Franja

cancer² -crī, m (prim. gr. καρκίνος rak, κάρκαρος trd)

1. rak, sladkovodni in morski: O., Col., Plin. idr., cancri digiti primores (rakove škarje) Varr., neve rubentīs ure foco cancros V.

2. pren. Rak (ozvezdje, v katero stopi sonce 21. junija, zato rakov povratnik): Ci. (Arat.), Lucr., O. idr.; met. pesn.
a) jug, južna stran: ter gelidas arctos, ter cancri bracchia vidit O.
b) poletna vročina, pripeka: aestus erat, fervebant bracchia cancri O.

3. rak kot bolezen, ulje, gnojavica, karcinom: Ca., Cels., Vulg. idr., malum immedicabile cancer O., in mammilla cancrum habere Aug.

Opomba: Cancer kot bolezen tudi z gen. canceris: Arn. in v pl. canceres: Ca.; v tem pomenu tudi v neutr. sg.: Quadr. ap. Prisc., Cypr.

cornū -ūs, n, redk. cornus -ūs, m in cornum -ī, n (indoev. kor. ker kvišku moleti, štrleti; prim. gr. κέρας = kelt. karn = got. haā̆rn = nem. Horn, gr. κραγγών neka rakovica, lat. cerebrum, cervus [iz *kerasvos])

1. rog, v pl. rogovi, rogovje: Cat., Lucr., Sen. tr., Col. idr., cornu hirci V., bubulum Plin., arietinum Plin., M., alias (animantes videmus) esse cornibus armatas, alias habere effugia pennarum Ci., cornua cervi Varr. idr., cornua tauri Varr., O. ali Tauri (ozvezdja) O., dextrā cornum (tauri) tenet O., cornua iuvencorum N., boum C., torta cornua arietis V. ali Arietis (ozvezdja) Ci. poet.; pesn.: surgens in cornua cervus V. svoje rogovje visoko držeč, irasci in cornua discit ali temptat (taurus) V. svojo besnost v rogove poganjati, armenti modo dux vires in cornua sumo O., torvi in cornua tauri Sil. (prim.: ταῦροι εἰς κέρας ϑυμούμενοι Euripid.); rečne in druge bogove (poseb. Bakha) so upodabljali z bikovo glavo (z bikovimi rogovi) v znak plodnosti in obilnosti ali moči in silovitosti: gemina auratas taurino cornua voltu Eridanus V., Achelous lacerum cornu caput abdidit undis O., cornibus aureis receptis Mart. (o Renu), Bacche, veni dulcisque tuis e cornibus uva pendeat Tib., te (sc. Bacchum) vidit insons Cerberus aureo cornu decorum H., tibi (sc. Baccho), cum sine cornibus adstas, virgineum caput est O.; cornu Copiae rog (iz)obilja, med zvezde umeščeni rog koze Amalteje, iz katerega se je baje cedil nektar, podoba plodnosti in obilnosti: Gell., nam haec allata (epistula) cornu copiae est Pl.; prim.: hic tibi copia manabit ad plenum benigno ruris honorem opulenta cornu H., divesque meo Bona Copia cornu est O.; pozneje kot ena beseda Cornūcōpia -ae, f: Lact., Amm.; isto tudi cornu copiosum: Petr. Pren.: alicui obvortere cornua Pl. ali cornua vertere in aliquem Ap. ali in aliquem tollere cornua H. rogove (zobe) komu pokazati, tu (amphora) … addis cornua pauperi H. daješ revežu srce, ga opogumiš, tum (mero) pauper cornua sumit O. se opogumi, venerunt capiti cornua sero meo O. pozno so mi zrasli rožički = pozno sem se opogumil, coeperunt mihi hinc inde cornua increscere Hier.

2. occ.
a) rog, roženina (na kljunu ali kopitu): Ca., Sil., oraque cornu indurata rigent O., solido graviter sonat ungula cornu O.
b) roženica (v očesu): Plin.
c) pl. cornua škarje (rakov): Plin.
č) cornua elephanti slonovi zobje, okli: Varr., Plin.; od tod cornu Indicum Mart. slonova kost, slonovina.

3. met. iz roženine narejene stvari,
a) roženina (rog) kot kadilo ali zdravilo: cornu cervinum incendere Varr., cornu cervinum purgat, cornu bubulum combustum Cels.
b) rog = trobilo, rožnica, lovski, pastirski rog, poseb. pa bojni rog, s katerim so vojski dajali znamenja: Varr., Lucr., O. idr., ille arma misit, cornua, tubas, fasces, signa Ci., cornuque recurvo Tartaream intendit vocem V., aereaque adsensu conspirant cornua rauco V., saeva tene cum Berecyntio cornu tympana H., minaci murmure cornuum perstringis aures H., datur cohortibus signum cornuaque ac tubae concinuere T.; bojni rog je bil sprva iz živalskega roga, okovan s srebrom, pozneje pa iz pločevine: non tuba directi, non aeris cornua flexi O.; tudi rožiček, ki se je nataknil na spodnji del frigijske piščali, da se ji je ojačal glas, potem frigijska piščal sama: adunco tibia cornu, infracto (ali inflexo) Berecyntia tibia cornu O., nullo gemit hic tibicina cornu Iuv., cum tibia lumbos incitat et cornu pariter vinoque feruntur … maenades Iuv.
c) rožén lijak (livek): Col., latices infundere cornu (abl.) V.
č) rožena steklenica (za olje): cornu ipse bilibri caulibus instillat H.
d) rogova, iz katerih je sestavljen lok, zato v pl., potem tudi lok sam: flexumque a cornibus arcum tendit O., viderat adducto flectentem cornua nervo O.; pa tudi v sg.: libet Partho torquere Cydonia cornu spicula, Ascanius curvo direxit spicula cornu, spicula torquebat Lycio Gortynia cornu V., flexile cornu O., crebra Cydoneo fundebat spicula cornu Sil.
e) roženina svetilke in od tod rožena svetilka sama: Vulcanum in cornu gerere Pl., lumen per cornu transit Lucr., cornu lanternae translucidum Plin.
f) rožen odmevnik pri liri; lira je bila sestavljena iz dveh odmevnih rogov, ki sta bila spojena s kobilicama (prečnicama), na katerih so bile napete strune: in fidibus testudine resonatur aut cornu Ci., cornibus iis, qui ad nervos resonant Ci.

4. pren. rogu podobne stvari,
a) rog = mesnat izrastek, velika bradavica na čelu: tua cornu ni foret exsecto frons H.; pri Kampancih so bili taki izrastki na glavi baje precej pogosti, od tod: Campanus morbus H.
b) cornua rogovi = čopi na glavah Germanov, ki so kakor rogovi moleli kvišku: Iuv. (XIII, 165).
c) cornu ali cornua (lunae) rogova (roglja) polmeseca, lunin krajec: Ci. ap. Non., Sen. tr., Lucan., Val. Fl., Stat., nunc senescentem exiguo cornu fulgere lunam non mirarentur L., lunae se cornua complent V., nec nova crescendo reparabat cornua Phoebe O., lunaria cornua O., luna nova curvata in cornua Plin., ad cornua redire Aug. (o luni).
č) cornua rogaste ali lijakaste konice na stožčastem vrhu čelade, v katerem je tičala na več čopov razdeljena perjanica, rogovi, stožci na čeladi: rubrae cornua cristae V.; v sg.: alterum cornu galeae L.
d) zakrivljen konec jadrnice (rajne) in met. jadrnica, rajna: cornua velatarum obvertimus antennarum V., torquent cornua nautae H., ardua iamdudum demittite cornua O., navita cornua locat in arbore (na jadrnik) O., iam diductis extendunt cornua proris Lucan., cum rapidum hauriret Borean et cornibus omnīs colligeret flatus Sil.
e) slonokoščen ali zlat in poslikan glavič na paličici, okrog katere so bili omotani knjižni zvitki: candida (slonokoščene) nec nigrā cornua fronte geras (sc. lĭber) O., inter geminas pingantur cornua frontes Tib., explicitum nobis usque ad sua cornua librum et quasi perlectum … refers Mart. do … glavičev = do zadnje vrstice.
f) rokav reke: Isi, Paraetonium … quae colis et septem digestum in cornua Nilum O.
g) rt(ič), ab utroque portūs cornu moles iacimus C. in Ci. ep., promunturia, quae cornibus obiectis ab alto portum faciunt L., angustis inclusum cornibus aequor O., terrae cornua trina O., quod (iugum montis) … altero cornu in diversum litus excurrit Cu., excurrit deinde in altum vasto cornu promunturium Plin., Cnidus in cornu paene insulae posita Mel., Ambracii sinūs cornua Fl.
h) vrh, sleme, vršina gore, rtina: cornua Parnassi Stat.
i) (skrajni) konec, krilo kakega kraja: in duobus velut cornibus Graeciae (na Peloponezu in v Makedoniji) L., in cornu primus sedebat Casca L. v najbolj sprednji vrsti klopi, postquam filium in cornu scribae humiliorem fortuna sua locum obtinentem conspexisset Val. Max., iudiciis adsidebat in cornu tribunalis T., in cornibus comitii positae statuae Plin., cornibus in summis ponere membra Iuv., cornibus inter se coëuntibus fecit amphitheatrum Plin. iun., iacēre cornu sinistro (stibadii) Sid.; occ. (voj.) krilo vojske: Ter., S. idr., dextrum, sinistrum c. C., ipse a dextro cornu … proelium commisit C., (Epaminondas) alterum tenuit cornu N. je poveljeval na enem krilu, je zapovedoval enemu krilu, ipse, quo cornu rem gessit, fuit superior N., circuire hostem a cornibus L., cornua facere, extendere, diducere, producere L., dextrum, laevum navium c. Vell.; pren.: cornua disputationis commovere (k umiku prisiliti) Ci.

Opomba: Nom. sg. cornum: Varr.; acc. sg. cornum: Lucr., O., Gell., Veg., Prisc.; nom. sg. cornuum ali cornuus, od koder acc. cornuum: Isid.; nom. sg. cornus: Varr. ap. Non., od tod abl. pl. cornibus s sledečim qui (gl. zgoraj) Ci. (De nat. deor. II, 59, 149); gen. sg. cornuis: M.

forfex -ficis, m, f (morda iz forceps po premetu (metatezi) soglasnikov: forpecs > forpex in (ko se je p priličil začetnemu glasu f ) forfex)

1. škarje: Cels., Col., Serv.; poseb. brivske škarje, Mart.

2. škarje ali klešče pri škripcu: ferrei forfices Vitr.

3. metaf.
a) ščipalnica oz. klešče rakov in žuželk: Plin.
b) škarje ali klešče, neki bojni red = forceps 2. b): Gell., Veg.

leō¹ -ōnis, m (izpos. iz gr. λέων, gen. λέοντος, kar je verjetno povzeto iz semit., sor. s hebr. lâbî', asir. labbu, egipč. labu lev; prim. sl. lev = hr. lȁv = stvnem. lēwo, lẹwo, louwo = nem. Löwe; prim. še lat. lea, leaena)

1. lev: Lucr., Val. Max., Sen. ph., Plin. idr., l. acerrimus N., Corn., jezen, razdražen, jar, divji, ferus, fulvus, hirsutus, iracundus O., vis leonis Ci., leo femina Pl. fr. levinja; leo = levinja: ceu saeptus in arto dat catulos post terga leo Val. Fl., citius me tigris abactis fetibus orbatique velint audire leones Stat.; apel. lev = smel, pogumen, hraber, srčen človek: domi leones, foras vulpes Petr., in pace leones, in proelio cervi Tert., in praetoriis leones, in castris lepores Sid.

2. meton. levja koža, levína: aptans umeris capitique leonem Val. Fl.

3. metaf.
a) Lēo (lēo) ozvezdje Lev (23. julija stopi sonce v znamenje Leva in se začno pasji dnevi): iam Procyon furit et stella vesani Leonis H., ubi gratior aura leniat et rabiem canis et momenta leonis H., violentus Leo O., cum sol in leone sit Plin., ardentissimo autem aestatis tempore exoritur caniculae sidus sole primam partem leonis ingrediente Plin.
b) lev, vrsta rakov: cancrorum genera … leones et alia ignobiliora Plin.
c) bot. neka rastl., menda zajček, odolín, žabica (prim. tudi antirrhinum): Col. poet.; enako: ora leonis feri Col. poet.
d) Leōnēs levi, svečeniki perzijskega božanstva Mitre (Mithrās ali Mithrēs): Tert.

maea (maia) -ae, f (gr. μαῖα) mája, vrsta velikih morskih rakov: Plin.

pīnophylax -acis, m (gr. πινοφύλαξ) „čuvaj leščurja“ („morske gnjati“), najmanjša vrsta rakov, menda navadni samotarec (Cancer bernhardus Linn.): Plin.

sōlstitiālis (v rokopisih tudi solistitiālis) -e (solstitium)

1. k poletnemu sončnemu obratu (poletnemu solsticiju) sodeč, h kresu sodeč, kresen, solstícijski, „soncestájen“ (naspr. brūmālis): dies Ci. najdaljši dan (ko stopi sonce v ozvezdje Raka in se začne poletje), canceris ut vertat (sc. sol) metas ad solstitialīs Lucr., nox O. najkrajša noč, circulus Varr., Plin. ali orbis Ci. rakov obratnik (povratnik) = severni povratnik, tempus O., Vitr., exortus Plin. ali ortus sideris Iust. ob kresu, occasus Plin. ob kresu, herba Plin. „krésnica“ (neka ob kresu cvetoča rastl.).

2. meton.
a) k poletni vročini sodeč, poleten: herba Pl. mlada travna bilka poleti, acini Plin., spina Col., morbus Pl. malarija, solstitiali tempore tam multa venatio L. sredi poletja.
b) sončen: annus Serv., anno, qui solstitiali circumagitur orbe L. v sončnem teku od kresa do kresa.