Franja

cadūcus 3 (cadere)

1. padajoč, padel, pal: aqua Varr., O., folia O. odpadlo listje, lacrimae O., fulmen H. zalučana strela; pesn.: bello caduci Dardanidae V. v vojni padli; subst. cadūcum -ī, n odpadel cvet: Cael.

2. zrel, da odpade, odpadljiv, osipljiv: frons, flos O., vitis naturā est caduca Ci., lignum,... caducum in domini caput H. ki je hotelo pasti; pesn.: si mora praesentis leti tempusque caduco oratur iuveni V. mladeniču, odločenemu za smrt.

3. pren.
a) padav, minljiv, nestalen, slab, šibek, ničev: res humanae fragiles caducaeque Ci., alia omnia falsa, incerta, caduca, mobilia Ci., fama, spes, preces O., ignis Sen. ph. vodena strela.
b) jur. = kar zapade tujim dedičem ali državni blagajni, zapadel, brez lastnika, nikogaršnji: in via caducae hereditatis Ci., possessio Iust., bona Icti.; subst. cadūca -ōrum, n nikogaršnja posestva: Icti.; pren.: doctrinae possessio quasi caduca (zavržena) atque vacua Ci.
c) medic. padavičen, božjasten, epileptičen: puer Ap., equus P. Veg., morbus Ap. h. ali passio Isid. padavica, božjast, epilepsija. — Adv. cadūciter padavo, navzdol: Varr.

prōcidu(u)s 3 (prōcidere)

1. tisti, ki je padel ali se je zgrudil naprej, padel, zgruden, (naprej) padši, (naprej) zgrudivši se: Sid., salix Plin., scrutantur galeas frigentum inventaque monstrant corpora, prociduae super externosque suosque Stat.

2. (o telesnih delih) bolezensko izstopajoč, izstopivši, izpadel, prolabiran, (ven) moleč, (ven) štrleč: sedes, umbilicus Plin.

sternāx -ācis (sternere)

1. jezdeca na tla posajajoč, skušajoč vreči jezdeca na tla: equus V., Sil.

2. tisti, ki je padel na kolena = ponižno proseč: cives Sid., trepidus ac sternax Sid.

abiciō -ere -iēcī -iectum (ab in iacĕ,re)

I.

1. odvreči, odmetati, proč, vstran, od sebe, s sebe vreči (metati): togam Ci., scutum Ci., suasor fui armorum non deponendorum, sed abiciendorum Ci. ep., si te forte uret sarcina ..., abicito H., statuas aëneas in propatulo domi abiecit N., abi. amiculum Ci., infantes Arn. izpostaviti; preg.: abi. scutum, hastam Ci. = vse pustiti, obupati.

2. pren.
a) pognati, (po)tratiti: Pl., Ter., pecuniam Ci., moecha agros abiciet Ph.
b) odreči (odrekati) se, odpoved(ov)ati se čemu, izogniti (izogibati) se česa, pustiti (puščati) kaj: Pl., memoriam veteris doloris, dolorem, curam, oboedientiam, amorem, timorem, aedificationem, consilium aedificandi, consilium belli faciendi Ci., spem omnem Ci., Cu., salutem pro aliquo ali vitam Ci. žrtvovati, personam abicere et sumere Ci., se abi. Ci. sam nad sabo obupati, abiciamus ista Ci. pustimo to, sapere est abiectis utile nugis H. pustivši šale, abi. legem L., uxorem Aur. zavreči.

— II.

1. dol, na tla vreči (metati): glebam in sepulcrum Varr., Cu., anulum in mare Ci. ali in profundum Val. Max., phialam in pelagus Cu., insigne regium de capite Ci., frumentum ex equo L., tela ex vallo C., caput centurionis ante pedes eius L.; pogosto refl.: se in herba Ci., se in puteos Cu. ali se e muro in mare Ci. strmoglaviti, se humi Plin. = corpus humi Cu., ubi se abiceret T.; abs.: multis vulneribus acceptis se abiecit exanimatus Ci., de industriā se abiecit Val. Max.; poseb.o prosečih: abi. se ad pedes ali se alicui ad pedes ali se ad alicuius pedes Ci. na kolena pasti, vreči se pred koga, poklekniti pred kom, ego me plurimis pro te supplicem abieci Ci. pred mnogimi sem zate proseč padel na kolena; occ. (v boju) pobi(ja)ti, podreti (podirati), uničiti (uničevati): Val. Fl., Servilium ad terram virgis abiectum Ci., super abiectum (hostem) pede nixus V.; abi. Erymanthiam beluam Ci.: poët. podreti, ustreliti

2. oddaljiti: tenebris abiectis Enn., Ap. ko je bila prešla.

3. pren.
a) poraziti, ponižati (poniževati), znižati (zniževati), (o)slabiti, omalovaževati: intercessorem Ci., sic te abicies atque prosternes, ut ... Ci., exaggerantem virtutem Ci., auctoritatem senatūs Ci., extenuantem cetera et abicientem Ci., natura ceteras animantes ad pastum abiecit Ci. je uklonila, cogitationes suas in rem tam humilem abicere Ci. tako nizko nameriti, ea lex tota a me reprehensa et abiecta est Ci., abi. hostem, inimicum Val. Max., animum Q. srčnost vzeti duhu.
b) (v govoru) nemarno podtakniti (podtikati): numquam agit hunc versum Roscius ..., sed abicit Ci., ponendus est ... ambitus, non abiciendus Ci. perioda se mora polagoma zaključevati, ne pa naenkrat končati. — Od tod adj. pt. pf. abiectus 3, adv. -ē

I.

1. (tja) vržen: olor udis abiectus in herbis O. ležeč.

2. nemarno izdelan, nemaren, nizek = brez poleta: comicorum senarii propter similitudinem sermonis ... sunt abiecti Ci., oratio humilis et abiecta Ci. (naspr. alta et exaggerata).

— II.

1. podrt, poražen, oslabljen: Mars spoliantem evertit ab abiecto Ci. od premaganega, nimiis adversarii viribus abiectus Ci., civitas Spartana iacet armis nostris abiecta Val. Max.

2. pren.
a) pobit, potrt, malosrčen, malodušen, obupan: se perculsum atque abiectum sentit Ci., abiecta metu filia (civitas) Ci., nec abiecte illum casum tuli Ci., ne quid abiecte faciamus Ci.; z loc.: maestior et abiectior animi (v srcu) L.
b) nizek (po rodu, stanu ali mišljenju), zavržen, zaničljiv, podel: Aur., vestra familia abiecta et obscura Ci., homines abiecti ac perditi Ci., nihil humile, nihil abiectum cogitare Ci., aut animus abiectior aut spes fractior Ci., animus abiectissimus Q., abiectissimum negotium Val. Max., sordidus et abiectius nati T., abiectius se proicere Amm.

afflīgō (adflīgō) -ere -flīxī -flīctum

1. udariti (udarjati) ob kaj, vreči (metati) ob (na) kaj; z ad: aliquem ad terram Pl.; pren.: neque tuas rationes ad eos scopulos appulisses, ad quos Titii adflictum (vrženo) navem... videres Ci.; z dat.: Cu., Sil., Suet., vasa parietibus L., navem undae L. udariti z ladjo ob..., naleteti z njo na val, (Ulixes vidit) adfligi sociorum corpora terrae O., Galbae imaginem solo adflixit T., Hispanus saxo caput adflixit T. je udaril z glavo ob ...; pesn.: oscula (labellis) adf. Lucr. poljubljati (ustnice); v pass. z loc.: infantes suos afflictos humi in ora militum adversa miserunt Fl.; pren. se adfligere Ci. biti se (po prsih v znak žalosti) = žalostiti se, gristi se.

2.
a) kaj ob (na) tla vreči (metati), podreti (podirati), zvrniti (zvračati), v pass. tudi pasti (padati) na tla: statuam... deturbant, adfligunt, comminuunt, dissipant Ci., monumentum Catuli adflixit, meam domum diruit Ci., (alces) infirmas arbores pondere affligunt C., mensam evertere, pocula affligere Sen. ph., infestantes adflixit et ad terram dedit Suet.; nolo equidem te adfligi Pl. da bi padel, vertice intorti adfligebantur L., qui supersteterant (scalis), adflicti sunt S., equi atque viri adflicti S., neque (alces), si quo afflictae casu conciderunt, erigere sese... possunt C., lapsu equi adflictus T.... padel s konjem.
b) (z udarcem) poškodovati, pokvariti, grdo zdelati: trierarchus fusti (abl.) caput eius (Agrippinae) adflixit T., ferro, saxo, aliis telis adfligebantur capita S. fr., adflicti alvos (grški acc.) undarum vi S. fr., naves, quae gravissime afflictae erant C. ki so bile hudo okvarjene; pren.: cum (fortuna) reflavit, adfligimur Ci. se nam ladja razbije.

3. pren.
a) treščiti na tla, poraziti, potlačiti, ukloniti, upropastiti, oslabiti koga ali kaj, poniž(ev)ati: non plane me enervavit, non adflixit senectus Ci., adf. equestrem ordinem, consulare nomen Ci., Lyciam frumento imperando adflixit Ci. je oškodil, causam susceptam adf. Ci. nalašč opustiti, ubi Mars communis et victum saepe erigeret et adfligeret victorem L., ut Persarum imperium magno motu concuterent magis quam adfligerent Cu., Corsicam prope adflixit Decumi Pacarii temeritas T. bi skoraj pogubila; pogosto le v pass.: senatus oppressus et adflictus Ci., auctoritas huius ordinis adflicta est: adflixit Antonius Ci., quorum scelere religiones tum prostratae adflictaeque sunt Ci. se je teptala in v nič dajala, vectigalia difficultatibus belli adfliguntur Ci. vojne težave prizadevajo davke, adfligi uno genere morbi Ci. ena vrsta bolezni napade koga, adflictam civitatem pestilentiā esse L. da je državljane napadla kuga, adflictus vulnere Cu. trpeč za rano, afflictus frigoribus Col. zmrzujoč, arbor afflicta senio aut tempestate Col. onemoglo, civitates terrae motu aut incendio afflictae Suet. ki jih je prizadel potres ali požar, mutatione bonorum affligi Amm. izguba posestev zadane koga.
b) (duševno) potreti, pobiti, srčnost vzeti (jemati) komu (naspr. levare): animos adfligere et debilitare metu Ci., si hunc vestris sententiis adflixeritis, quo se vertet? Ci., amissi eius desiderio vehementer adflictus est Cu., fames adfligebat serendis frugibus incuriosos T.
c) (moralno) oškodovati = izpriditi, poslabšati, pohujšati: Asia donata multo etiam gravius adflixit mores Plin., illae opes atque divitiae afflixere saeculi mores Fl. — Pogosto adj. pt. pf. afflīctus (adflīctus) 3, pren.

1. razmajan, razvetren, nesrečen, beden, neugoden (naspr. integer, florens, prosper): ruinae eversae atque adflictae rei publ. Ci., provincia adflicta et perdita Ci., regum adflictae fortunae Ci., opes C., adflicta res Romana L., adflictae res (naspr. prosperae) L., rebus afflictis N. v stiskah, Italia cladibus adflicta T., fides adflicta T. omajano zaupanje, afflictior condicio Ci. ep.

2. potrt, pobit, upadlega srca: in illo timore... Tigranes adflictum erexit Ci., adflicti et fracti animi fuit Ci., aegritudine adflictus Ci., reus adflictus Ci., adflictus vitam in tenebris luctuque trahebam V.; subst. masc.: succurrere afflictis N.

3. zaničevan, zavržen, propadel: homo afflictus et perditus Ci., afflicti mores Macr.

Opomba: Star. afflīxint = afflīxerint: Fr.

Agis -idis, acc. -gin in -gim, m (gr. Ἆγις) Agis po zgledu Paris -idis, dor. moško ime. Znani so poseb. trije špart. kralji:

1. Agid I., sin kralja Arhidama II., Agezilajev brat, vladal od l. 426 do 397: N.

2. Agid II., sin kralja Arhidama III., vladal od l. 338 do 330; vzdignil se je nad Makedonce, a je padel z velikim delom svoje vojske v krvavi bitki zoper Antipatra: Cu. (z acc. Agin), Iust.

3. Agid III., sin kralja Evdamide II., vladal od l. 244 do 240; hoteč znova uvesti Likurgovo ustavo, je propadel in bil po pravoreku eforov zadavljen: Ci. (z acc. Agim). Poleg teh kraljev še:

4. neki Licijan: V.

5. slab argovski pesnik: Cu.

ancīle -is, gen. pl. -ium (T.), heterocl. anciliōrum (H.), n (ambi in caedere: ancilia dicta, quod ab utraque parte ut pelta Thracum incisa sunt Varr.) óblasti, na desni in levi kakor gosli izrezani sveti ščit, ki je baje za kralja Nume padel z neba. Ker je Nimfa Egerija Numi naznanila, da je od ohranitve tega ščita odvisen obstanek mesta Rima, je dal kralj ponarediti še 11 povsem enakih ščitov, da ne bi kdo ukradel pravega. Te ščite so čuvali Salijci v Martovem svetišču kot svetinje, jih vzeli vsako leto 1. marca ter potem med petjem in plesom v slovesnem sprevodu nosili po mestu (ancilia movere, ferre). Svečanost je trajala celih 30 dni; potem so ščite spet shranili v svetišču (ancilia condere): O. idr., (Numa) item Salios duodecim Marti Gradivo legit... caelestiaque arma, quae ancilia appellantur, ferre ac per urbem ire canentes carmina cum tripudiis sollemnique saltatu iussit L., et lapsa ancilia caelo extuderat V., anciliorum et nominis et togae oblitus H., fuere, qui proficiscenti Othoni moras religionemque nondum conditorum ancilium afferrent T.; pesn. sploh majhen óblast ščit: Lucan., laevāque ancile gerebat Picus T.

Androgeōs (lat. Androgeus Serv.) -eī, m (Ἀνδρόγεως) Androgej,

1. Minojev in Pazifajin sin, kot zmagovalca pri Panatenejah so ga umorili nasprotniki; zato je Minos naložil Atenam človeško žrtev za Minotavra: V., P., Hyg. — Soobl. Androgeō -ōnis, acc. -ōna, m (Ἀνδρόγεων) Androgeon: Pr. Od tod adj. Androgeōnēus 3 androgeonski, Androgeona (objektni gen.): caedes Cat.

2. gr. vojskovodja, ki je padel pred Trojo: V.

Antigonus -ī, m (Ἀντίγονος) Antigon,

1. vojskovodja Aleksandra Vel., oče Demetrija Poliorketa, namestnik v Veliki Frigiji; po Aleksandrovi smrti se je bojeval z diadohi in padel pri Ipsu l. 301. Njegov vzdevek je Κύκλωψ, ker je izgubil eno oko: Ci., N., Iust.

2. Ant. Gonatās (γονατᾶς = z železno ploščo na kolenih) Antigon Gonat, sin Demetrija Poliorketa, izvrsten vojskovodja, umrl l. 240: Iust.

3. Ant. Dōsōn (Δώσων = ki vedno samo obljublja) Antigon Dozont, vnuk Demetrija Poliorketa, se je poročil l. 230 s Hrizeido, vdovo mak. kralja Demetrija II., padel l. 221 v boju z Ilirci: L., Iust.

4. Antigon Kimljan (Cymae), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. poslanec kralja Deotara: Ci.

6. neki rim. osvobojenec: Ci. ep.

7. neki slikar: Plin.

Antilochus -ī, m (Ἀντίλοχος) Antiloh, Nestorjev sin, Ahilov prijatelj, padel je pred Trojo: H., O., Pr., Hyg.

Antiochus -ī, m (Ἀντίοχος) Antioh,

1. ime (13) sirskih kraljev:
a) Antiochus I. Σωτήρ, sin Selevka Nikatorja, se je poročil s svojo taščo Stratoniko in padel l. 261 v boju z Galci: Iust.
b) Ant. II. Θεός, l. 247 ga je umorila njegova zavržena žena Laodika: Val. Max.
c) Ant. III. Magnus (Veliki), Hanibalov zaščitnik, znan po svojih vojnah z Rimljani, l. 190 poražen pri Magneziji: Ci., N., S., L.
č) Ant. IV. Epiphanes (Ἐπιφανής Presvetli), talec v Rimu, pozneje se je bojeval kot sirski kralj v Egiptu, a se je moral umakniti iz te dežele, ker mu je rim. poslanec Popilij Lena grozil z vojno; padel je v Perziji l. 163: Ci., L. idr.
d) Ant. X. Εὐσεβής (Pius): Iust.
e) njegov sin Ant. XIII. Asiaticus (Azijski) je prišel s svojimi brati l. 73 v Rim, da bi potrdil svojo pravico do sirskega kraljevskega prestola; ob tej priliki je obiskal tudi Sicilijo. Ker je senat priznal njegovo zahtevo za osnovano, ga je Lukul l. 68 postavil za sirskega kralja, a leto pozneje ga je Pompej zopet odstavil: Ci., Iust.

2. ime več komagenskih kraljev: Ci. ep., T., Suet.

3. Antioh Askalonec, Filonov (Philo) učenec, zadnji filozof akademijske šole, učitelj Varonu, Ciceronu idr. v Atenah: Ci. — Od tod adj.

1. Antiochēnsis -e Antiohov = kralja Antioha III.: pecunia Val. Max. od Antioha (III.) prejet.

2. Antiochīnus 3 Antiohov =
a) kralja Antioha III.: pecunia Gell. od Antioha (III.) prejet.
b) filozofa Antioha: partes Ci. ep.

3. Antiochīus (Antiochēus) 3 (Ἀντιόχειος) Antiohov = filozofa Antioha; subst. Antiochīa (Antiochēa) -ōrum, n Antiohova (= filozofa Antioha) učna pravila: Ci.; Antiochīī -ōrum, m antiohovci, Antiohovi pristaši (= filozofa Antioha): Ci.

Archelāus -ī, m (Ἀρχέλαος) Arhelaj,

1. gr. filozof iz Mileta, Anaksagorov učenec in baje Sokratov učitelj: Ci.

2. neki pesnik, ki je opisal posebnosti v naravi: Varr., Plin.

3. zvezdoslovec, Panajtijev sodobnik: Ci.

4. nezakonski sin mak. kralja Perdike II., po l.413 (po usmrtitvi svojih sorodnikov) mak. kralj, pokrovitelj pesnikov in umetnikov; Evripid in Zevksid sta živela na njegovem dvoru: Ci., Iust., Gell.

5. Teodorov sin, vojskovodja Aleksandra Vel. v Suzijani: Cu.

6. Mitridatov vojskovodja, doma iz Kapadokije, ki se je od l.87 do 85 s Sulo vojskoval v Grčiji: L. epit., Fl., Gell., Aur.

7. sin prejšnjega; Pompej ga je povzdignil na svečeniško-vladarski prestol v Komani; mož egipč. kraljice Berenike; l.57 je padel v boju proti tastu, egipč. kralju Ptolemeju Avletu, ki ga je dala Berenike izgnati, in njegovemu pomočniku, sirskemu prokonz. Avlu Gabiniju: Ci., L., Val. Max.

8. vnuk prejšnjega; Antonij ga je l.34 postavil in Oktavijan l.31 potrdil za kralja Kapadokije. Tiberij ga je zaščitil pred obtožbo njegovih podanikov, pozneje pa zasovražil (ker ga je Arhelaj zanemarjal) in ga zvabil v Rim, kjer je Arhelaj ostarel umrl l.17 po Kr.; njegovo kraljestvo je postalo rim. provinca: Plin., T., Suet.

Athēniō -ōnis, m (Ἀϑηνίων) Atenion,

2. sicilski pastir, po rodu iz Kilikije, ki je poveljeval v drugi suženjski vojni l.102 in padel v dvoboju s konz. Manijem Akvilijem: Ci.; sarkastično o Sekstu Klodiju, vodji upornih sužnjev: Ci. ep.

2. slikar iz traške Mavroneje: Plin. (z nom. Athēniōn).

Attius 3 Atij(ev), ime rim. rodu. Poseb.

1. T. Attius Labienus Tit Atij Labien, tr. pl. l. 63, Cezarjev legat v Galiji; kot namestnik v Galiji togati od l. 50 je l. 49 stopil na Pompejevo stran in padel pri Mundi: Ci., C.

2. P. Attius Varus Publij Atij Var, pompejevec, l. 49 je poskušal ubraniti Cezarju Picensko; v Afriki je bil premagan od Kuriona, padel je pri Mundi: Ci., C., Lucan. — Od tod adj. Attiānus 3 Atijev: legiones Ci., milites C. — Prim. Accius.

Aurunculēius 3 Avrunkulej(ev), ime rim. rodu; znan je L. Aurunculeius Cotta Lucij Avrunkulej Kota, Cezarjev podpoveljnik, ki je padel v bitki zoper Ambioriga: C.

brūtus 3 (prim. gr. βαρῦς)

1. težak, neokreten: pondus Lucr., tellus H. nepremična, corpora Ap.

2. pren.
a) (telesno) top, neobčutljiv (naspr. sensibilis): Eccl.
b) (duševno) top, brezčuten, slaboumen, neumen, nespameten, topoglav, bebast. α) o osebah, njihovem stanju idr. (naspr. sapiens): homo Pac. ap. Non., Fortunam insanam esse et caecam et brutam perhibent philosophi Pac. ap. Corn., adulescentia bruta et hebes Sen. ph., non sum tam brutus Ap., brutum scitum Caesaris Prud. nespametna, nepremišljena; šalj.: ista culpa Brutorum? Minime illorum quidem, sed aliorum brutorum, qui se cautos ac sapientes putant Ci. ep. β) o živalih: animalium hoc maxime brutum Plin. (o svinji). γ) o rečeh: fulmina Plin. nepomembne. Kot nom. propr. Brūtus -ī, m Brut = Bebec, priimek Junijevega rodu, poseb.

1. L. Iūnius Brūtus Lucij Junij Brut, patricij po rodu, sorodnik Tarkvinija Ošabnega (Tarquinius Superbus), ki se je delal bebastega, da bi s tem rešil sebe in osvobodil Rim kraljevskega nasilja: Ci., ex industria factus ad imitationem stultitiae Bruti haud abnuit cognomen L., Brutus erat stulti sapiens imitator, ut esset tutus ab insidiis, dire Superbe, tuis O.

2. M. Iūnius Brūtus Mark Junij Brut, plebejec, sin Marka Bruta in Servilije, sestre Katona Utičana, filozof in govornik, Ciceronov prijatelj, Cezarjev ljubljenec in pozneje morilec, padel je pri Filipih: Ci., Vell., Suet.

3. D. Iūnius Brūtus Decim Junij Brut, plebejec, Cezarjev legat in pozneje namestnik v Galiji, sozarotnik zoper Cezarja, po čigar smrti se je bojeval z Antonijem, ki ga je dal l. 43 zavratno umoriti: Ci., Vell., Suet. Pl. Brūtī: Ci., Plin. iun. — Od tod adj. Brūtiānus 3 Brutov (= M. Jun. Bruta): castra, ultio Val. Max., bellum civile Lact.; Brūtīnus 3 Brutov (= Marka Junija Bruta): consilia Ci. ep.

Carfulēnus -ī, m Karfulen, Cezarjev legat pred Aleksandrijo, l. 44 tr. pl., padel l. 43 v boju zoper Antonija pri Mutini: Ci., C.

Cassius 3 Kasij(ev), ime sprva patricijskega, pozneje plebejskega rim. rodu z rodbinami Longinov, Viscelinov idr. Poseb.

1. Spurius Cassius Viscellīnus Spurij Kasij Viscelin, konz. l. 502 in 493; l.486 je kot v tretje konz. sprožil prvo lex agraria in bil zaradi agitacije za ta zakonski predlog obsojen in pahnjen s Tarpejske pečine: Ci., L., Val. Max., Plin.

2. L. Cass. Longīnus Lucij Kasij Longin, pretor l. 111, padel l. 107 kot konz. v vojni s Tigurinci: C., S., T.

3. L. Cass. Long. Ravilla Lucij Kasij Longin Ravila, kot tr. pl. l.137 je uveljavil zakon (lex tabellaria Cassia), po katerem naj bi sodniki glasovali s tablicami: Ci., Val. Max., Vell., Amm.; pl. apel. Cassii = strogi, toda resnicoljubni sodniki: Amm. (gl. v nadalj. pri Cassiānus b).

4. C. Cass. Long. Gaj Kasij Longin, konz. l. 171, Makedonci so ga obtožili izsiljevanja (repetundarum): L., Gell.

5. C. Cass. Long. Gaj Kasij Longin, pri Karah kvestor pod Krasom, l. 49 se je pridružil Pompeju, po bitki pri Farzalu pa Cezarju, katerega sta z Brutom 15. III. l. 44 umorila. Po porazu pri Filipih se je nasadil na lastni meč: Ci. ep., Vell., Suet., Fl.

6. njegov brat L. Cass. Long. Lucij Kasij Longin, kot tr. pl. l. 44 je nastopil proti Antoniju, ki ga je zaradi tega izključil iz senata: C.

7. Q. Cass. Long. Kvint Kasij Longin, kot tr. pl. l. 49 je dosegel, da se je v senatu bralo Cezarjevo pismo: C.

8. L. Cass. Long. Lucij Kasij Longin, pretor l. 66; l. 64 se je s Ciceronom zaman potegoval za konzulstvo, nato pa se je pridružil Katilini in se v njegovem imenu pogajal z Galci: Ci., S.

9. Cass. Parmensis Kasij iz Parme, eden od Cezarjevih morilcev; l. 31 se je bojeval pri Akciju pod Antonijem, po bitki pa je bil na Oktavijanovo povelje usmrčen, ker ga je bil razžalil: Ci. ep., H. (ki ga ceni kot pesnika), Vell.

10. Cass. Etruscus (Kasij Etruščan), pesnik, ki ga omenja tudi Horacij, a ga ne ceni preveč.

11. C. Cass. Long. Gaj Kasij Longin, prefekt v Siriji za Klavdija l. 50 po Kr.; sloviti pravnik. Neron ga je pregnal na Sardinijo, Vespazijan pa ga je poklical nazaj: T., Plin. iun., Suet., Dig.; prim. Iuv. (X, 16).

12. T. Cass. Sevērus Tit Kasij Sever, govornik in pesnik v Avgustovem in Tiberijevem času: Sen. rh., Plin., Q., T., Suet. — Od tod adj. Cassiānus 3 Kasijev,
a) = Lucija Kasija, gl. pod 2.: bellum Cassianum C.
b) = Lucija Kasija, gl. pod 3.: Cassianum illud Ci. tisti Kasijev izrek, Cassianus iudex Ci. strog sodnik (kakršen je bil) Kasij (ki je bil kot cenzor l. 125 tako strog, a resnicoljuben in moder hkrati, da je prišlo njegovo ime v pregovor), tako tudi pl. Cassiani iudices Ci.
c) = Gaja Kasija, gl. pod 5.: Cassianae partes Vell. Kasijeva stranka, Kasijevi pristaši, kasijevci.
č) = Gaja Kasija, gl. pod 11.: Cassiana schola Plin. iun. Kasijevi nasledniki; subst. Cassiānī -ōrum, m kasijevci, Kasijevi privrženci: Dig.

Catō -ōnis, m Katon, priimek Porcijevega rodu. Poseb.

1. M. Porcius Cato Mark Porcij Katon, znameniti državnik, vojskovodja, govornik in pisatelj. Rodil se je l. 235 v Tuskulu in se že pri 17 letih bojeval zoper Hanibala, potem pod Fabijem Maksimom l. 214, l. 209 pa pred Tarentom; udeležil se je tudi Scipionovega pohoda v Afriko in l. 205 spremljal Scipiona kot kvestor na Sicilijo. L. 198 je bil pretor na Sardiniji; l. 195 konz., na vso moč je preganjal razkošje in oderuštvo. Kot prokonz. v Hispaniji l. 194 je ugnal uporne prebivalce, l. 191 pa je kot podpoveljnik Acilija Glabriona odločil srečni izid bitke pri Termopilah. Kot cenzor z Valerijem Flakom l. 184 je nastopal izredno strogo, zlasti zoper nekatere senatorje in razvratne ženske (zato je dobil vzdevek Censorius T.). Bil je vzor stare rimske preprostosti in nravnosti ter zaklet nasprotnik Kartagine (pogosto je ponavljal: ceterum censeo Carthaginem esse delendam); umrl je l. 149. Od mnogih njegovih spisov se je popolnoma ohranila le knjiga de re rustica (o poljedelstvu). Poleg te so bile najznamenitejše (ohranjene le v odlomkih) Origines (7 knjig, nekakšni letopisi, ki vsebujejo zgodovino Rima in drugih italskih ljudstev od začetkov do Katonove dobe): Ci., N., L. idr., Cato superior, priscus H., maior Ci.; apel.: lector Cato Ph. = strog sodnik, kakor tudi Cato severe Mart.; verba priscis memorata Catonibus H. od starih Rimljanov, viros bonos... Paullos, Catones, Scipiones Ci. Od tod adj. Catōniānus 3 Katonov, katonski: Ci. ep., Sen. ph., Dig.; apel. = strogo nraven: lingua Mart.

2. M. Porcius Catō (Uticēnsis Utičan), pravnuk Katona st., roj. l. 95, stoik, eden najblažjih značajev propadajoče republike, trden republikanec in zato hud Cezarjev nasprotnik v državljanski vojni. L. 72 se je bojeval zoper Spartaka, potem v Makedoniji, od koder se je vrnil v Rim in se posvetil govorništvu in filozofiji. L. 65 je bil kvestor, l. 63 pa je kot tr. pl. designatus dosegel, da so bili Katilinovi pajdaši kaznovani. Bil je pretor še l. 54, konzulstva pa ni dosegel, ker se mu je uprlo na tedaj običajni način poganjati se za ljudsko naklonjenost. Po bitki pri Tapsu l. 46 je v Utiki naredil samomor (zato Uticēnsis), ker ni hotel doživeti konca republike. Tudi Porcija, njegova hči in žena Marka Bruta, je naredila samomor, sin Mark pa je hrabro padel pri Filipih l. 42: Ci., C., S. idr. Od tod Catōnīnī -ōrum, m katonovci, privrženci ml. Katona: Ci. ep.

3. Q. Valerius Catō Kvint Valerij Katon, Galec, osvobojenec, sloviti slovničar in pesnik v Sulovem času: O., Cat., Suet.

Centēnius -iī, m Centenij, rim. nom. propr. Poseb.

1. C. Cent. Gaj Centenij, l. 217 je bil kot propretor s svojo konjenico poražen od Hanibala v Umbriji: N.

2. M. Cent. Penula Mark Centenij Penula, centurion, padel je premagan od Hanibala v bitki v Lukaniji l. 212: L.