-
κυνο-ραί-σ-της, ου, ὁ (ῥαίω) ep. pasja uš.
-
κυν-ώπης, ου, ὁ, fem. κυν-ῶπις, ιδος [voc. masc. κυνῶπα] (ὤψ) ep. pasjih oči, pesjan, nesramnik (-ica).
-
Κυπαρισσήεις, εντος, ὁ mesto v Elidi.
-
κύπαττις ajol. = κυπασσίς, ίδος, ὁ obleka za vojno.
-
κύπερος, ὁ ion. neka blagodišeča rastlina (s katero so Skiti umrle kralje mazilili).
-
κῡ́ριος 3 in 2 (κῦρος) 1. adi. a) o stvareh: ki ima popolno ali dejansko veljavo, pravomočen, veljaven δίκαι, določen, dogovorjen, napovedan ἡμέρα, pristojen, spodoben τάφος; b) o osebah: ki ima pravico, popolno oblast ali moč nad čim, močen, mogočen, vpliven, gospodujoč, upravičen, κύριός εἰμί τινος imam pravico (moč, oblast), morem, imam v oblasti, οὐκ ἔσεσθε κύριοι καταλῦσαι ne bodete mogli, κύριός εἰμι τῆς καταλύσεως odločitev o miru je v mojih rokah, κύριόν σε ἵστημι τῶν τέκνων vrnem ti otroke, κύριος καθίσταμαι imam oblast, vladam, smem. 2. subst. ὁ κύριος gospod(ar), vladar, Gospod ali Kristus, mož, soprog; ἡ κυρία razpolaganje τινός, gospodarica, gospa, redna narodna skupščina; τὸ κύριον zakonita oblast, odredba; pl. zakoni τῆς γῆς, vlada; τὰ κυριώτατα najglavnejše, glavni stan (kjer stanuje poveljnik). 3. adv. κυρίως veljavno, natančno, po pravici.
-
Κύρνος, ἡ 1. otok Korsika; preb. ὁ Κύρνιος. 2. mesto na Evboji.
-
Κῦρος, ὁ Kir 1. Starejši, ustanovitelj perzijskega kraljestva (559-529 pr. Kr.). 2. Mlajši, sin Dareja II., ki je padel pri Kunaksih l. 401. pr. Kr.; adi. Κύρειος 3 Kirov, οἱ Κύρειοι Kirove čete.
-
κύφων, ωνος, ὁ (κυφός) jarem, telege.
-
Κύψελος, ὁ korintski tiran, oče Periandrov.
-
κώδων, ωνος, ὁ, ἡ 1. zvonček, kraguljček (ki ga je nosila straža straži). 2. poet. trobenta.
-
κώθων, ωνος, ὁ trebušnat lončen vrč.
-
κώκῡμα, ατος, τό poet. κωκῡτός, ὁ ep. poet. jok, tarnanje, vek, javkanje, krik; lastno ime Κωκυτός, ὁ reka v podzemlju.
-
κωλακρέτης, ου, ὁ predstojnik glavne blagajne v Atenah.
-
κωλῡτής, οῦ, ὁ (κωλύω) oviralec, zadrževalec, κωλυτὴς γίγνομαι oviram.
-
κωμ-άρχης, ου κώμ-αρχος, ὁ (κώμη, ἄρχω) vaški (občinski) predstojnik, župan.
-
κωμαστής, οῦ, ὁ (κωμάζω) ponočevalec, popivalec.
-
κωμήτης, ου, ὁ vaščan, kmet.
-
κωμικός 3 (κῶμος) komičen, ki spada k šaloigri, ὁ κωμικός pesnik veselih iger.
-
κῶμος, ὁ [Et. najbrže iz k'ō(i)-mo-s, lat. cibus] 1. svečani obhod na čast Dionizu; slavnostni obed, hrupna pojedina. 2. bučen obhod s petjem in godbo, poulično rogoviljenje; družba vinjenih mladeničev, ki so hodili z godbo in petjem od prijatelja do prijatelja ter so tam nadaljevali popivanje. 3. roj, tropa, truma προσπόλων.