officīna -ae, f (iz *opi-ficīna; prim. opifex)
1. delavnica, izdelovalnica, tovarna; s subjektnim gen.: Cyclopum H., textorum, fabrorum Sen. ph.; z objektnim gen.: L., Plin., Suet., Hier. idr., armorum N., C., Ci.; occ. o. cohortālis, pa tudi samo officina kokošji dvor, kokošnjak, kjer kokoši ležejo jajca in valijo: Col.; pren. delavnica, „vzrejališče“, dom, vir, središče ipd.: Pl., pulmo spirandi officina Plin., Isocratis domus quasi ludus quidam et officina dicendi Ci., philosophi … quasi officinas instruxerunt sapientiae Ci., o. nequitiae, eloquentiae, rhetoris Ci., corruptelarum L., falsi testes, falsa signa testimoniaque et indicia ex eādem officinā exibant L.
2. izdelovanje, izdelava, tvorba, oblikovanje: in magnis corporibus … facilis officina sequaci materiā fuit Plin.