Franja

Sphīnga -ae, f = Sphīnx Sfínga: Aug.; v pl.: Hyg., Sid., Isid. (ki piše Spingae).

Sphīnx, Sphīngis, f (Σφίγξ)

1. Sfínga, neka izvirno egiptovska pošast, ki so jo Egipčani upodabljali kot ležečega krilatega leva z moškim zgornjim delom telesa, Grki in (po njihovem vzoru) Rimljani pa kot (nav. nekrilatega) leva z dekliško glavo in oprsjem. Grška Sfinga je živela pri bojotijskih Tebah; vsakemu mimoidočemu je zastavila uganko, in kdor je ni znal rešiti, ga je raztrgala. Grkom je Sfinga simbolizirala zgolj pogubno kugo, ki je pogosto razsajala po Tebah in okolici: Pl., O. (z gr. acc. Sphinga), Stat. (z gr. gen. Sphingos), Hyg., Sen. tr., Aus., Fest. (z gen. pl. Sphingum); kot podoba na Avgustovem pečatu: Plin., Suet.; v besedni igri: ut Cicero fecit, cum ei testem in iudicio Verris roganti dixisset Hortensius „non intellego haec aenigmata“: „atqui debes“, inquit, „cum Sphingem domi habeas“; acceperat autem ille a Verre Sphingem aeneam magnae pecuniae Q. (Instit. orat. 6, 3, 98).

2. sphinx sfínga, neka opica, najbrž šimpanz: Mel., Plin.

ambiguus 3, adv. -ē, pri Ambr. -ō (ambigere)

1. na dve strani enako se nagibajoč, med dvema omahujoč, dvojeobrazen, obojen, obojestranski, spremenljiv: viri (= Centauri) O., natum (esse) ambiguo inter marem ac feminam sexu infantem L. = obojespolen, ambiguus fuerit, modo vir, modo femina, Scython O. spremenljive podobe, Proteus O., virgo O. (= Sirena in Sfinga), puer vultu ambiguo H. z dekliškim obrazom, in virum soliti vultus mutare ferinos ambigui prosecta lupi O. darilno drobovje volkodlaka, ki spreminja svoj zverski obraz v moža (v moško podobo), per ambiguum favorem L. omahujoč med strankami; pesn.: promisit Apollo ambiguam tellure nova Salamina futuram H. dvojčično mesto, druga istoimenska Salamina.

2. pren.
a) omahujoč, dvomljiv (dvomen), nejasen, negotov: haud ambiguum regem alterum mea morte faciam L. brez dvoma edinega kralja, ambiguo lapsu refluitque fluitque (Maeander) O., ambiguus tanti certaminis heres O., ambiguus proeliis T. zdaj zmagujoč, zdaj premagan, equites ambigue certavere T. neodločeno, nec ambigue est victus L. = odločno; z odvisnim vprašanjem: ambiguum, Clymene precibus Phaëthontis an irā mota magis... O. nejasno, ali..., ambiguum habebatur, quantum Caesari in eam liceret T.; subst. ambiguum -ī, n dvomno (dvomljivo), negotovo, nejasno: in ambiguo est..., quid de hac re fiat Pl. nejasno je, rumor in ambiguo est O. govorica vzbuja dvojno sodbo, in ambiguo servare H. ali relinquere Lucr. nedognano puščati, in ambiguo Britannia fuit T. v dvomljivem položaju; (z gen.) (še) ne vedoč, neodločen: imperandi T. ali naj prevzame vladarstvo, futuri T. kaj naj se zgodi (stori), ambiguo haerebat Ambr.
b) dvoumen, dvosmiseln, mnogopomenski, skrivnosten, nedoumljiv, zagoneten, temen, nejasen: nomen, scriptum, oracula, verba Ci., dicta O., vox Sen. tr., spargere voces ambiguas V., iocus, responsa, tituli Suet., ambigue dicere, loqui agere Ci., ambigue scriptum, verbum ambigue positum Ci.; subst. ambiguum -ī, n dvoumje, dvoumnost, dvosmiselnost: ex ambiguo (= ambigue) dicta Ci., addito ambiguo, altero genere ridiculi Ci., cum plura ambigui (ali ambiguorum) sunt genera Ci.
c) dvomljiv, negotov, nezanesljiv: ictus L., auctor (sel) O., viae O., ambiguā in amicitia fide esse L., domum timet ambiguam Tyriosque bilingues V., puer ingenii ambigui Plin. iun., amb. tribuni T., amb. pudicitia Gell., ne legiones ambigue agerent T.; occ. α) neugoden, negativen, slab: aquae O. sumljive, nevarne, secundarum ambiguarumque rerum sciens T. izveden v sreči in nesreči, ambiguae domi res T. neugoden položaj. β) negotov = sporen, izpodbiten: ager L., res possessionis haud ambiguae L., pro certis ambigua malebat T. namesto gotovega posestva negotovo.