Franja

ampliātiō -ōnis, f (ampliāre)

1. razširitev, (po)večanje, (po)množitev (v pravem in prenesenem pomenu): Eccl.

2. (pren.) jur. odlog (preložitev) sodne razsodbe v stvari, ki sodnikom še ni jasna: Sen. rh.

amplificātiō -ōnis, f (amplificāre)

1. razširitev, (po)množitev, (po)večanje: vectigalium, rei familiaris, pecuniae Ci.

2. pren.
a) (po)večanje: honoris et gloriae Ci.
b) occ. ret. razširitev misli s stopnjevanjem ali kopičenjem izrazov: Ci., Corn., Q.

incrēmentum -ī, n (in-crēscere)

1. rast, rašča, rastilo: Col., vitium satus, ortus, incrementa commemorare Ci. stopnje rasti.

2. metaf. rast, naraščanje, (po)množitev, (po)večanje: Iust., Vell., virtus tua semper in incremento erit Cu. bo vedno ras(t)la, i. urbis L., i. lucis Plin., incrementa lunae Lact. ali i. lunaria Aug. rast, incrementum capere (o luni) Col. rasti, alicui rei incrementum adferre Ci. pomnožiti jo; occ. stopnjevanje (kot ret. figura = gr. αὔξησις): Q., ki razločuje tri vrste ter navaja iz Ci. tale zgled: Facinus est vincire civem Romanum, scelus verberare, prope parricidium necare: quid dicam in crucem tollere? Ci.

3. meton. pribitek, prirast(ek), naraščaj, priraščaj: Suet., Amm., incremento renovare exercitum Cu., i. multitudinis L. primnožek, magnorum praefectorum et ducum haec (ta služba) incrementa sunt et rudimenta Cu. sadilnica in vadnica za … ; pesn.: dentes, incrementa populi futuri O. „seme“; occ. mladika, poganjek, potomec: magnum Iovis incrementum V. (gr. ϑρέμμα Διός … ).

prōlātiō -ōnis, f (prōferre)

1.
a) omenjanje, omemba, navajanje, navedba, citiranje, citat: Latinorum nominum L., exemplorum Ci.
b) izrekanje, izgovarjava, izgovor, izgovarjanje: verbi intelligibilis prolatio Cael., verborum Arn., vocis Lact.

2. razširjanje, (raz)širjenje, (raz)širitev, večanje, povečevánje, povečávanje: finium L., aedificiorum Suet.

3. odlaganje, odlog, odlašanje, prestavljanje, prestavitev: Pl., diei Ci. plačilnega roka, iudicii Ci., rerum Ci. prenehanje javnih poslov, magnitudo facinoris prolationes adferebat T.