Tarpejske pečine: Ci., L., Val. Max., Plin.

2. L. Cass. Longīnus Lucij Kasij Longin, pretor l. 111, padel l. 107 kot konz. v vojni s Tigurinci: C., S., T.

3. L. Cass. Long. Ravilla Lucij Kasij Longin Ravila, kot tr. pl. l.137 je uveljavil zakon (lex tabellaria Cassia), po katerem naj bi sodniki glasovali s tablicami: Ci., Val. Max., Vell., Amm.; pl. apel. Cassii = strogi, toda resnicoljubni sodniki: Amm. (gl. v nadalj. pri Cassiānus b).

4. C. Cass. Long. Gaj Kasij Longin, konz. l. 171, Makedonci so ga obtožili izsiljevanja (repetundarum): L., Gell.

5. C. Cass. Long. Gaj Kasij Longin, pri Karah kvestor pod Krasom, l. 49 se je pridružil Pompeju, po bitki pri Farzalu pa Cezarju, katerega sta z Brutom 15. III. l. 44 umorila. Po porazu pri Filipih se je nasadil na lastni meč: Ci. ep., Vell., Suet., Fl.

6. njegov brat L. Cass. Long. Lucij Kasij Longin, kot tr. pl. l. 44 je nastopil proti Antoniju, ki ga je zaradi tega izključil iz senata: C.

7. Q. Cass. Long. Kvint Kasij Longin, kot tr. pl. l. 49 je dosegel, da se je v senatu bralo Cezarjevo pismo: C.

8. L. Cass. Long. Lucij Kasij Longin, pretor l. 66; l. 64 se je s Ciceronom zaman potegoval za konzulstvo, nato pa se je pridružil Katilini in se v njegovem imenu pogajal z Galci: Ci., S.

9. Cass. Parmensis Kasij iz Parme, eden od Cezarjevih morilcev; l. 31 se je bojeval pri Akciju pod Antonijem, po bitki pa je bil na Oktavijanovo povelje usmrčen, ker ga je bil razžalil: Ci. ep., H. (ki ga ceni kot pesnika), Vell.

10. Cass. Etruscus (Kasij Etruščan), pesnik, ki ga omenja tudi Horacij, a ga ne ceni preveč.

11. C. Cass. Long. Gaj Kasij Longin, prefekt v Siriji za Klavdija l. 50 po Kr.; sloviti pravnik. Neron ga je pregnal na Sardinijo, Vespazijan pa ga je poklical nazaj: T., Plin. iun., Suet., Dig.; prim. Iuv. (X, 16).

12. T. Cass. Sevērus Tit Kasij Sever, govornik in pesnik v Avgustovem in Tiberijevem času: Sen. rh., Plin., Q., T., Suet. — Od tod adj. Cassiānus 3 Kasijev,
a) = Lucija Kasija, gl. pod 2.: bellum Cassianum C.
b) = Lucija Kasija, gl. pod 3.: Cassianum illud Ci. tisti Kasijev izrek, Cassianus iudex Ci. strog sodnik (kakršen je bil) Kasij (ki je bil kot cenzor l. 125 tako strog, a resnicoljuben in moder hkrati, da je prišlo njegovo ime v pregovor), tako tudi pl. Cassiani iudices Ci.
c) = Gaja Kasija, gl. pod 5.: Cassianae partes Vell. Kasijeva stranka, Kasijevi pristaši, kasijevci.
č) = Gaja Kasija, gl. pod 11.: Cassiana schola Plin. iun. Kasijevi nasledniki; subst. Cassiānī -ōrum, m kasijevci, Kasijevi privrženci: Dig.

Castricius 3 Kastricij(ev), ime rim. rodu, npr. M. Castricius Mark Kastricij: Ci.; T. Castr. Tit Kastricij, lat. retor: Gell. Od tod adj. Castriciānus 3 Kastricijev, kastricijski: Ci.

Catiēnus 3 Kacien(ov), rim. priimek, npr. T. Catienus Ci. ep. Tit Kacien. Catiēna -ae, f Kaciena, znana sramotnica: Iuv.

Catius¹ -iī, m (cătus) Kacij, rim. božanstvo, ki je baje dečkom podeljevalo prebrisanost: Aug.

Catius² 3 Kacij(ev), ime rim. rodu, poseb.

1. M. Catius Insuber Mark Kacij Insubrec, epikurejec, umrl l. 45: Ci. ep., Q. Od tod adj. Catiānus 3 Kacijev: spectra Ci. ep.

2. neki drug Kacij (najbrž Catius Miltiades, ki je menda pisal „de opere pistorio“) v Horacijevi 4. satiri II. knjige na široko razpravlja o kuharski umetnosti.