Franja

colōnia -ae, f (colōnus)

1. kmetija, pristava, zakupno (v zakup vzeto) zemljišče ali posestvo: Paul. (Dig.), vilicus coloniae suae terminos egredi non debet Col., villae vel aliae coloniae Ulp. (Dig.).

2. naselbina, naselje, selišče: L., Cu. idr., ne in Ianiculo coloniam constituatis Ci., decemviri colonos deducant in colonias Ci., (Cimon Amphipolim) decem milia Atheniensium in coloniam misit N. kot naselnike, da bi se naselili; šalj. bivališče, stanišče: ut commutet coloniam Pl., ut importem in coloniam hunc auspicio commeatum Pl.; Pseudolum facere ut det nomen ad Molas (gen.) coloniam Pl. da se mora dati vpisati za naselnika pri Moli (mlinski boginji) = da bo za kazen poslan v mlin.

3. met. naselniki, naseljenstvo: coloniam mittere in locum Ci., colonias deducere novas Ci. novo množico izseljencev (s Kapitolijskega griča) peljati = novo naselbino ustanoviti. Od tod pogosto kot mestno ime Colōnia -ae, f Kolonija; poseb. Colōnia Agrippinēnsis ob Renu, Agripinska Kolonija (zdaj Köln): T.

Agrippīna -ae, f (Agrippa) Agripina, rim. žensko ime. Poseb. znane so:

1. Tiberijeva žena, hči Marka Vipsanija Agripe in njegove prve žene Pomponije: Suet.

2. blaga hči istega M. Vipsanija Agr. in njegove tretje žene Julije, Germanikova žena in mati cesarja Kaligule: T., Suet.

3. njena izprijena hči, poročena prvič z Gnejem Domicijem Ahenobarbom, ki mu je rodila Lucija Domicija (poznejšega cesarja Nerona), drugič poročena s cesarjem Klavdijem, svojim stricem; l. 60 po Kr. usmrčena na povelje sina Nerona: T., Suet. Njen rojstni kraj v ubijski pokrajini (oppidum Ubiorum) je postal l. 50 po Kr. rim. naselbina Colōnia Agrippinēnsis: T. ali samo Agrippina: Aur., Amm. Agripinska Kolonija, Agripina (Kolonija, nem. Köln ob Renu). Preb. tega mesta Agrippīnēnsēs -ium, m Agripinci: T.

concordia -ae, f (concors)

1. enodušnost, istomiselnost, enotnost, složnost, sloga: concordiā parvae res crescunt, discordiā maxumae dilabuntur S., ex dissensione ad societatem concordiamque revocati Ci., concordiam constituere, confirmare Ci., disiungere Ci. ep. ali turbare L., ab diutina ira tandem in concordiam redigere ordines L., concordiae inter se consulere, concordiae in commune consulere L., concordiam et pacem firmare in perpetuum Cu., mirā concordiā vivere T. (o zakoncih), c. equestris Ci. (med vitezi), felix Pr., discors Lucan. (med pisano se gledajočimi knezi); pren. o abstr.: (temperantia) pacem animis affert et eos quasi concordiā quādam placat Ci., rerum agendarum ordo et, ut ita dicam, concordia Ci.

2. met. enodušen (zvest) prijatelj: et cum Pirithoo, felix concordia, Theseus O. eno srce in ena duša.

3. pren. soglasje, soglasnost, složnost, skladnost, privlačnost: Sirenum Petr. = sirenskega petja, vocum Col., nervorum Q., discors c. (sc. ignis et aquae) O. (prim.: discordia concors Lact.) ali rerum c. discors H. nesložna složnost (oksimoron): po Empedoklovem nauku, da vse nastane iz večnega nasprotovanja med prvinami, na katere delujeta νεῖκος καὶ φιλότης, rupta rerum c. Sen. ph., c. rerum et repugnantia Plin., c., quam magnes cum ferro habet Plin.

4.
a) pooseb. Concordia -ae, f Konkordija, Sloga, boginja sloge, ki je imela v Rimu in zunaj njega več svetišč, posvečenih po srečni poravnavi domače nesloge. Prvo tako svetišče je postavil Kamil na vzhodni rebri Kapitolija; tu je včasih zboroval senat: Ci., S., O.
b) več mest z imenom Concordia -ae, f Konkordija, poseb. α) venetsko mesto (zdaj Concordia Segittaria): Mel., Plin., Fr., Aur. β) luzitansko mesto: Plin.; — od tod preb. Concordiēnsēs -ium, m Konkordij(an)ci: Plin. γ) Concordia Iūlia Julijska Konkordija, rim. naselbina v betski Hispaniji, sprva Nertobriga: Plin., imenovana tudi Concordiēnsis colōnia Konkordijska kolonija (naselbina): Fr.; preb. Concordiēnsēs -ium, m Konkordij(an)ci: Fr. δ) triboško mesto v belgijski Galiji: Amm.
c) Concordia Konkordija kot osebno ime. α) priimek cesarja Vitelija: Suet. β) ime neke sužnje: Paul. (Dig.).

Medma -ae, f (Μέδμα, Μέδμη) Médma, lokrijska kolonija na zahodni obali Italije v brutijski pokrajini: Plin.

Mīlētus -ī (Μίλητος) Milét

I. m oče Kavna in Biblide (Byblis, legendarni ustanovitelj mesta Mileta: O. —

II. f

1. staro trgovsko mesto v Kariji, sloveče po čebelarstvu, ovčarstvu in volnarstvu, Talesov rojstni kraj: Ter., Ci., L., Mart., Mel., Plin., Ap., Amm. idr. — Od tod adj. Mīlēsius 3 (Μιλήσιος) milétski: Ter., Varr. Fr., Val. Max., Lact. idr., populus Ci., deus (= Apolon, ki je imel v Miletu svetišče in preročišče) Ap., vellera V., Milesium (sc. alcyoneum) Plin., lana Plin., Aug., Col., crimina O. objestni, opolzki spisi (romani), ki so najprej izhajali v Miletu (= miletske zgodbe), Milesio sermone varias fabulas conserere Ap.; subst.
a) Mīlēsius -iī, m Milétčan, Milézijec: Ter., Varr., Thales Pl., Ci.; pogosto pl. Mīlēsiī -ōrum, m Milétčani, Milézijci, preb. Mileta: Ci., L., Mel., Plin.
b) Mīlēsia -ae, f (sc. urbs) = Miletus: Milesiae conditor Ap.
c) Mīlēsiae -ārum, f (sc. fabulae) milétske zgodbe (pripovedke), opolzki romani (gl. zgoraj Mīlēsia crimina): M., Tert., Hier.
d) Mīlētis -idis, acc. -ida, f α) milétska: urbs O. mesto Tomi, kolonija mesta Mileta. β) patron. Milétida = Miletova hči Biblida: O.

2. (Μίλατος) mesto na severovzhodni obali Krete, baje matično mesto karijskega Mileta: Plin.

3. izginulo mesto v Eoliji ob Idi: Plin.

Molycrīa -ae, f (Μολυκρία, tudi Μολυκρείον) Molikríja, najzahodnejše mesto v zahodni Lokridi ob Antirionu, menda korintska kolonija: Plin.

Nīcaea -ae, f (Νίκαια) Nikája, Nicéja

I.

1. Nicéja, znamenito mesto v Bitiniji, ob jezeru Askanij, sprva imenovano Ancōra, potem Antigonia (po ustanovitelju Antigonu), novo ime (Νίκαια) pa ji je dal Lizimah po svoji zmagi (νίκη) pri Ipsu l. 301 (zdaj Isnik = εἰς Νίκαιαν): Ci., Cat., Plin. iun. Od tod adj.
a) Nicaeēnsis -e nicéjski, iz Nicéje: Ci. ep., Diophanes Varr., Isigonus Plin., Gell.; Nicaeēnsēs -ium, m Nicéjci, preb. Niceje: Ci., Traianus ap. Plin. iun.
b) Nicaenus 3 nicéjski: fides Cod. Th. na nicejskem koncilu (cerkvenem zboru) sprejeta veroizpoved.

2. Nikája, mesto ali gradišče v Lokridi ali ob vznožju gore Ojta (Oeta) blizu Termopil: L.

3. mesto v Indiji ob Hidaspu; ustanovil ga je Aleksander Veliki (zdaj najbrž razvaline pri vasi Darapur): Cu., Iust.

4. mesto v Liguriji, kolonija Masilijcev (zdaj Nizza): Plin., Mel. —

II. žensko ime, npr. ime Kraterove soproge: L.

Olbia -ae, f (Ὀλβία = blaženo [srečno] mesto) Ólbija

1. mesto na skrajnem severovzhodnem delu obale Sardinije z edinim dobrim pristanom ob tem obrežju (zdaj Terranova): Ci. ep., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Olbiēnsis -e ólbijski, iz Ólbije: ager L., epistula Ci. ep.

2. mesto v Bitiniji, pozneje imenovano Nicaea: Plin. — Od tod adj. Olbiānus 3 ólbijski, pri Ólbiji: sinus Mel. (zdaj vzhodni del zaliva Ismit)

3. mesto na obrežju narbonske Galije, kolonija Masilije: Mel.

4. mesto v evropski Sarmatiji ob reki Hipanis, miletska kolonija, po Plin. imenovano tudi Olbiopolis (Olbiópolis, Olbiópola) in Miletopolis (Miletópolis, Miletópola, zdaj Kudak blizu Okzakova): Mel.

Peraea² -ae, f (Περαία) Perája, mesto v Argolidi, mitilenska kolonija: L.

Perinthos (in Perinthus) -ī, f (Πέρινϑος) Perínt, mesto v Trakiji ob Propontidi (kasneje imenovano Heraclea, danes Eregli), kolonija otoka Samos: L., Mel. Od tod adj. Perinthius 3 perínt(ij)ski, subst. Perinthia -ae, f Períntijka, Perínčanka = „Dekle iz Perinta“, naslov Menandrove komedije: Menander fecit Andriam et Perinthiam Ter., in Andriam ex Perinthia fatetur transtulisse atque usum pro suis Ter.

Rusgūnia -ae, f Ruzgúnija, mesto v Mavretaniji, rimska kolonija: Plin.

Sēniēnsis -e (Sēna) sénski = k etrur(ij)skemu mestu Sena (Sena, zdaj Siena) sodeč: colonia Seniensis T., PLIN. senska kolonija; subst. Sēniēnses -ium, m Sén(ij)ci, preb. Sene: Seniensium plebes T.

Sīda -ae, f (Σίδη) Sída

1. mesto v Pamfiliji z dobrim pristaniščem, kolonija Eolcev (Ajolcev) iz Kum, kraj, kjer so zelo častili Minervo (zdaj Eski Antalya ali Selimiye): Ci. ep., L., Mel. — Soobl. Sīdē -ēs, f: Plin. (v nekaterih starejših izdajah najdemo zapis Sade). Od tod preb. Sīdētae -ārum, m (Σιδῆται) Sidéti, Sidájci: L.

2. jezero v Indiji: Plin.

Sīdōn -ōnis, f (Σιδών -ῶνος in -όνος) Sidón, najstarejše in najimenitnejše feničansko mesto severno od Tira (Tyrus); že v Homerjevem času je slovelo po trgovini, pomorstvu in umetnostih (zdaj ṣaida): Ci. ep., Cu., V. (z acc. Sīdōna), O. in Lucr. (z abl. Sīdōne), Sil. (z abl. Sīdŏne), Lucan., Mel., Plin., Iust. Od tod adj.

1. SĪdō̆nius 3 (Σιδώνιος, pesn. Σιδόνιος) sidónski, tudi tírski (ker je Tir (Tyrus) sidonska kolonija): moenia O., urbs (= Tyrus) V., Antipater Sidonius Ci., Plin., Q., Val. Max. iz Sidona, tudi samo Sidonius Ci. Sidonec, ostrum H., O.; pesn. =
a) rdeč, škrlaten, bagren (Sidon in Tir sta slovela po svoji proizvodnji škrlata): chlamys V., amictus O., Stat., mitra, palla, vestis Pr.
b) feničánski: Dido, patres V., hospes (= Cadmus) O., rates O., nautae H., murex Tib., concha Mart., aenum Sen. tr., Sidonius raptus Stat. Feničanke Evrope, Sidonio taurus amore calet Mart. do Feničanke Evrope.
c) kartažánski, kartáginski (ker je Kartagino ustanovila Feničanka Didona): equus V., cuspis, miles, duces Sil.
d) tébski, tebánski (ker je Feničan Kadmos (Cadmus) ustanovil mesto Tebe v Bojotiji in tam sezidal tebanski grad, po njem imenovan Cadmēa): comites O., turres Stat; subst.
a) Sīdōnia -ae, f Sidónija, sidonsko obmestje: Iust.
b) Sīdōniī -ōrum, m (Σιδώνιοι) α) Sidón(ij)ci, preb. Sidona: id oppidum (sc. Leptis) ab Sidoniis conditum est S. — Soobl. Sīdonēs -um, m (Σιδόνες): Cu. β) Tírci: Cu. γ) pesn. = Feničáni: O. (Fast. 3, 107).

2. Sīdōnicus 3 (Σιδωνικός) sidónski: legum cultusque pleraque Sidonica S.

3. Sīdō̆nis -idis, f sidónska, tírska, feničánska: concha O. tirska, tellus O. = Fenicija; kot subst. Sidónka, Feničánka = Didona: O., ali njena sestra Ana: O., Sil., ali Evropa: O., Stat.

Sinōpē -ēs, f (Σινώπη) Sinópa

I. mesto v Paflagoniji ob črnem morju, miletska kolonija, rojstni kraj kinika Diogena (zdaj Sinop): Ci., Mel., Plin., T. — Soobl. Sinōpa -ae, f: Ci. — Od tod

1. adj.
a) Sinōpēnsis -e sinópski: colonia Icti.; subst. Sinōpēnsēs -ium, m Sinópci, preb. Sinópe: L., T.
b) Sinōpicus 3 (Σινωπικός) sinópski: minium Cels.

2. subst.
a) Sinōpe͡us -ēi, m (Σινωπεύς) Sinópec, iz Sinópe: Pl., Cynicus (= Diogenes) O.
b) Sinōpis -idis, f (Σινωπίς) rdeča okra, rdečkasta prst, ki so jo uporabljali za barvanje: Vitr., Plin., P. Veg. —

II. grško mesto v Laciju, kjer so se naselili Rimljani; od takrat naprej se je imenovalo Sinuessa: Sinope dicitur Graeca urbs fuisse, Sinuessa deinde ab colonis Romanis appellata L.

Solī -ōrum, m (Σόλοι) Sóli

1. primorsko mesto v Kilikiji, pozneje imenovano Pompeiopolis, grška kolonija, rojstni kraj stoika Hrizipa (Chrysippus), grškega komediografa Menandra in grškega zvezdoslovca Arata: Ci., L. — Soobl. Soloe -ōrum, m Sóli: Mel., Plin., M. — Od tod
a) adj. Solensis -e sólski, iz Sólov izhajajoč (prihajajoč, doma, po rodu), kot subst. m Sólec, Solán: Bion Solensis, Aristomachus Solensis Plin.; v pl. Solēnsēs -ium, m Sólci, Soláni, preb. Sólov: Ci.
b) subst. Sole͡us -eī, m (Σολεύς) Sólec, Solán: Bion Soleus Varr., Milon Soleus Plin.

2. mesto na Cipru: Plin. (z obl. Soloe).

Suessa -ae, f Svésa

1. Suessa Aurunca Avrúnkovska Svésa, Svésa Avrúnka, glavno mesto Avrunkov v južnem Laciju nedaleč od Kapue, sloveče po kolarstvu in pletenju košev iz sitja, rimska kolonija, pozneje municipij, rojstni kraj rimskega pesnika Lucilija (zdaj Ausonia): L., Vell.; isto mesto imenovano samo Suessa Svésa: Ca., Ci., L., Plin. in pesn. samo Aurunca Avrúnka: Iuv. Od tod adj. Suessānus 3 svéški: rus Ca., municeps Ci. ep.; subst. Suessānum -ī, n Svéško (ozemlje): in Suessano Ca.

2. Suessa Pometia Pométijska (Pomécijska) Svésa, Svésa Pométija (Pomécija), mesto Volskov v Laciju blizu Pomptinskih močvar, ki so ga Rimljani osvojili že v času Tarkvinija Ošabnega; pozneje so si ga priborili še enkrat, porušil pa ga je konzul Servilij: Ci., L., Plin., T.; isto mesto imenovano samo Suessa Svésa: Sil., Aus. in samo Pometia Pométija (Pomécija): L.

Sybaris -is, acc. -im, redkeje -in, abl. -ī (Σύβαρις) Síbaris

1. m reka ob vzhodni obali Lukanije (zdaj Sibari): O., Plin.

2. f mesto ob reki Sibaris, ki so ga ustanovili Grki; l. 510 je bilo razdejano, pozneje (l. 443) zopet sezidano kot atenska kolonija in imenovano Thurii, razvpito po potratnosti in razkošnosti svojih prebivalcev: Varr., Ci., L., O., Plin. Od tod subst.
a) Sybarītae -ārum, m (Συβαρῖται) Sibaríti, Síbarci, preb. mesta Sibaris: Sen. ph.
b) Sybarītis -tidis, acc. -tida, f (Συβαρῖτις) Sibarítida, Sibarítka, naslov neki erotične pesmi: O.; adj.
a) Sybarītānus 3 síbarski, sibaritánski: ager Varr., exercitus Plin.; kot subst. Sybarītānī -ōrum, m = Sybaritae Sibaríti, Síbarci, Sibaritán(c)i: Iust.
b) Sybarīticus 3 (Συβαριτικός) síbariški, síbarski, sibarítski, meton. = nasladen, erotičen, obscen, starejše stidožalen: Lamp., libelli Mart.

3. m Síbaris, moško ime: H.

Teānum -ī, n (Τέανον) Teán(um)

1. Teānum Sidicīnum Sidicínski Teán(um), mesto Sidicincev v Kampaniji, rimska kolonija, znana po svojih toplicah (zdaj ruševine pri kraju Teano): Ci., L., Plin.; tudi samo Teānum: Ci. ep., H., L.

2. Teānum āpulum ali āpulōrum Apúl(ij)ski Teán(um), mesto v Apuliji (zdaj Ponte di Cività): Ci., L., Mel., Plin.; tudi samo Teānum: Ci. ep., L. — Od tod preb. Teānēnsēs -ium, m Teánci: L.

Temesa -ae, f (Mel.) ali Temesē -ēs, f (O., Stat.) in Tempsa -ae, f (sinkop. *Temsa) (L., Ci., Mel., Plin.) (Τεμέση, Τέμψα) Témeza, Témpsa, prastaro mesto v Brutiju, sloveče po svojih rudnikih, rimska kolonija. — Od tod adj.

1. Temesaeus 3 témeški, temesájski: Stat., aera O.

2. Tempsānus 3 témpski, tempsánski, témeški: ager L., incommodum Ci.