Franja

túrškí -a -o turski: < jezik; -a sila
tursko nasilje

agàrēnskī -ā -ō, agàrjānskī -ā -ō zastar. turški, muslimanski

tȕrskī -ā -ō turški: turski jezik, narod; -a sablja; -a kava, kafa; -a carevina, republika; -a kaldrma z okroglimi neenako velikimi kamni tlakovana cesta, ulica; -a djetelina bot. esparzeta; turski perčin bot. vimenjak; turski neven bot. abrašica; turski svati bot. navadni pljučnik; za -og zemana v času turškega vladanja; na -u = po turski prisl. po turškem; proći kao mimo -og groblja ne se zmeniti za kaj

àkče -eta s (t. akče) srebrn turški drobiž

akìndžija m (t. akyndžy) vojak prostovoljec v turški vojski, ki se je vzdrževal z ropom

àlāj-čȁūš m (t. čavuš)
1. podčastnik v nekdanji turški armadi
2. pomočnik alkarskega poveljnika, konjenik na koncu alkarskega sprevoda

àltīn -ína m, àltūn -úna m (t. altyn) zlatnik, turški cekin

ȁspra ž, rod. mn. ȁsprī (gr. áspros)
1. srebrn turški drobiž
2. denar

bèglerbeg m (t. bejlerbeji, starot. beglerbeg) zgod.
1. beglerbeg, najvišji čin v nekdanji turški armadi
2. poveljnik vojnega področja, civilni upravitelj večje pokrajine

bèšlija m (t. bešli) zgod. v turški armadi konjenik najemnik

bèšluk m (t. bešlik)
1. nekdaj turški denar, pet grošev
2. predmet dolg pet vatlov ali vreden pet grošev

bȍšča ž (t. bohča, perz.)
1. večja ruta, s katero si muslimanke zagrinjajo obraz: turske se devojke ogrću tankom velikom -om; zajeca i sakri lice u -u
2. pregrinjalo: po jastuku je stavljena nova bošča
3. cula: malome u bešici sinku šalje u bošči haljine
4. predpasnik: aščija s pripasanom -om
5. naglavna ruta poročenih kmetic
6. bot. širokolistni turški tobak, Nicotiana latissima

bùljubaša m (t. bölükbašy) zgod. častnik v turški vojski, stotnik

cȁrevica ž
1. carica, cesarica
2. nekdaj droben turški kovanec
3. sorta koruze v Makedoniji

čàkšire čȁkšīrā ž mn. (t. čakšyr)
1. hlače po turški modi, s širokim "turoma" in tesnimi hlačnicami, zapetimi ob strani
2. nad koleni široke, navzdol pa ozke hlače: jahaće čakšire, oficirske čakšire
3. hlače sploh

čȁūš m, zval. čȁūšu (t. čavuš)
1. podčastnik, vodnik v sultanski turški armadi
2. starešina na svatovščini
3. šaljivec na svatovščini
4. pomočnik predstojnika ceha
5. nekdaj občinski oglaševalec, prim. alaj-čauš

džùlūs -úsa m (t. džülûs) dajatev (lisičje krzno, nogavice in nekaj denarja) srbskih cerkva turški oblasti, ko je nastopil vlado novi sultan

đuvèndija ž (t. güvende)
1. zastar. dekle, sužnja, ki so jo turški vojaki najemniki vodili s seboj za svojo zabavo
2. veselo, razposajeno dekle, lahka ženska

èmīn -ína m (t. emin, ar.)
1. nadzornik, ugravnik
2. emin, nekdaj turški finančni uradnik, carinik, davkar ipd.

glȃvnica ž nekdaj davek turški državi, ki so ga plačevali oženjeni moški, tudi davek od nepremičnin