Franja

Zadetki iskanja

  • govor|ec [ó] moški spol (-ca …)

    1. der Sprecher
    naravni govorec jezika der Muttersprachler

    2. film, TV:
    nevidni govorec der Offsprecher
    vidni govorec der Onsprecher
  • govorec samostalnik
    1. (kdor govori) ▸ szónok, beszélő
    spreten govorec ▸ ügyes szónok
    Nekateri otroci so spretni govorci in si veliko stvari kar izmislijo. ▸ Egyes gyerekek ügyes szónokok és sok mindent kitalálnak.
    duhovit govorec ▸ szellemes szónok
    iskriv govorec ▸ sziporkázó szónok
    karizmatičen govorec ▸ karizmatikus szónok
    rojeni govorec ▸ született szónok
    Nismo pa Amerika, kjer so ljudje sami po sebi boljši govorci, tam so vsi navajeni nastopanja. ▸ Nem élünk azonban Amerikában, ahol az emberek maguktól jobb szónokok, ott mindenki megszokta a szereplést.
    Ko tolmač govori, govorec počaka in nadaljuje šele tedaj, ko tolmač zaključi – se torej izmenjujeta. ▸ Amikor a tolmács beszél, a beszélő vár, és csak akkor folytatja, amikor a tolmács befejezte – tehát felváltva beszélnek.

    2. (o jeziku) ▸ beszélő
    materni govorec ▸ anyanyelvi beszélő
    govorec slovenščine ▸ szlovén nyelv beszélője
    Večina jezikov na svetu ima zelo malo govorcev. ▸ A világ legtöbb nyelvének nagyon kevés beszélője van.

    3. (o javnem nastopu) ▸ felszólaló, szónok, előadó
    slavnostni govorec ▸ ünnepi szónok
    osrednji govorec ▸ fő szónok, vezérszónok
    radijski govorec ▸ rádióbemondó
    govorec na konferenci ▸ konferencia előadója
    govorec na kongresu ▸ kongresszus előadója
    govorci na okrogli mizi ▸ kerekasztal-beszélgetés résztvevői
    glavni govorec ▸ fő szónok, vezérszónok
    Na konferenci bo nastopilo več kot 40 govorcev, med katerimi je tudi pet svetovnih podjetniških avtoritet. ▸ A konferencián több mint 40 előadó vesz részt, köztük öt világhírű vállalkozói szaktekintély.

    4. (predstavnik organizacije) ▸ szóvivő
    glavni govorec Evropske komisije ▸ Európai Bizottság szóvivője
    uradni govorec vlade ▸ kormány hivatalos szóvivője
    Zunanje ministrstvo bo poslej v javnosti nastopalo s svojim uradnim govorcem. ▸ A külügyminisztériumot mostantól saját szóvivője képviseli a nyilvánosság előtt.
  • govórec celui qui parle, interlocuteur moški spol , orateur moški spol
  • govórec -rca m vorbitor
  • govôrec (-rca) m

    1. ciarlatore; narratore; dicitore; lingv. parlante, locutore:
    govorec v spanju sonniloquo

    2. parlatore, oratore
  • govôrec -rca m
    1. govornik, govornik, onaj koji govori, priča: glasen govorec v gruči
    2. govorljivac, onaj koji dobro govori
  • govôrec -rca m., ора́тор ч.
  • naravni govorec (jezika) moški spol der Muttersprachler
  • nevidni govorec moški spol (glas) film, TV: der Offsprecher
  • vidni govorec moški spol TV, film: der Onsprecher
  • govòrdžija m slabš. govorec, gostobeseden govornik: -e su slabi radnici
  • govòrljivac -īvca m iron. zgovornež, govorec, govorač
  • locuente moški spol govoreča oseba, govorec, govornik; radijski napovedovalec
  • locuteur, trice [lɔkütœr, tris] masculin, féminin govorec, govoreča oseba, besednik
  • locūtor -ōris, m (loquī)

    1. govorec, govornik: rudis locutor exotici sermonis Ap.

    2. occ.
    a) izboren, zelo dober govornik: Aug.
    b) besedun, blebetač, klepetač, klepetavec: Gell.
  • locutore m jezik govorec
  • namjéštalo s (ijek.), naméštalo s (ek.) ekspr. govorec, ki pretirano izbira besede
  • ōrātor -ōris, m (ōrāre)

    1. govorec ali besednik kakega poslanstva, odposlanec z ustnimi naročili, pogajalec, posrednik, posredovalec: Pl., Ter., Enn. ap. Varr., Afr. ap. Fest., Ca. ap. Fest., Varr., V. idr., Veientes pacem petitum oratores Romam mittunt L., Fabricium, quia sit ad Pyrrhum de captivis recuperandis missus orator Ci., mittor Iliacas orator ad arces O.

    2. govornik: Enn. ap. Ci., Ca. ap. Q., Q., Plin., Lact. idr., clarus, illustris, magnus, summus, mediocris Ci., laudantur oratores veteres Crassi et Antonii Ci.

    3. prosilec: sed vide sis, ne tu oratorem hunc pugnis pectas postea Pl., haud aequomst te inter oratores accipi Pl. (v nasprotju in dvoumju s pomenom pod 1).
  • parlante

    A) agg.

    1.
    ben parlante ki dobro, pravilno govori

    2. pren. jasen, očiten, zgovoren:
    prova parlante zgovoren dokaz

    3. pren. živ, izrazit

    B) m, f govorec
  • parleur, euse [parlœr, öz] adjectif zgovoren; masculin, féminin govorec, besednik; zgovorna oseba; blebetač, -čka

    beau parleur (vieilli) zgovoren človek, kdor rad dela lepe fraze, frazari
    haut-parleur masculin zvočnik