Franja

dēvoveō -ēre -vōvī -vōtum

1. božanstvu kot dar obljubiti (obljubljati), nameniti (namenjati), posvetiti (posvečevati), darovati, žrtvovati: Enn., Agamemnon cum devovisset Dianae, quod in suo regno pulcherrimum natum esset … immolavit Iphigeniam Ci., huic (Marti) ea, quae bello ceperint, plerumque devovent C., si quis gnatam pro muta devovet agna H., devota victima H.

2. occ.
a) bogovom (zlasti podzemnim) kot spravni dar posvetiti (posvečevati), smrti posvetiti, za smrt določiti, žrtvovati: pro re publica, … legiones auxiliaque hostium mecum deis manibus Tellurique devoveo L., quos sacerdotes ad mortem devovissent L., devota vita (Deciorum) Ci., devota corpora (Deciorum) L.; pogosto refl. se devovere kot spravni dar zaobljubiti se, žrtvovati se, smrti posvetiti se: tanta religionis vis fuit, ut quidam imperatores etiam se ipsos dis immortalibus … pro re publica devoverent Ci., quorum (superorum) se devovet aris V., d. se pro populo Romano legionibusque L., se pro patria Sen. ph.; šalj. (z namigovanjem na požrtvovalno smrt Decijev): qui (P. Decius) maiorum exempla persequens pro alieno se aere devovit Ci. se je žrtvoval.
b) orožje (za umor) posvetiti: sica quibus sacris devota sit nescio Ci., d. capulam Petr.
c) pri podzemnih bogovih prekleti (preklinjati): postquam … audivit … sacerdotes a populo coactos, ut se devoverent N., d. natum suum, suas artes, scelerata arma O., spiritum meum Petr., se Q., ducem hostilibus diris Fl., ubi … se … diris per omnium sacerdotum religiones devotum cognovit Iust.
č) podzemnim bogovom zaklinjati, začarati, uročiti: te traiectis Aeaea venefica lanis devovet O., num te carminibus, num te pollentibus herbis devovit … anus? Tib.

3. pren.
a) koga ali kaj komu (čemu) kot žrtev izročiti (izročati), preda(ja)ti, nameniti (namenjati), pogubi da(ja)ti, prepustiti (prepuščati), smrti posvetiti (posvečevati), žrtvovati: animam hostibus Acc. fr., vobis (za vas) hanc animam devovi V., d. pro alicuius salute spiritum Val. Max., alteri vitam debet, alteri devovet Sen. rh.; pass.: Phoenissa pesti devota futurae V., devota morti pectora H., Andromeda devota monstris marinis Pr., devotis omnium capitibus Cu., arma devota focis Mart.
b) occ. refl. čemu povsem vda(ja)ti se, popolnoma posvetiti (posvečevati) se: se regibus S. fr., se amicitiae alicuius C., se gloriae Cu. — Od tod adj. pt. pf. dēvōtus 3, adv. -ē

1. preklet: arbos, sanguis H., periuria Cat., devotissima senectus Aug.

2. zaklet, začaran, uročen: nunc mea Thessalico languent devota veneno corpora O.

3. pren.
a) popolnoma vdan, močno privržen: Sen. ph., mulier vino devota Ph., devotae in externa proelia dextrae Lucan. takoj pripravljene na … , deditus alicui devotusque Iuv., scaenae d. Suet., devoto vobis animo Tiber. ap. Suet., an quisquam nobis devotior exstat? Cl., quibus rebus … devotissimos sibi … reddidit Suet., devotissimi rei publicae viri Vop., devote militare Cod. Th.; subst. dēvōtī -ōrum, m zvesto vdani možje, privrženci: cum DC devotis C.
b) vdan = bogu vdan, pobožen: deo, Christo Eccl., devota ieiunia Aus.; adv. dēvōtissimē: Eccl.
c) oblasti, zakonom vdan, pokoren: Cass.

Opomba: Sinkop. fut. II. dēvōrō (= dēvōverō): Acc. fr.

exsecror -ārī -ātus sum (ex in sacer preklet) prekleti (preklinjati), zakleti (zaklinjati), kletve bruhati, kleti,
a) z obj. v acc.: te exsecrantur Ci., cum sacerdotem exsecrabantur Ci., exsecrari consilia Catilinae S., bellum, terram V., Phocaeorum … profugit exsecrata civitas agros H., haec exsecratus in se hostesque L., exsecrari regis superbiam Iust.
b) abs.: nemo mentionem fecit, quin exsecretur Ci., Tullia fugit exsecrantibus (omnibus) L., exsecrari in se quoque ac suum ipsius caput, exsecrari in caput regnumque Prusiae L., verba exsecrantia O. prekletve, zakletve.
c) s finalnim stavkom: exsecratur … apud Ennium Thyestes, primum ut naufragio pereat Atreus Ci. — Pt. pf. tudi v pass. pomenu = preklet, zaklet, grd: Ca. ap. Prisc., Lact., exsecrata columna Ci., exsecratus populo Romano Ci., malum exsecratum, exsecratissima auguria Plin. Gerundiv exsecrandus 3 prekletja vreden, nesrečen: bellum civile Eutr. — Act. soobl. exsecrō -āre: Tit. fr., Afr. fr.

sacer -era -erum (prim. osk. σακορο = lat. sacrum ali sacra, sakrib (abl.), sakrím = lat. hostiam, sakruvit = lat. sacrat, sakrvist = lat. sacrabit, sakarater = lat. sacratur, sakraítir = lat. sacretur, sakrannus = lat. sacrandas, sakrahíter = lat. sanciatur, sacrificetur, sakasias = lat. sacrariae, sakaraklúm = lat. sacellum, templum, umbr. sakra = lat. sacras, sakre = lat. sacrum, pelignijsko sacaracirix = lat. sacratrix, sacerdos; sem spadajo tudi lat. izpeljanke iz debla *sanko-: Sancus, Sanquālis, sancīre, sanctus)

1. kakemu božanstvu ali bogovom posvečen, svet; abs.: quidquid destinatum est dis, sacrum vocatur MACR., ara PL., aedes sacra O., aedes sacrae CI. EP., aedificia ... sacra, profana CI., locus sacer et profanus CI., neque ulli loco parcerent, sive sacer sive profanus, sive privatus esset sive publicus H., sacrum Mavortis arvum O., lucus late sacer V., sacrum Ilion H. (prim. gr. Τροίης ἱερὸν πτολίεϑρον HOM.), Tarentum (namreč Neptunu) H., sacrae arces H. (o svetišču boginje Viktorije na Kapitolu), sacer paries (sc. templi) H., tura liquescere limine sacro H., sacrum tus H., ignibus sacris imponit libamina V., sacer fluvius, fons V. ali sacri amnes, fontes O. ali ad aquae bene caput sacrae H. (sc. rečnemu bogu oz. nimfam, bivajočim v studencih), sacri montes SIL. (o Alpah, pred katerimi so ljudje zaradi njihove neprehodnosti imeli sveto spoštovanje), sacra vitis (sc. Bakhu) ENN. FR., H., laurus V., H. ali vates H., TIB. (sc. Apolonu), sacer (sc. diis) interpresque deorum ... Orpheus H., sustulit os sacrum caelo V., voces sacrae H. bajalne (čarovne) besede, čarodejni izreki, zagovori, uroki, effigies sacrae divom P., villae signis et tabulis refertae partim publicis, partim etiam sacris CI., sacra laurus H., hircus V., ales (sc. zaradi avgurijev) V., sanguis (sc. hostiae) CAT., pisces PLIN. (menda morska božanstva), sacra arma L., aurum ... sacruum omne iudicatum L., pecunia sacra (naspr. privata) Q., foedus CU., ius sacrum (naspr. publicum, privatum) Q., iura sacerrima lecti O., sacrum silentium H. pobožno molčanje, pobožen molk, sveta tišina, miscebis sacra profanis H., sacra profanaque omnia polluere S., tempus sacrum H., luces sacrae H. prazniki, dies sacra SUET., sacris diebus COL., sacrae semina mentis O. božjega, sacer chorus O., vulgus sacrum CL. zbor (zborovanje) bogov, litterae sacrae ECCL. sveto pismo, biblija; pesn. o božanstvih samih: sacra Cybele, Vesta PR.; kot medic. (anatomski) t. t. ŏs sacrum CAEL. (= gr. ἱερὸν ὀστέον) sveta kost, križnica; v zvezi s kakim subst. kot krajevni nom. propr.: Sacer mons L. Sveta gora ob desnem bregu Aniene, 4,5 km severovzhodno od Rima; tja so se plebejci dvakrat izselili (l. 494 in 449), Sacra via CI., le pesn. via sacra H. Sveta cesta v Rimu, pesn. (sinekdoha) tudi sacer clivus H., MART. pravzaprav Sveti klanec (ki je le del Svete ceste); ta cesta je vodila preko Velije in južne strani Foruma na Kapitol(ij). Po njej so šli slovesni verski, pa tudi zmagoslavni sprevodi iz mesta k svetišču Kapitol(ij)skega Jupitra, Sacrum promunturium ali promunturium Sacrum PLIN. Sveti rt, Sveto predgorje v Luzitaniji, Mare sacrum CAEL. ali sacer Oceanus SEN. RH. Sveto = Veliko svetovno morje. Klas. se veže sacer z gen., pesn. in neklas. tudi z dat.: sacra urna Veneris PL., illa insula eorum deorum sacra putatur CI., anseres sacri Iunonis L., Batti veteris sacrum sepulcrum CAT., feram nomine axin … sacrorum Liberi patris PLIN., partem decumam Apollini sacram esse L., sacer cervus Nymphis, sacra Iovi quercus O., Fauno sacer oleaster V., Cereri sacer Polyphoetes V. Cererin svečenik, sacrum Soli id animal T., Diti sacra cupressus PLIN.; metaf.: pugionem velut magno operi sacrum T. posvečeno = namenjeno; occ. svet = častitljiv, veličasten, mogočen, vzvišen, visok, velik: (v besedni igri) et hi postulant, ut sacrosancti (za velesvete, nedotakljive) habeantur, quibus ipsi dii neque sacri (veliki) neque sancti (sveti) sunt? L., sacros qui laedat amantes PR., o sacer et magnus vatum labor LUCAN., heu sacri vatum errores SIL., Maro MART., lingua (sc. Ciceronis) MART., memoria patris Q., sacerrima eloquentia SEN. RH.; poseb. glede cesarja: (sc. Tiberius) alium dicentem sacras eius occupationes ... verba mutare et ... pro sacris laboriosas dicere coëgit SUET., sacrā Caesaris aure, sacri lateris custos MART.; od tod v poznejši dobi = cesarski, Njegovo Veličanstvo zadevajoč, Njegovega Veličanstva (gen.): auditio, constitutiones ICTI., apud aures sacras mentitus est AMM.

2.
a) (kot relig. t. t.) kakemu podzemeljskemu božanstvu posvečen ali mu pripadel (kot žrtev), od tod preklet; abs.: patronus, si clienti fraudem fecerit, sacer esto TAB. XII AP. SERV., eum, qui eorum cuiquam nocuerit, sacrum sanciri L., uter aedilis fueritve vestrum praetor, is intestabilis et sacer esto H.; z dat.: sanciendo, ut, qui tribunis plebis, aedilibus, iudicibus decemviris nocuisset, eius caput Iovi (sc. Stygio) sacrum esset PLEBISCITUM VETUS AP. L., hominum, quos leges sacros esse certis dis iubent MACR.
b) metaf. sploh preklet, preklican, oduren, mrzek, ostuden, osovražen, nesrečen, zaklet = hudonosen, zlo prinašajoč: STAT. idr., ego sum sacer, scelestus PL., unus istic servus est sacerrimus PL., o sacrum scurram et malum AFR. AP. NON., sacer nepotibus cruor Remi H. = prekletstvo vnukom, auri sacra fames V., (sc. aurum) sacrum fame PLIN., venenum (sc. Medeae) VAL. FL., libellus CAT., hircus alarum CAT., sacrae res ludicrae COD. I. prekleto (preklicano) igranje, sacra passio CAEL. pádavica, božjast, epilepsíja = božja oblast, sacer ignis, gl. pod ignis. – Od tod subst. sacrum -ī, n nekaj posvečenega, svetega

1. posvečena stvar, sveta stvar (podoba, priprava, posoda, orodje), svetinja, svetišče, svetiščni zaklad, svetiščno premoženje (imetje, blago): sacrum sacrove commendatum qui cleperit rapsitque, parricida esto LEX AP. CI., sacra ex aedibus suis eripuisse CI., sacra omnia proferre AUCT. B. ALX., tu, genitor, cape sacra manu V., cumque suis penetralia sacris O. s podobami bogov, s penati, (sc. incedebat) velut qui Iunonis sacra ferret H. Junonino posodje in orodje, apud Cloacinae sacrum PL., ignoscite, sacra O. svetišča, nihil ex sacro attingere CI. svetiščnega premoženja, sacra canunt V. svete = daritvene pesmi; pesn. metaf. sacra = svete (Muzam posvečene) pesnitve (pesmi), sveto pesništvo: sacra caelestia O., vatum PERS., Maronis MART.; occ. dar, daritev, žrtev, žrtvina darina: sacra in mensa penatium deorum ponere NAEV. FR., sacrum accendere PH., sacrum id Vulcano cremare L.

2. daritev, darovanje, žrtvovanje, sveto opravilo, svet obred, od tod (večinoma v pl.) božja služba, bogoslužje, praznovanje, praznik: SIL., STAT. idr., inter officium turbamque sacri O., Graeco sacro CI. po grškem obredu, mos sacrorum V., rex sacrorum CI. daritveni svečenik, morientibus operire oculos ... sacrum est PLIN., fabacia in sacro est PLIN., novemdiale sacrum edictum L., Romanis quoque ab eodem prodigio novemdiale sacrum susceptum est L., sacrum facere Herculi L., Iunoni (Iovi O.) sacrum facere PR. ali perpetrare sacrum L. ali solemne sacrum conficere FL. ali sacra Iovi Stygio perficere V. opraviti (opravljati) daritev, darovati, instaurabat sacrum dis loci T., sacra facere Herculi L. žrtvovati, sacris operari L., plurima sacra obire L., sacra solemnia obeunto LEX AP. CI. svete daritve, custos Herculei sacri V. žrtvovanja Herkulu = Herkulovega bogoslužja, Cereris arcanae sacrum H. tajno, skrivno Cererino bogoslužje (= misteriji), sollemne Apollinis sacrum SUET. bogoslužje; pl. v pomenu bogoslužje: sacrorum religio CI., sacra Cereris CI., sacra Eleusinia SUET., sacra Orphica CI., ea sacra, quae maiores nostri ab exteris nationibus adscita atque arcessita coluerunt CI., Romana sacra suscipere L., arcana sacra H., sacra procuranda sacerdotibus tradere N. opravljanje bogoslužja. Prim. sacra publica L. državno bogoslužje, državno verstvo, naspr. sacra privata CI. zasebno bogoslužje, in to gentilicia sacra L. rodovno bogoslužje, ki so ga opravljali posamezni rimski rodovi (gentes), in sacrum familiare MACR. družinska (rodbinska) daritev, ki jo je opravljala posamezna družina (rodbina, familia): an gentilicia sacra ne in bello quidem intermitti, publica sacra in pace deseri placet L. To precej potratno in celo od države nadzirano zasebno bogoslužje so Rimljani opravljali kar najskrbneje: vsakokratni dedič premoženja in posinovljenec sta morala prevzeti tudi ta sacra; sacra iugalia ali socialia O. ali sacra nuptialia Q. poročna slovesnost, poročno slavje. Preg.: inter sacrum (med žrtvijo, med darovanjem) saxumque (in kremenom, s katerim je fecial ubil darilno živinče) sto PL. = na grlu imam nastavljen nož, sem med kladivom in nakovalom. tj. sem v veliki stiski (nevarnosti), tako tudi: inter sacrum et saxum positus cruciabar AP., heredites sine sacris PL. dediščina brez potratnega rodovnega bogoslužja = velik dobiček brez stroškov.

3. metaf. sacra tajnosti, skrivnosti, tajna (skrita) opravila, misteriji: quibus sacris ista sica initiata sit, nescio CI., sacra tori O., litterarum sacra colere Q., sacra studiorum profanare T.

Opomba: Predklas. soobl. sācris, m: sacres porci PL., VARR.; acc. sg. sacrem porcum navaja: FEST.

Catō -ōnis, m Katon, priimek Porcijevega rodu. Poseb.

1. M. Porcius Cato Mark Porcij Katon, znameniti državnik, vojskovodja, govornik in pisatelj. Rodil se je l. 235 v Tuskulu in se že pri 17 letih bojeval zoper Hanibala, potem pod Fabijem Maksimom l. 214, l. 209 pa pred Tarentom; udeležil se je tudi Scipionovega pohoda v Afriko in l. 205 spremljal Scipiona kot kvestor na Sicilijo. L. 198 je bil pretor na Sardiniji; l. 195 konz., na vso moč je preganjal razkošje in oderuštvo. Kot prokonz. v Hispaniji l. 194 je ugnal uporne prebivalce, l. 191 pa je kot podpoveljnik Acilija Glabriona odločil srečni izid bitke pri Termopilah. Kot cenzor z Valerijem Flakom l. 184 je nastopal izredno strogo, zlasti zoper nekatere senatorje in razvratne ženske (zato je dobil vzdevek Censorius T.). Bil je vzor stare rimske preprostosti in nravnosti ter zaklet nasprotnik Kartagine (pogosto je ponavljal: ceterum censeo Carthaginem esse delendam); umrl je l. 149. Od mnogih njegovih spisov se je popolnoma ohranila le knjiga de re rustica (o poljedelstvu). Poleg te so bile najznamenitejše (ohranjene le v odlomkih) Origines (7 knjig, nekakšni letopisi, ki vsebujejo zgodovino Rima in drugih italskih ljudstev od začetkov do Katonove dobe): Ci., N., L. idr., Cato superior, priscus H., maior Ci.; apel.: lector Cato Ph. = strog sodnik, kakor tudi Cato severe Mart.; verba priscis memorata Catonibus H. od starih Rimljanov, viros bonos... Paullos, Catones, Scipiones Ci. Od tod adj. Catōniānus 3 Katonov, katonski: Ci. ep., Sen. ph., Dig.; apel. = strogo nraven: lingua Mart.

2. M. Porcius Catō (Uticēnsis Utičan), pravnuk Katona st., roj. l. 95, stoik, eden najblažjih značajev propadajoče republike, trden republikanec in zato hud Cezarjev nasprotnik v državljanski vojni. L. 72 se je bojeval zoper Spartaka, potem v Makedoniji, od koder se je vrnil v Rim in se posvetil govorništvu in filozofiji. L. 65 je bil kvestor, l. 63 pa je kot tr. pl. designatus dosegel, da so bili Katilinovi pajdaši kaznovani. Bil je pretor še l. 54, konzulstva pa ni dosegel, ker se mu je uprlo na tedaj običajni način poganjati se za ljudsko naklonjenost. Po bitki pri Tapsu l. 46 je v Utiki naredil samomor (zato Uticēnsis), ker ni hotel doživeti konca republike. Tudi Porcija, njegova hči in žena Marka Bruta, je naredila samomor, sin Mark pa je hrabro padel pri Filipih l. 42: Ci., C., S. idr. Od tod Catōnīnī -ōrum, m katonovci, privrženci ml. Katona: Ci. ep.

3. Q. Valerius Catō Kvint Valerij Katon, Galec, osvobojenec, sloviti slovničar in pesnik v Sulovem času: O., Cat., Suet.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.