sabbatum -ī, n in sabbata -ōrum, n (hebr. beseda, gr. σάββατον ali σάββατα) sábat, sobóta, judovski dan počitka, tedenski praznik, ki so ga pozneje obhajali tudi Rimljani; v sg.: ECCL., VULG.; v pl. AUGUSTUS AP. SUET., PLIN., IUST., hodie tricesima sabbata H. (Sat. 1, 9, 69) morda prvi dan šotorskega praznika („podlopne obletnice“ = 5. dan oktobra), ki so ga Judje prav posebej obhajali, po drugih veliki molitveni ali spravni dan (= 10. dan meseca tišrija (oktobra)), imenovan veliki sabat. Nekateri slovaropisci (npr. Stowasser) navajajo citat hodie tricesima, sabbata mlaj in sabat, torej dvojni praznik; nekateri pa menijo, da si je H. ta praznik izmislil, da bi se porogal židovskemu praznoverju in hkrati tistim Rimljanom, ki so zlahka podlegali vplivom raznoraznih tujih verstev; metaf. praznik nasploh: PERS., SEN. PH., IUV., peregrina sabbata O. – Od tod
1. adj. sabbatārius 3
a) k sábatu (sobóti) sodeč, sábatski, sobóten, obsobóten: luxus SID.;
b) (o osebah) ob sábatu (sobóti) delaven, na sábat (sobóto) dejaven: non plane sabbatarius aut dominicarius, sed cotidianus est ille tentator AUG.; subst. sabbatāriī -ōrum, m (ali po drugih sabbatāriae -ārum, f) praznovalci (praznovalke) sábata (sobóte) = Judje (Judinje): MART.
2. subst. sabbatismus -ī, m (gr. σαββατισμός) obhajanje (praznovanje) sábata, sábatni (sobótni) praznik: AUG., HIER.
3. glag. sabbatizō -āre (gr. σαββατίζω) praznovati (obhajati) sábat (sobóto): HIER., TERT., VULG.