Franja

Sertōrius 3 Sertórij(ev), ime rimskega plebejskega rodu. Poseb. znan je Q. Sertorius Kvint Sertorij iz Nurzije, Marijev pristaš, izvrsten vojskovodja, ki je po Sulovi zmagi pobegnil v Hispanijo, kjer se je dolgo uspešno vojskoval, dokler ga ni l. 72 umoril Perperna: CI., S. FR., L. EPIT., VELL. Od tod adj. Sertōriānus 3 Sertórijev, sertorijánski: duces, milites, tempora CI., bellum CI. vojna s Sertorijem, arma SEN. PH.

Sittius 3 Sítij(ev), ime rimskega rodu, npr. P. Sittius Publij Sitij iz kampanijske Nucerije, vodja (najbrž kot Katilinov pristaš, kar sicer Ci. zanika) najemniških vojakov v Hispaniji, pozneje v Mavretaniji, naposled v afriški vojni l. 46 skupaj s Salustijem poveljnik pod Cezarjem; slednjemu je naredil veliko uslug. Od tod Sittiānus 3 Sítijev, od nekega Sítija izvirajoč ali ustanovljen, po nekem Sítiju imenovan: syngraphae Cael. in Ci. ep., colonia Sittianorum (Sitianorum) Mel., Plin. naselbina sitijevcev (= Cirta, ki jo je Cezar podaril rimskemu vojskovodju Sitiju).

Sosius 3 Sózij(ev) (Sósij(ev)), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. C. Sosius Gaj Sozij, Lepidov kvestor: Ci. ep.

2. neki vitez s Picenskega: Ci.

3. C. Sosius Gaj Sozij, ki se je l. 38 bojeval v Judeji ter osvojil Jeruzalem; l. 49 pretor, l. 32 konzul, Antonijev pristaš, vendar je pozneje sklenil spravo in prijateljstvo z Oktavijanom: Vell.

4. Sosia Galba Sozija Galba, Agripinina prijateljica, po smrti svojega soproga Gaja Silija izgnana, ker je sodelovala pri njegovih izsiljevalskih poslih: T.

5. C. Sosius Seneciō Gaj Sozij Senecio (Senekio), skupaj s Trajanom l. 107 po Kr. konzul, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

6. Sosiī -ōrum, m (bratje) Sóziji (Sósiji), knjigotržci v Rimu v Horacijevem času in založniki njegovih del: H. Od tod adj. Sosiānus 3 Sózijev (Sósijev), sozijánski (sosijánski): Apollo Plin. Sozijev (sozijanski) Apolon = od kvestorja Gaja Sozija iz Selevkije v Rim pripeljan lesen Apolonov kip.

Statius 3 Stácij(ev), ime sabelskega rodu; kot suženjsko ime: Ci. ep., Gell.; potem tudi ime ali priimek svobodnorojenih Rimljanov in rimsko rodovno ime. Poseb. znani so:

1. Statius Albius Oppianīcus Stacij Albij Opijanik, rimski vitez, ki je umoril svojega svaka in dva svojih sinov ter skušal usmrtiti tudi svojega pastorka Avla Kluencija, da bi se polastil njegovega premoženja. Zato je bil l. 74 obtožen in je potem, ko se mu ni posrečilo, da bi se s podkupovanjem sodnikov rešil obsodbe, šel l. 72 v prostovoljno izgnanstvo, kjer je umrl l. 69: Ci.

2. njegov sin Statius Albius Oppianīcus je tožil Avla Kluencija zaradi podkupovanja in zastrupitve očeta, svojega očima: Ci.

3. C. Caecilius Statius, gl. Caecilius.

4. Statius Sēbōsus Stacij Seboz, prijatelj Kvinta Lutacija Katula in rimski pomorščak: Ci. ep., Plin.

5. L. Statius Murcus Lucij Stacij Murk, Cezarjev podpoveljnik, pozneje Brutov in Kasijev pristaš, usmrčen po načrtu Pompeja mlajšega: Ci., C., Vell.

6. P. Pāpinius Statius Publij Papinij Stacij, rimski epski pesnik, rojen okrog l. 45 po Kr. v Neapoli (Neapolis), kjer je tudi umrl okrog l. 96 po Kr.: Iuv.

Sulla -ae, m (gr. Συλλᾶς, od tod lat. tudi Sylla) Súla, ime patricijske družine Kornelijevega rodu. Poseb. znani so:

1. L. Cornēlius Sulla s priimkom Fēlīx Lucij Kornelij Sula Srečni, roj. l. 138, zmagovalec nad pontskim kraljem Mitridatom l. 87. Kot vodja aristokratov in l. 86 Marijev nasprotnik si je l. 82 pridobil oblast nad Rimom; imenovan je bil za diktatorja, uvedel je strahovlado, se kruto maščeval Marijevim pristašem ter jih s svojimi znamenitimi zloglasnimi proskripcijami popolnoma uničil. Leta 79 se je odpovedal diktatorstvu ter umrl l. 78 na svojem podeželskem posestvu v Puteolih: Ci. idr. Od tod
a) adj. Sullānus (Syllānus) Súlov: tempus, ager, assignationes Ci., partes (stranka) N., civilis sanguinis Sullana sitis Sen. rh., saeculum, proscriptio Sen. ph., crudelitas Sen. ph., Plin., violentia Val. Max., bellum, tempora Plin.; subst. Sullānī -ōrum, m súlovci, Súlovi pristaši (privrženci): Ci.
b) desid. sullāturiō (syllāturiō) -īre hoteti posnemati Súla (Súlo): hoc turpe Gnaeus noster biennio ante cogitavit; ita sullaturit animus eius et proscripturi[t] iam diu Ci. ep., nec a verbis modo, sed ab nominibus quoque derivata sunt quaedam, ut a Cicerone „sullaturit“, Asinio „fimbriatum“ et „figulatum“ Q., vix illa, quae πεποιημένα vocant, quae ex vocibus in usum receptis quocumque modo declinantur, nobis permittimus, qualia sunt [ut] „sullaturit“ et „proscripturit“ Q.

2. Faustus Cornelius Sulla Favst Kornelij Sula, sin prejšnjega, kvestor l. 54, Pompejev privrženec in zet. Pod Pompejevim poveljstvom se je bojeval l. 63 pred Jeruzalemom (na jeruzalemsko zidovje je splezal prvi), potem pri Farzalu proti Cezarju in po Pompejevi smrti pri Tapsu v Afriki, kjer je bil ujet in so ga Cezarjevi vojaki ubili l. 46: Ci. Njegova sestra (dvojčica) Favsta je bila drugič omožena s Titom Anijem Milonom: Ci. ep.

3. P. Cornelius Sulla Publij Kornelij Sula, nečak diktatorja Sule. Kot consul designatus je bil l. 66 obtožen de ambitu in obsojen, zato l. 65 ni mogel nastopiti konzulske službe. Leta 62 so ga obdolžili, da je sodeloval v Katilinovi zaroti, a sta ga Cicero in Hortenzij odlično zagovarjala in ga rešila obsodbe. Kot Cezarjev pristaš se je pozneje bojeval pri Farzalu ter umrl l. 45 (menda so ga na potovanju ubili roparji): Ci., S., L. epit., Suet.

4. Sulla, astrolog za časa Kaligule: Suet.

Sulpicius 3 Sulpícij(ev), ime rimskega patricijskega rodu. Poseb. znani so:

1. Serv. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Servij Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 500, diktator in zmagovalec nad Latin(c)i l. 496: L.

2. Q. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Kvint Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 490, l. 454 eden od poslancev, ki jim je bila zaupana naloga, naj prinesejo zakone iz Grčije: L.

3. Serv. Sulpicius Camerīnus Servij Sulpicij Kamerin(ski), konzul l. 393, je nasprotoval izselitvi v Veje ter dosegel, da so vejska zemljišča razdelili med plebejce: L.

4. Q. Sulpicius Longus Kvint Sulpicij Long (Dolgi) je dal kot vojaški tribun s skale pahniti stražo, ki Galcem ni preprečila splezati na Kapitol(ij); kasneje je vodil pogajanja z Galci: L.

5. Serv. Sulpicius Rūfus Servij Sulpicij Ruf (Rdečelasi) je l. 377 kot konzulski tribun obvaroval tuskulski grad, ki so ga oblegali Latin(c)i: L.

6. C. Sulpicius Peticus Gaj Sulpicij Petik je bil petkrat konzul; l. 361 se je bojeval proti Hernikom in jih premagal, l. 358 je kot diktator porazil bojske Galce, l. 356 in 351 pa Tarkvinijce: L.

7. C. Sulpicius Longus Gaj Sulpicij Long (Dolgi), se je l. 323 kot konzul in pozneje še enkrat l. 317 vojskoval s Samniti (Samnijci) ter jih premagal v Kampaniji: L.

8. P. Sulpicius Galba Maximus Publij Sulpicij Galba Maksim je l. 211 Rim ubranil pred Hanibalovim napadom in v naslednjih letih uspešno poveljeval v spopadih proti makedonskemu kralju Filipu: L.

9. C. Sulpicius Gallus Gaj Sulpicij Gal, vojaški tribun v vojni proti makedonskemu kralju Perzeju, konzul l. 166, je premagal Ligur(ij)ce. Bil je zelo izobražen, dober govornik in poznavalec grške književnosti, ki je (kot kaže) v poznejših letih tudi sam pisateljeval in se poglobljeno ukvarjal z zvezdoznanstvom: Ci., Plin.

10. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je iz zavisti, vendar neuspešno skušal prikrajšati Lucija Emilija Pavla (tega je iz dna duše črtil) za zmagoslavje nad Perzejem. Kot pretor se je l. 151 neuspešno vojskoval v Luzitaniji. Ker je z neko sovražno tolpo, ki se mu je zaupno predala, izjemno kruto ravnal, so ga l. 149 v Rimu obtožili; obsodbe se je sicer rešil, a le s podkupovanjem in nemožatimi prošnjami. Bil je prvi govornik svoje dobe: Ci., Q., Val. Max.

11. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, sin prejšnjega, Saturninov nasprotnik, konzul l. 108: Ci.

12. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba, svak Gaja Grakha, izvrsten govornik, l. 110 javno obsojen, ker se je pustil podkupiti Jugurti: S.

13. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf, rojen l. 124, sprva pristaš aristokratov. Njim naklonjeno je s svojo izjemno govorniško nadarjenostjo vneto deloval za ohranitev ustave zlasti kot ljudski tribun l. 88. Ko se je Cezar l. 87 potegoval za konzulat, ne da bi bil prej pretor, mu je Sulpicij odločno nasprotoval in se zato sprl z njim in njegovo družino. Pozneje ga je na svojo stran pridobil Marij in ga izkoristil za svoje velikopotezne načrte; Sulpicij je predlagal več zakonov, ki sicer niso kazali nobenih prevratnih namenov, so pa očitno bili naperjeni proti senatu in aristokratom (leges Sulpiciae), med njimi še zlasti a) zakon, da ne sme noben senator imeti več kot 2000 denarijev dolga, in b) legemque ad populum tulit qua Sullae imperium abrogaretur, C. Mario bellum decerneretur Mithridaticum Vell. Ker so njegovi predlogi izzvali hud odpor senata in aristokracije, se je Sulpicij obdal s 3000 najetimi vojaki ter z njihovo pomočjo s silo dosegel, da so zakonski predlogi obveljali. Nato je razjarjeni Sula odrinil proti Rimu, ga l. 82 zavzel ter Marija in Sulpicija odstavil. Oba sta sicer pobegnila, a Sulpicija so po izdaji nekega sužnja pri Lavrentu ujeli in usmrtili: Ci., N., Vell.

14. P. Sulpicius Galba Publij Sulpicij Galba, edil skupaj s Ciceronom, s katerim se je pozneje potegoval tudi za konzulat, vendar ni uspel: Ci. ep.

15. Serv. Sulpicius Lemonia Rūfus Servij Sulpicij Lemonija Ruf, menda oče pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius), prijatelj Cicerona, s katerim je skupaj študiral retoriko pri Molonu na Rodosu. Pozneje se je podal v pravniške vode in kot odvetnik še bolj zaslovel kot govornik. Leta 51 je bil konzul skupaj z Markom Marcelom; po daljšem političnem omahovanju se je končno odločil za Cezarja in l. 46 kot namestnik upravljal Ahajo. Po Cezarjevi smrti je zopet politično omahoval in umrl l. 43 na potovanju v Mutino k Antoniju kot senatov odposlanec. Zapustil je veliko učencev in spisov; ohranilo se je le nekaj pisem, ki jih je pisal Ciceronu: Ci., Q., Gell., Dig.

16. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, legat pod Cezarjem v Galiji, l. 54 pretor. Leta 49 se je potegoval za konzulat, vendar je kljub Cezarjevemu priporočilu neslavno propadel. Pozneje se je pridružil zarotnikom zoper Cezarja in bil kot njegov morilec obsojen l. 43: Ci., C., Suet.

17. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf se je pod Cezarjevim poveljstvom bojeval v Galiji, bil l. 48 poveljnik (praetor) Cezarjevega ladjevja in v letih 47—45 upravitelj province Ilirija: Auct. b. Alx.

18. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba je potem, ko je zapravil vse svoje premoženje, naredil samomor: T.

19. Sulpicius Asper Sulpicij Asper je služil v cesarski telesni straži in se udeležil Pizonove zarote proti Neronu; to ga je stalo življenja, njegovo smrt pa opisuje T. kot constantiae exemplum.

20. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je l. 68 po Kr. v starosti 73 let kot Neronov naslednik zasedel cesarski prestol, vendar so ga že januarja l. 69 po Kr. vojaki umorili zaradi njegove skoposti: T., Suet.

21. C. Sulpicius Apollinaris Gaj Sulpicij Apolinar, rojen v Kartagini, učen slovničar, učitelj Avla Gelija in poznejšega cesarja Pertinak(s)a. Napisal je quaestiones epistolicae in v metrični obliki vsebine Plavtovih in Terencijevih komedij ter Vergilijeve Eneide: Gell.

22. Sulpicia Sulpicija
a) pesnica, menda hči pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius). Njeno ljubimkanje z osvobojencem Cerintom (Kerintom, s pravim imenom Kornut) opeva Tibul v 4. knjigi svojih elegij; v isti knjigi je objavil 5 njenih pesniških pisemc, ki jih je pisala svojemu ljubimcu (7.—12.): Tib.
b) pesnica ljubezenskih pesmi iz obdobja cesarja Domicijana, sloveča po svoji zvestobi do soproga Kalena: Mart., Aus., Sid.

23. P. Sulpicius Quirīnus Publij Sulpicij Kvirin ni izviral iz patricijske družine Sulpicijev, pač pa je bil po svoji soprogi Lepidi sorodstveno povezan z Liboni iz Skribonijevega rodu. Kot pogumen vojak in spreten upravnik se je prikupil Avgustu, ki ga je l. 12 imenoval za konzula. Kasneje je baje upravljal provinco Afrika, zagotovo pa kot cesarski namestnik dvakrat provinco Sirija, prvič menda l. 5 pr. Kr., drugič pa nedvomno l. 6. po Kr. Kot provincialni upravitelj se je izkazal tudi na vojaškem področju, saj je porazil več Rimljanom sovražnih ljudstev. Leta 1 pr. Kr. je bil kot comes et rector iuvenis dodeljen mlademu, za namestnika v provinco Armenija poslanemu Gaju Cezarju; spotoma se je poklonil Tiberiju, ki je bival na Rodosu, ta pa mu je ostal zvest prijatelj vse do njegove smrti l. 21 po Kr., ko je dal njegovo truplo pokopati na državne stroške: T., Vell., Suet., Fl. — Kot adj. Sulpicius 3 Sulpícijev: horrea H. (nekega Sulpicija Galbe, ki je imel v Horacijevem času v Rimu veliko zalogo vina), lex Fl. (zgoraj pod št. 13 omenjenega ljudskega tribuna Publija Sulpicija Rufa). — Od tod adj. Sulpiciānus 3 Sulpícijev, sulpicijánski: classis C. (pod št. 17 omenjenega pretorja P. Sulpicija Rufa), seditio Q. (ki ga je sprožil ljudski tribun Publij Sulpicij Ruf; gl. št. 13).

Theodōrus -ī, m (Θεόδωρος) Teodór (Téodor) = „Božidar“, moško ime

1. Teodor iz Bizantija, sofist, Lizijev sodobnik in tekmec: Ci., Q.

2. Teodor iz Kirene, sofist in Sokratov sodobnik, z Aristipom vodja kirenske filozofske šole, razvpit brezbožec: Ci., Sen. ph., Min.

3. Teodor iz Gadare, retor, učitelj cesarja Tiberija: Sen. rh., Q., Suet. — Od tod Theodōrēus -ēī, m (Θεοδώρειος) teodoréjec = Teodorov pristaš ali učenec: Q.

Ventidius 3 Ventídij(ev), ime rimskega rodu; poseb. znan je P. Ventidius Bassus Publij Ventidij Bas, mož nizkega rodu, pozneje senator in konzul, Cezarjev, pozneje Antonijev pristaš: Ci., Iuv., Gell. Od tod adj. Ventidiānus 3 ventídijski, ventidijánski: rumores Ci. ap. Non.

vetus, veteris (prim. skr. -vatsá-, vatsará- leto, gr. ἔτος [iz Ƒέτος] leto, ἐτήσιος leten, hetitsko witiš leto, starejše sl. vetek star, lit. vẽtušas star, prileten, lat. vetulus, vetustus; od tod imena [prvotno] enoletnih živali: skr. vatsáḥ enoletna žival, junec, letnjak, tele, govedo, vatsakaḥ teletce, teliček, lat. veterīnus, veterīnae, vitulus, vitula (prim. tudi Italia), got. wiþrus jarček, jagnje, bacek, stvnem. widar = nem. Widder oven, jarec)

1. mnogo let imajoč, prileten, (že) star, ostarel, osivel, postaren, postaran, mator (naspr. mlad): Pl., homo, poëta Ter., senatores L., imperatores duo veteres N., parentes V., veteres senes Tib. ali veteres et senes T. stari (in) o(b)nemogli ljudje, senectus H. ali aetas vetus Tib. siva starost, ostarelost, matorost; veteres boves (naspr. novelli) Varr., pecudes Varr., gallinae (naspr. iuvencae) Plin., Col.

2. star (ne nov), (že) dolgo obstajajoč, dolgoleten, včasih = dosedanji (naspr. novus, recens): Pl., Ter. idr., senator vetus et gravis aetate L., vetus amicus et hospes Ci., veteres aegri Plin. že dolgo časa bolni ljudje, vetus hospitium Ci. pred davnim (davnimi časi) ustanovljeno (vetustum hospitium = že dolgo obstajajoče), vetus Valeriae gentis laus, vetus institutum, mos Ci., vetus est, quod dicam Ci. stara reč je, veteres necessitudines Ci. ep., vetus amicitia Ci., N., colonias deducere novas, renovare veteres Ci., vectigalia vetera et nova Ci., vetus consuetudo S., Q., nobilitas S., oppidum Ci., urbs O., Antemna veterior est quam Roma Ca. ap. Prisc., Veteres campi L. Stare poljane (kraj v Lukaniji), vinum vetus Ci., Lact., veteres naves C., vetus casa, silva, cruor O., veterrima laurus V., vetus panis, veteres clavi Plin.; poseb. miles vetus Ci., L. ali veteres milites C., L. star(i) vojak(i) = vojak, ki že dolgo služi ali je dolgo služil, vojaki, ki že dolgo služijo ali so dolgo služili; od tod pogosto = izkušen(i) vojak(i), veteran(i); tako tudi vetus exercitus L. ali veteres exercitus C., L., legiones L., Auct. b. Alx., centuriones L.; occ. star = izkušen, izurjen, izvéden, izvežban, prekaljen, spreten, vešč, rutiniran: accusator, gladiator, histrio, imperator, sicarius Ci.; z gen. = izkušen, izurjen, izveden, izurjen, prekaljen, spreten, rutiniran v čem, pri čem, na kakem področju, poznavajoč kaj, vešč česa, obvladujoč kaj: laborum Sil., operis ac laboris, belli, militiae, regnandi T., Vogesi vetus et penitus infixum erat arma Romana vitandi T. staro in globoko zakoreninjeno Vogezovo načelo je bilo izogibati se rimskemu orožju; z in z abl.: vetus in astutia Don. osivel v … ; z inf.: vetus bellare Sil.

3. star (naspr. novus, recens), sedanji, nekdanji, daven, zdavnji, prejšnji, starodaven: quaestus Pl., omne tempus non ad oblivionem veteris belli, sed ad comparationem novi contulit Ci., vetera bella Ci., statuae veterum hominum deiectae Ci., credendum est veteribus et priscis, ut aiunt, viris Ci. možem iz starih časov in, kot se reče, iz starodavnosti, veteres (starih navad (šeg) se držeči) et sancti viri S. fr., veteres auctores (naspr. recentes auctores) T., veterrimi poetae Ci. prav iz starodavnosti, iz davnine, exemplum imperii veteris Ci., vetus delictum L., veteres reges, Sabini, vetera mala V. stare korenine, in veterem revoluta figuram V., vindicare veterem iniuriam Ph., vetus vinum Col., Plin.; pri T. je vetus pogosto tisto, kar je bilo pred bitko pri Akciju (l. 31): aetas T. nekdanji čas, davnina, veteris populi Romani prospera vel adversa claris scriptoribus memorata sunt; temporibusque Augusti dicendis non defuere decora ingenia T. — Od tod subst.
a) veterēs -um, m starodavniki, stari, predniki: maiores nostri, veteres illi Ci., Saturninus aut quisquam illorum veterum Ci. mož iz starih časov (starodavnosti); šele poklas. = stari (starodavni) pisatelji: putavere nostri veteres Plin., omnes veteres et Cicero praecipue Q., orationes veterum et novorum Q., hoc sibi illi veteres persuaserant T. klasiki, antiqui veteres Fr. starodavni Grki. Kot nom. propr. Veterēs -um, f (sc. tabernae) stare menjalniške barake na južnem delu Foruma: sub Veteribus Pl., Varr., Ci., Plin., pone Veteres L. Kot priimek, npr. C. Antistius Vetus Gaj Antistij Vetus (Veter), Cezarjev zaupnik, l. 57. kot tribunus plebis Ciceronov pristaš v sporu s Klodijem: Ci. ep.; L. Antistius Vetus Lucij Antistij Vetus (Veter), konzul l. 55 po Kr. skupaj z Neronom, pozneje poveljnik v Germaniji: T.
b) vetera -um, n staro, nekdanje, preteklo, preteklost, nekdanjost, starína, stare reči (stvari, zadeve), stari dogodki (pripetljaji, prigodki), stara zgodovina ipd.: vetera vaticinamini Pl. stare, davno znane reči, vetera scrutari Ci. stare bajke, si vetera mihi ignota (sc. sunt) Ci. prejšnji (stari) dogodki, vetera odisse, nova exoptare S., vetera novis antehabeo T., vetera semper in laude, praesentia in fastidio esse T., vetera et antiqua mirari T. postarano in starinsko, nescio an venerint in manus vestras haec vetera T. ti stari spisi, vetera omittere Ci. ep., S. kar je (nekdaj) bilo, (kar je) preteklo.

Opomba: Prvotna obl. veter -eris: Enn. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc.; abl. sg. nav. vetere, le pri Iuv. in Stat. veterī; nom. pl. n. vetera -um; komp. le star. veterior, sicer vetustior (od adj. vetustus); superl. veterrimus, poklas. vetustissimus.

Volcacius (napačno pisano tudi Volcatius, Vulcatius) 3 Volkácij(ev), Vulkácij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. Volcacius Volkacij, Verov (Verres) prijatelj, eden od soudeleženih pri njegovem podkupovanju: Ci.

2. L. Volcacius Tullus Lucij Volkacij Tul, konzul l. 66, nasprotnik Katiline, Cezarjev pristaš, pozneje posredovalec med Cezarjem in Pompejem: Ci.

3. Volcacius Sēdigitus Volkacij Sedigit, pesnik okrog l. 100, je v svojem pesniškem kanonu razvrstil pisce komedij paliat po njihovi vrednosti, vendar po nekoliko čudnem zaporedju: Gell.

4. Volcacius Tullus Volkacij Tul se je pod Cezarjem bojeval v Galiji in pozneje pri Dirahiju: C.

5. Volcacius Gallicānus Volkacij Galikan je v času cesarja Dioklecijana baje popisal življenje rimskih cesarjev; ohranil se je le življenjepis Avidija Kasija.

Volumnius 3 Volúmnij(ev), ime rimskega rodu iz Peruzije. Poseb. znani so:

1. L. Volumnius Flamma Violens Lucij Volumnij Flama Violent, kot konzul l. 307 zmagovalec v vojni s Salentinci in l. 296 s Samniti: L.

2. P. Volumnius Eutrapelus Publij Volumnij Evtrapel, pristaš in zaupnik triumvira Antonija in enak radoživec kot on: Ci., N.

3. Volumnia Volumnija
a) Koriolanova soproga: L.
b) osvobojenka in ljubica Publija Volumnija Evtrapela, gledališka igralka pod imenom Cythēris Citerida (Kiterida), pozneje Antonijeva ljubica: Ci.

Volūs(i)ēnus -ī, m Voluz(i)én, s celim imenom C. Volus(i)enus Quadratus Gaj Voluz(i)én Kvadrat, Cezarjev vojaški tribun, pozneje (l. 43) tribunus plebis in Antonijev pristaš: C., Ci.

zagrízen (-a -o) adj.

1. immerso, sprofondato:
molčal je, zagrizen v svoje misli immerso nei propri pensieri, taceva

2. accanito, arrabbiato, fanatico:
zagrizen delavec lavoratore accanito
zagrizen kadilec fumatore arrabbiato
zagrizen pristaš seguace fanatico

zavésten (-tna -o) adj.

1. della coscienza; redko (pri zavesti) cosciente

2. (ki poteka s sodelovanjem zavesti) cosciente:
zavestna odločitev decisione cosciente

3. consapevole, convinto, persuaso:
zavesten pristaš nekega nazora sostenitore convinto di un'idea

ἀκολουθέω (ἀκόλουθος) 1. hodim s kom, spremljam koga, sledim komu τινί, σύν τινι hodim za kom. 2. prilagodim se komu, ravnam se po kom, pridružim se komu; razumem kaj λόγῳ. 3. sem pristaš, učenec koga NT.

Ἀλεξανδριστής, οῦ, ὁ Aleksandrov pristaš.

Γλοῦς, οῦ, ὁ sin Egipčana Tama, Kirov pristaš.

ἐξετάζω [Et. ἐτάζω k ἐτεός. – Obl. fut. ἐξετάσω (ἐξετῶ), aor. ἐξήτασα itd.] 1. act. a) izprašujem, povprašujem, zaslišujem, najdem pri preiskavi; b) izkušam, preiskujem, poizvedujem; c) presojam, cenim koga po čem τινὰ παρά τινι; d) primerjam koga s kom τινὰ πρός τινα, pregledujem (vojsko), ogledam; naštevam. 2. pass. dam se pregledovati, pregleduje me kdo; pokažem se kakor ostali μετά τινων, λέγων τὰ δέοντα pokaže se, da sem govoril vedno prav, μετὰ τοῦ Καίσαρος sem Cezarjev pristaš.

ἐπι-θῡμητής, οῦ, ὁ (ἐπι-θυμέω) kdor želi, si prizadeva za kaj, ljubitelj, prijatelj, pristaš, učenec, ἐπιθυμητής εἰμί τινος hrepenim po čem NT.

ἐπιτήδειος 3 in 2, ion. -εος 2 (ἐπιτηδές) 1. a) pripraven, sposoben, primeren, zmožen, spreten, ugoden, udoben, koristen, ἱερά ugoden, τινί, εἰς, πρός τι, z inf. χωρίον ἐνιππεύειν ἐπιτηδεώτατον zelo pripraven za konjištvo; παῖς τῷ πατρὶ ἐπιτήδειος ki je po očetovi volji, ἐνθαῦτα ὑμῖν ἐπιτήδεον οἰκέειν koristno je za nas, tukaj stanovati; b) ki kaj zasluži, vreden, τὸν ἐπιτήδειον ἔπαιεν ki je zaslužil (sc. παίεσθαι), ἐπιτήδειος εἶ ἐνδυστυχῆσαι zaslužiš zaradi imena, da si nesrečen, ἐπιτήδειος τοῦτο παθεῖν; c) potreben, τὰ ἐπιτήδεια potrebščine, živež, živila. 2. pripravljen, naklonjen, voljan, vdan; subst. ὁ prijatelj, pristaš, učenec, rojak. – adv. -είως, ion. -έως.