Franja

glūma -ae, f (iz *glūbma, to pa iz *glūbh-mā ali glūbh-smā: glūbere; gl. glūbō) lupina, luščina, pleva, strok, (kolekt.) stročje: VARR., P. F.

dēglūbō -ere -glūpsī -glūptum

1. (o)luščiti, (o)lupiti, stročje (o)ružiti čemu: granum eo folliculo Varr.

2. odreti (odirati), iz kože da(ja)ti (devati): se vel vivum Varr. fr., tondere pecus, non deglubere Tiberius ap. Suet., deglupta maena Pl., mus gliris degluptus Marc.; abs. (v sramotilnem pomenu) sam sebe skruniti, onanirati: Aus. — Soobl. dēglūbō -āre -āvī: deglubasse Tert.

legūmen -inis, n (verjetno sor. z gr. λέβινϑοι grah, λεβηρίς strok, stročje, λοβός strok, [semenska] glavica, ušesna mečica, uhelj, lat. legula auris, gl. legula) sočivje, v širšem pomenu vsaka užitna poljščina: Varr., Ci., C. idr., laetum siliqua quassante legumen V., legumina mundare (preb(i)rati) Hier.