Franja

Gorgiās -ae, m (Γοργίας) Górgias,

1. grški sofist iz Leotinov na Siciliji, Sokratov sodobnik in Empedoklov učenec. L. 427 je prišel v Atene prosit za pomoč zoper Sirakužane. Tam je ustanovil govorniško šolo ter postal pravi utemeljitelj umetnega govorništva; umrl je okrog l. 375: CI.

2. retor v Atenah, učitelj mladega Cicerona: CI. EP.

3. špartanski kipar: PLIN.

4. neki Makedonec: CU.

gospodarstv|o srednji spol (-a …) die Wirtschaft, -wirtschaft (celotno Gesamtwirtschaft, denarno Geldwirtschaft, dirigirano Zwangswirtschaft, državno Staatswirtschaft, finančno Finanzwirtschaft, kolektivno Kollektivwirtschaft, komunalno Kommunalwirtschaft, lesno Holzwirtschaft, lovsko Jagdwirtschaft, menjalno Fruchtwechselwirtschaft, Tauschwirtschaft, naftno Ölwirtschaft, narodno Volkswirtschaft, naturalno Naturwirtschaft, Naturalwirtschaft, pašno Weidewirtschaft, pašno-košno Mähweidewirtschaft, plansko Planwirtschaft, plinsko Gaswirtschaft, svetovno Weltwirtschaft, toplotno Wärmewirtschaft, travno Feldgraswirtschaft, tržno Marktwirtschaft, vodno Wasserwirtschaft, zasebno Privatwirtschaft, zbiralno Sammelwirtschaft)
minister za gospodarstvo der Wirtschaftsminister
ministrstvo za gospodarstvo das Wirtschaftsministerium
kmečko gospodarstvo die Hofstelle, landwirtschaftlicher Betrieb
polkmečko gospodarstvo der Zuerwerbsbetrieb
gozdno gospodarstvo das Forstunternehmen, der Forstbetrieb, die Waldwirtschaft, Forstwirtschaft
socialno tržno gospodarstvo soziale Marktwirtschaft
stanovanjsko gospodarstvo das Wohnungswesen
kar se tiče gospodarstva in Wirtschaftsdingen
učenec v gospodarstvu der Auszubildende (Azubi)
učenka v gospodarstvu die Auszubildende

gostujoč|i [ó] (-a, -e) gastierend, Gast- (dirigent der Gastdirigent, docent der Gastdozent, profesor der Gastprofessor, režiser der Gastregisseur, slušatelj der Gasthörer, slušateljica die Gasthörerin, učenec der Gastschüler, učenka die Gastschülerin, moštvo die [Gastmannschaft] Gastmannschaft)

Hecatō -ōnis, m (Ἑκάτων) Hekáton, stoik z Rodosa, Panajtijev učenec: Ci.

Hēgēsīnus -ī, m (Ἡγησίνους) Hegezín iz Pergama, platonistični filozof (okrog l. 185), Evandrov učenec in Karneadov učitelj: Ci.

Hēraclīdēs -ae, m (Ἡρακλείδης) Heraklíd, Heraklov potomec: Vell. Kot nom. propr. Heraklid,

1. Heraclides Ponticus Heraklid Pontski (= iz pontske Herakleje), grški filozof, Platonov in Spevzipov, pozneje Aristotelov učenec: Varr., Ci.

2. Heraclides Ponticus mlajši, grški slovničar: Gell. ap. Prisc.

3. poveljnik sirakuške konjenice pod Dionizijem starejšim, pozneje begunec, naposled sotovariš Diona, ta ga je dal usmrtiti: N.

4. grški zdravnik: Cels.

5. grški slikar: Plin.

Hermagorās -ae, m (Ἑρμαγόρας) Hermágora

1. grški retor z Rodosa, učil v prvem stoletju pred Kr. v Rimu, se proslavil z novim ret. sistemom ter ustanovil posebno ret. šolo: Ci., Q. Soobl. Hermagora -ae: Ci. — Njegovi učenci Hermagorēī -ōrum, m Hermagorejci: Q.

2. grški retor iz eolskega Temnosa za časa Avgusta in Tiberija, učenec Teodorja iz Gadejre: Q.

Hermarchus -ī, m (Ἕρμαρχος) Hermárh, Epikurjev učenec: Ci.

idōneo agg. sposoben; pripraven; primeren:
essere idoneo al servizio militare biti sposoben za vojaško službo
scolaro idoneo šol. učenec, ki je izdelal

indolénten indolent; indifférent, insensible, indolore; apathique, insouciant, fainéant, oisif

indolenten učenec (delavec) écolier moški spol (ouvrier moški spol) indolent
indolentne bezgavke glandes ženski spol množine indolentes (ali indolores)

Īsocratēs -is (-ī: Ci. ep.), acc. -em in -ēn, m (Ἰσοκράτης) Izókrat, rojen l. 436, Gorgijev, Prodikov in Sokratov učenec, sloveč retor v Atenah; sam zaradi prirojene plašnosti in ne dovolj pronicavega glasu ni nastopal javno kot govornik, temveč je le pisal govore in druge poučeval o govorništvu. Od l. 392—388 je živel na Hiosu, po bitki pri Hajroneji l. 338 se je sam izstradal do smrti, ker ni maral preživeti propada atenske države: Ci., Q. — Od tod adj. Īsocratēus ali -īus 3 (Ἰσοκράτειος), Izokratov: Q., mos, ratio Ci., quod ἄτεχνον et Eisocratium est Luc. ap. Gell.; subst. pl. Īsocratiī -ōrum, m izokratovci, Izokratovi učenci ali posnemovalci: Gell.

izgubíti (-ím) | izgúbljati (-am)

A) perf., imperf. perdere; smarrire:
izgubiti dokumente perdere i documenti
izgubiti svojce perdere i parenti
izgubiti barvo, lesk perdere il colore, lo smalto; scolorire
izgubiti sluh, vid perdere l'udito, la vista
izgubiti zavest perdere coscienza
izgubiti bitko perdere la battaglia
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
žarg. učenec je izgubil leto lo scolaro ha perso l'anno
izgubiti oblast nad seboj perdere l'autocontrollo
izgubljati ugled v javnem mnenju scadere nell'opinione pubblica
pren. izgubiti srce innamorarsi
pren. izgubiti tla pod nogami perdere terreno sotto i piedi
izgubiti višino (letalo) perdere quota
pren. izgubiti živce perdere i nervi
pren. izgubiti kaj iz vida perdere qcs. di vista
šport. izgubiti plošček, žogo perdere il puck, il pallone
PREGOVORI:
kjer nič ni, še cesar pravico zgubi cento ladri non possono spogliare un uomo nudo

B) izgubíti se (-ím se) | izgúbljati se (-am se) perf., imperf. refl.

1. perdersi:
izgubiti se v gozdu perdersi nel bosco
za fantom se je izgubila vsaka sled dal giovane si sono perdute tutte le tracce

2. (postati, postajati neviden, neslišen) perdersi:
pokrajina se je izgubljala v megli il paesaggio si perdeva nella nebbia

3. (skoraj neopazno oditi) sparire, eclissarsi; svignarsela:
gostje so se drug za drugim izgubljali gli ospiti si eclissavano uno dopo l'altro

4. (prenehati biti, obstajati) estinguersi; scomparire:
stare navade se izgubljajo le vecchie usanze vanno scomparendo

5. (biti prevelik, previsok) sguazzare:
izgubiti se v obleki sguazzare nel vestito

izkljúčen exclusive; (izločen) eliminated; (dvom) excluded, precluded; (dijak iz šole) expelled from school, sent down

popolnoma izkljúčeno je it is out of the question; it is quite impossible
učenec je bil izkljúčen iz šole the pupil has been expelled from school

konservatorij [ó] moški spol (-a …) das Konservatorium
učenec na konservatoriju der Konservatorist

Lācōdēs -is in -ī, m (Λακύδης) Lakíd, akademski filozof iz Kirene, učenec in naslednik Arkezila(ja) (Arcesilās), ustanovitelj nove akademije, ki jo je vodil v letih 241—225: Ci.

Leucippus -ī, m (Λεύκιππος) Levkíp

1. kralj v Meseniji, Tindarejev in Afarejev brat, oče Arzinoje, Febe in Hilaejre; Febo in Hilaejro, ki sta bili zaročeni z Afarejevima sinovoma Ido (Idās) in Linkejem, sta ugrabila Dioskura. Idas je v boju ubil Kastorja, Poluks Linkeja, Jupiter pa je s strelo usmrtil Ida: O. Od tod Leucippis -idis, f (Λευκιππίς) Levkípida, Levkipova hči: non sic Leucippis succendit Castora Phoebe Pr., te rapuit Theseus, geminas Leucipidas illi O.

2. Herkulov sin: Hyg.

3. grški filozof okrog l. 500, učenec Zenona iz Eleje, Demokritov učitelj: Ci.

Linus (ali Linos) -ī, m (Λίνος; fen. ailanu = gr. αἴλινον = lat. aelinon [prim. et Linon in silvis idem pater „aelinon!“ altis dicitur invita concinuisse lyra O. (Amor. 3, 9, 23)] = „gorje nam“, tožba v Adonijevem (Adonisovem) bogočastju, od tod λίνος = žalostinka, Λίνος [= Ἄδωνις] oseba v grški mitologiji, povzeta po feničanskem Tamu [Thamus]) Línos. Po starejši bajki sin Apolona in muze Uranije, ki se je s svojim očetom spustil v tekmovalni boj, v katerem je bil ubit: Hyg., Mart. Po argivski bajki je sin Apolona in Psamate (Ψαμάϑη), hčere argivskega kralja Krotopa. Mati je v strahu pred svojim očetom Lina izročila ovčjemu pastirju, ki ga je skrivaj vzgojil med ovčjo čredo. Ko je odrastel, so ga raztrgali psi (pasji dnevi!), zaradi česar je poslal Apolon nad argivsko pokrajino pošast Pojno (Ποινή kazen, kuga), ki je materam ugrabljala otroke. V spomin na to so v Argih častili Lina (pooseb. pomlad) okoli pasjih dni s sprevodom in z žalostinko ter ob tej priložnosti pobijali pse (Sirius!): Stat. Po tebanski bajki je Linos sin Apolona in muze Terpsihore, izvrsten pevec in glasbenik, učitelj Orfeja in Herkula; slednji ga je ubil s kitaro, ker se je Linos rogal njegovemu slabemu igranju: V., O., Pr., Mart. — Apel. Línos = učitelj, ki ga trpinči njegov učenec: fiam, ut ego opinor, Hercules, tu autem Linus Pl.

ljudska šola ženski spol die Volksschule, Grundschule
učenec ljudske šole der Volksschüler

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

Lycius -iī, m Líkij, grški kipar, Mironov učenec: Plin.