Franja

Satyrus -ī, m (tuj. Σάτυρος)

1. Sátir, večinoma v pl. Satyrī -ōrum, m Sátiri, gozdna in poljska božanstva, razposajeni Dionizovi spremljevalci na pol človeške, na pol kozlovske zunanjosti; upodabljali so jih z mršavimi lasmi, topim nosom, kozlovskimi ušesi in kozlovskim repom, pozneje, ko so jih istovetili s Pani in Paniski, rimski pesniki pa z latinskimi Favni, tudi kot rogate in kozjenoge: CI., V., O., H., LUCR., COL., SIL. idr., Satyrus Phryx (= Marsyas) O.; meton.
a) satyrus sátirski ples: satyrum moveare Bathylli PERS. ples, ki ga je plesal (pantomimik) Batil kot Satir.
b) v pl. satyri (= gr. σάτυροι) sátirske igre, sátirske drame, komične poigre ali smešnice (oponosnice, zabavljivke) kot dodatek h grškim tragedijam; poleg tragiških junakov so v njih nastopali komični zbori Satirov: satyrorum scriptor, satyri dicaces, protervi H. Od tod adj. Satyricus 3 sátirski =
a) Sátiru podoben: signa PLIN.
b) k sátirski igri (drami) sodeč, satirsko-dramski: genus scaenarum VITR., dramata, fabulae ACR., satyrica vel mimica levitas AUG.

2. metaf. satir, neka Satiru podobna repata opica: PLIN.

anapauomenos -ī, m (gr. ἀναπαυόμενος) „počivalec“, Protogenova slika: satir, lahno se naslanjajoč na drevo: Plin.; anapauomenē -ēs, f (gr. ἀναπαυομένη) „počivalka“, slika Tebanca Aristida: speča Biblida (Bȳblis): Plin.

aposcopeuōn -ontis, acc. -onta, m (gr. ἀποσκοπεύων) v daljavo gledajoči, Antifilova slika: Satir, ki gleda v daljavo, držeč roko nad očmi: Plin.

Fannius 3 Fánij(ev), ime rimskega plebejskega rodu. Poseb.

1. C. Fanius Gaj Fanij, tr. pl. l. 187 je bil za obsodbo L. Scipiona Azijskega: L.

2. C. Fann. Strabo Gaj Fanij Strabon, sin prejšnjega, je l. 161 predlagal zakon (lex Fannia) zoper potratnost: Gell., Macr.

3. C. Fann., sin prejšnjega, tr. pl. l. 142, konzul l. 122, govornik, nasprotnik G. Grakha.: Ci., Vell.

4. M. Fann. Mark F., eden izmed sodnikov v pravdi Seksta Roscija Amer.: Ci.

5. C. Fann., tr. pl. l. 58, Cezarjev nasprotnik: Ci.

6. nekega Fanija omenja kot nasprotnika svojih satir H.

7. C. Fann., ime dveh zgodovinopiscev; starejši je živel za časa Scipiona mlajšega (Emilijana): Ci., mlajši za časa Plinija: Plin. iun.; istoimenski stric prvega je bil govornik: Ci.

8. Fannia Fanija, Trazejeva in Arijina hči: Plin. iun. — Od tod adj. Fannianus 3 Fanijev, fanijevski: Ci. ep., Plin.

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

Marsyās (Marsya) -ae, acc. -ān (Μαρσύας) Mársias

1. pritok reke Majandra v Veliki Frigiji: L., O.

2. ime dveh sirskih rek: Plin.

3. neki Satir (poosebljenje frig. igranja na flavto oz. piščal), izvrsten piskač, ki je Apolona pozval na glasbeno tekmo, ta pa ga je premagal in za kazen zaradi njegove predrznosti odrl. Marsijev kip je stal na rim. foru ob govorniškem odru; tam so opravljali svoje posle odvetniki in se shajali zaljubljenci: O., H., Mart., Iuv., Sen. ph., Lucan., Ap.

Menippus -ī, m (Μένιππος) Meníp

1. kiniški filozof, ki ga je posnemal Varon (Varro): Ci., Macr. — Od tod adj. Menippēus 3 (Μενίππειος) Menípov, meníp(ov)ski, menipéjski: saturae Menippeae Gell., Macr. menipejske satire (zabavljice, zabavljivke), naslov Varonovih satir, haeresis Varr.; od tod o Varonu samem: Varro Menippeus Arn.

2. iz Stratonikeje, znamenit retor, pri katerem je študiral tudi Ciceron: Ci.

3. oficir Filipa V.: L.

Sīlēnus -ī, m (Σειληνός, Σιληνός) Silén

1. Satir, vedno pijani, plešasti, toponosi, osla jahajoči Bakhov vzgojitelj in spremljevalec: Ci., V., H., O., Pr., Hyg.; v pl. Sīlēnī Siléni = stari Satiri, gozdna božanstva: Cat., Plin. Od tod adj. Sīlēnicus 3 (Σιληνικός) silénski, Silénu podoben (o vrsti bršljana): densus acinus et grandior, racemis in orbem circumactis, qui vocantur corymbi, iidem Silenici Plin. (po starejših izdajah Silenica (sc. hedera)).

2. grški zgodovinopisec, Hanibalov sodobnik: Ci., L., N., Plin.