Franja

Ausonēs -um, m Avzon(c)i, skupno ime italskih rodov ob zahodni obali srednje in spodnje Italije: L., Plin.; pesn. sinekdoha Italci: Stat. Od tod subst. Ausona -ae, f Avzona, prastaro avzonsko mesto: L.; adj.
a) Ausonius 3 avzonski, spodnjeitalski: salis Ausonii lustrandum navibus aequor V. ob brutijski in kampanjski obali, mare Varr. fr., Plin. ob južni obali Italije; pesn. sinekdoha italijanski, latinski, rimski: Ausonia Teucros considere terra V., Thybris V., Pelorum O., os Mart. rim. zgovornost. — Kot rim. priimek, npr. Decimus Magnus Ausonius Decim Veliki Avzonij (Avzonski), slovničar, retor in duhovit pesnik v 4. st. po Kr.
b) Ausonis -idis, f avzonska, pesn. sinekdoha italska, italij(an)ska, rimska: ora O., aquae Sil., matres Cl.; subst. Ausonia -ae, f (sc. terra) Avzonija, spodnja Italija: V., O.; pesn. sinekdoha Italija: V., O.; Ausoniī -ōrum, m Avzon(c)i, Spodnjeitalci: V.; pesn. sinekdoha Italci: V.; po patronim. imenih tvorjeni subst. Ausonidae -dûm, m Avzon(c)i: Camers ditissimus agri qui fuit Ausonidum V.; pesn. sinekdoha Italci, Latinci, Rimljani: procedit legio Ausonidum: V.

barbaricus 3 (gr. βαρβαρικός)

1. barbarski, v gr. pogledu = negrški, rimski, latinski: urbes Pl., lex Pl. zakon 12 tablic; v rim. pogledu = nerimski, negrški, tuj, inozemski: supellex L., gladius Cu., arma Sen. ph.; poseb. jutrovski, trojanski, frigijski: aurum V., manus Briseidos O., astante ope barbarica Enn. ap. Ci., ope barbarica V.; nomina barbarica (= germanska) Suet.; subst. barbaricum -ī, n barbarska dežela, tujina: Eutr., Amm.

2. met. barbarski v šegah in značaju, surov, neomikan, divji: vita Cl.; pren.: silva barbarica Col. gozd z različnimi nasadi; acc. neutr. kot adv.: barbaricum gemens Sil. divje.

barbarus 3, adv. -ē (gr. βάρβαρος) „barbarski“ =

1. tuj ali inozemski na splošno: hospes Pl., servi agrestes et barbari Ci., reges H., barbara (puella) sermone est? O. ali govori spakedrano latinščino?

2. tuj, inozemski,
a) (v naspr. z gr. omiko) = italski, rimski, latinski: poëta (= Naevius) Pl., (comoediam) Philemo scripsit: Plautus vortit barbare Pl. Plavt jo je polatinil; = frigijski: carmen Dorium … barbarum H., buxus Val. Max; = perzijski: Cu., Autophradates habebat barbarorum equitum XX milia N.; pogosto kot subst. barbarus -i, m barbar, tujec, inozemec: barbari quidam et immanes (naspr. Graeci homines) Ci., cum barbaris (z Rimljani) … Graecis bellum est eritque L., pernicies Graiûm et barbarûm Ph., Agesilaum barbari (Egipčani) contempserunt N., classem LXX navium Athenienses … Miltiadi dederunt, ut insulas, quae barbaros (Perzijce) adiuverant, bello persequeretur N., barbarus (ὁ Πέρσης perzijski kralj) conflixit postridie N.
b) (v naspr. z rim. omiko) = nerimski, nelatinski: animos gentium barbararum opinio alta pervaserat Ci., barbare loqui Ci. napačno, kakor tujec, spakedrano, barbare dixisti „pluria“ Gell.; subst. masc. = barbar, tujec: illa vox „civis Romanus sum“ inter barbaros saepe salutem tulit Ci.; barbari pri C. = Galci ali Germani; iron.: barbarus hic (v Pontu) ego sum, quia non intellegor ulli O. (ker Pontci ne razumejo lat. jezika); subst. neutr.: in barbarum aucto cognomento Idaeos Iudaeos vocitari T. z imenom, spakedranim po barbarski navadi.

3. met.
a) duševno barbarski, zagoveden, zarobljen, neomikan, neveden: qui aliis inhumanus ac barbarus, isti uni commodus ac disertus videretur Ci., quod homo barbarus intellegere non potuit Ci., homines barbari atque imperiti C., non sunt illa (scripta) suo barbariora loco O., barbare loqui Q.
b) nravno surov, krut, okruten, divji: mos H., immanis ac barbara consuetudo hominum immolandorum Ci., praedo tam nefarius, pirata am barbarus Ci., homines feri ac barbari C., sacra suo facio barbariora loco O., barbare laedere oscula H., barbare facere Vulg. nespodobno.

4. subst. barbarum -ī, n črn obliž: Cels.

Lāomedōn -ontis, acc. -ontem in -onta, m (Λαομέδων = narodni svetovalec, samogovoreče kraljevsko ime) Laomedónt

1. trojanski kraj, Ilov sin (Ilus, Ἶλος), oče Priama, Titona in Hezione; Pozejdona in Apolona je prikrajševal za plačilo, ki jima je bilo obljubljeno za zgraditev trojanskega mestnega obzidja: H., Pr., Hyg., Laomedontis nurus (= Aurora) O. Od tod adj. Lāomedontēus 3 (Λαομεδόντειος) in Lāomedontius 3 (Λαομεδόντιος) Laomedóntov, laomedóntski, pesn. = trojanski in (ker so Rimljani po bajki Enejevi potomci) = rimski: Laomedontea arva O., Laomedonteae periuria gentis V., donec Laomedonteos fugeret Fortuna penates Val. Fl., Laomedonteae, Troiana altaria, flammae Sil., Laomedontius heros (= Aeneas) V.; patron. Lāomedontiadēs -ae, m (Λαομεδοντιάδης) Laomedontiád, Laomedontov sin: memini … Laomedontiadem Priamum … Arcadiae gelidos invisere finīs V.; pl. Laomedontiadae, pesn.
a) = Trojanci: Laomedontiadae, bellumne inferre paratis … ? V.
b) = Rimljani: quod … Laomedontiadûm non desperaverit urbi (= Romae) Sil.

2. Mitilenec, vojskovodja Aleksandra Velikega; po njegovi smrti je zavladal v Siriji in Feniciji: Cu.

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

Laurentum -ī, n Lavrént, staro, imenitno mesto v Laciju jugovzhodno od Ostije, nekdaj prestolnica kralja Latina: Mel., Plin. Od tod adj.

1. Laurēns -entis
a) lavréntski: ager Varr., L., arva, Tiberis V., litus O., agri O., Tib., castrum Tib.; subst. α) Laurēns -entis, n (sc. praedium) Lavrént(sko), podeželsko posestvo Plinija mlajšega pri Lavrentu: Plin. iun. β) Laurentēs -ium, m Lavrénčani, preb. Lavrenta: V., L., Laurentēs Lavīnātēs, gl. Laurolāvīnium.
b) pesn. = latínski (lácijski), rímski: Picus O., bella, populus, praeda Sil.

2. Laurēntinus 3 lavréntski: via Val. Max., Plin. iun.; subst. Laurentīnum -ī, n (sc. praedium) Lavréntsko, podeželsko posestvo Plinija mlajšega pri Lavrentu: Plin. iun.

3. Laurentis -idis (starejša obl. za Laurēns) lavréntski: Caper ap. Prisc.; kot fem.: terra Laurentis Enn. ap. Prisc.

4. Laurentius 3 lavréntski: palus Laurentia V.

Oenōtrus -ī, m (prim. dor. οἴνωτρον vinogradniški kol) Ojnóter, mitološki sab. kralj, Perketijev brat, eponimni heroj Italije kot dežele pridelovalke vina: Plin., Serv. — Od tod

1. subst. Oenōtria -ae, f (Οἰνωτρία) Ojnótrija = „Dežela vina“, staro ime jugovzhodnega dela Italije (Brutij in Lukanija): Serv.; meton. = vsa Italija: Cl.

2. subst. Oenōtriī -ōrum, m Ojnótrijci, preb. Ojnotrije: Plin.

3. adj. Oenōtrus 3 = Oenōtrius ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotri viri V., Oenotrae terrae, orae, fines Sil.

4. adj. Oenōtrius 3 (Οἰνώτριος) ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotria tellus V., Oenotria iura, tecta Sil.

5. Oenōtridēs -um, m Ojnótride, otoki blizu Velije: Plin.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

Rōmulus -ī, m Rómul, eponimni heroj mesta Rim, ki ga je zgradil skupaj z bratom Remom, sin Marsa in Ree Silvije, prvi rimski kralj, po smrti čaščen kot bog Kvirin (Quirīnus). Kot adj. Rōmulus 3 Rómulov, potem tudi = rímski: Romula ficus O. (= Rūmīnālis ficus) Romulova smokva (pod katero je volkulja dojila Romula), Romula tellus V. ali hasta Pr. rimska. — Adj.

1. Rōmuleus 3
a) Rómulov, rómulski: ensis O., manus O., fera Iuv., casa Petr.
b) rímski: urbes O., colles (= Roma) O., senatus Sil.

2. Rōmulāris -e Rómulov: ficus L. = Rūmīnālis ficus.

3. Rōmilius 3 romílijski, ime neke tribus: tribus Varr., Ci., Fest. — Po gr. patron. Rōmulidae -ārum (ali -dum: Prud.) Romulídi, Rómulovi potomci, pesn.= Rimljáni: V., Pers., Lucr.

Tyrrhēnus¹ (Tūrēnus, Turīnus) 3 (Τυῤῥηνός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: H., Mel., Plin., Sil., Stat., Sen. tr., Val. Fl. idr., mare L., aequor V., gurges Lucan., corpora O. ali monstra O. = Etrurci, ki jih je Bakh spremenil v delfine, vincula pedum V., dux (= Mezentius) O.; meton. itál(ij)ski, rímski: pubes Sil. — Od tod

1. subst. Tyrrhēnus -ī, m
a) Tirénec, Etrúr(ij)ec, Etruščán: sanguine Tyrrheni (= Mezentii) V., Tyrrhenus inflabat ebur V. etrurski piskač; pl. Tyrrhēnī -ōrum in pesn. -ûm, m (Τυῤῥηνοί) Tirénci, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije: V.
b) Tirénsko morje (pooseb.): Val. Fl.

2. subst. Tyrrhēnia -ae, f (Τυὀὀηνία) Tirénija, Etrúrija: O.

3. adj. Tyrrhēnicus 3 (Τυῤῥηνικός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: Tarraco Aus. ob etrurskem morju ležeč (stoječ).

Ulpiānus -ī, m Ulpiján, pravni rimski strokovnjak, prijatelj cesarja Aleksandra Severa: Lamp.

vernāculus 3 (verna)

1. v (gospodarjevi) hiši rojen, k domačim sužnjem sodeč: servi Tert.; subst.
a) vernācula -ae, f v hiši rojena sužnja, domača sužnja: M., Ambr.
b) vernāculī -ōrum, m v hiši rojeni sužnji, domači sužnji, hišna družina: Ap.; kot nesramni šegavci (dovtipneži), sramotilci: Mart., Suet.

2. metaf.
a) tuzemski, domač, domoroden, rimski: Varr., Auct. b. Alx., Col., Plin., Ap. idr., artifices L., crimen Ci. od tožnika samega izmišljen(a), consilium Pl. od nas izmišljen, cotidianae res et vernaculae Ci.
b) occ. v Rimu domač, Rimu lasten, rimski, glavnomesten, velikomesten, mesten: vitia, urbanitas T., vernacula multitudo nuper in urbe dilectu habito T., sapor Ci., festivitas Ci. ep., plebs Tert.

Dardanus¹ -ī, m (Δάρδανος) Dardan,

1. Jupitrov in Elektrin sin, ustanovitelj in heros eponymos mesta Dardanije v Troadi, praoče trojanskega vladarskega rodu, torej tudi Eneja in Rimljanov: V., O., Lact. Od tod patronim
a) Dardanidēs -ae, m (Δαρδανίδης) Dardanid, Dardanov potomec: O., abs. = Aeneas: V., ali = Scipio Africanus: Sil.; pl. Dardanidae -ārum (-ûm), m trojanski: pastores Dard. V., abs. = Trojanci: V.
b) Dardanis -idis, acc. pl. -idas, f (Δαρδανίς) Dardanida, Dardanova potomka, pesn. = trojanska, Trojanka: V., O., Mart. Adj.
a) Dardanus 3 dardanski, pesn. = trojanski: arma, pubes V., gens, turres H., puppis Pr. Enejeva, Troia O.; tudi = rimski: Dard. ductor (= Scipio Afric.) Sil.; subst. Dardanus -ī, m Trojanec, occ. = Aeneas: V.
b) Dardanius 3 (Δαρδάνιος) dardanski, pesn. = trojanski: gens V., carinae V. ali pinūs O. Enejeve ladje, advena (= Paris) O., senex (= Priamus) O., vates (= Helenus) O., Iulus (Enejev sin) O., Roma O., Sil., minister (= Ganymedes) Mart.; subst. Dardania -ae, f (Δαρδανία) Dardanija, mesto pri Abidu v Helespontu, ki ga je ustanovil Dardan: O.; pesn. = Troia: V., O. idr.

2. sicer neznan stoik: Ci.

3. sloviti feniški čarodej: Plin., Ap. Od tod adj. Dardanius 3 Dardanov: artes Col. = čarodejne.

Daunus -ī, m Daven, mitološki kralj severne Apulije (Apulia Daunia), Pilumnov in Danain sin, oče ali ded Turna, rutulskega kralja, Diomedov tast: V., O. idr., pauper aquae Daunus (kot vladar pokrajine, revne z vodo) H. Od tod adj. Daunius 3 Davnov, davenski, davnijski: O., heros (= Turnus) V., dea (= Iuturna) V., gens (= Rutuli) V., Daunia Camena H. davnijska (t.j. apulska, Horacijeva) Muza; pesn. pren. = rimski: Dauniae caedes H. Dauniacus 3 davnijski = apulski: campi Sil. Subst. Dauni -ōrum: Mel., ali Dauniī -iōrum, m: Plin. (Δαύνιοι) Davni(jci), preb. severne Apulije. Daunias -adis, f pokrajina Davnija, pesn. = Apulija: militaris D. H.

Hectōr -oris (-ōris: Enn.), acc. -orem in -ora, m (Ἕκτωρ) Héktor,

1. sin Priama in Hekube, Andromahin soprog, najhrabrejši izmed trojanskih junakov; življenje je izgubil v dvoboju z Ahilom: Enn., Ci., V., H., O., Sen. tr. Od tod adj. Hectoreus 3 Hektorjev: coniux V., hasta, flamma O., Hectoreo concurrere Marti (= Hectori pugnanti) O., Hectoreae pugnae Amm.; pesn. meton.
a) = trojanski: gens, amnes V.
b) = rimski (ker so se Rimljani imeli za potomce Trojancev): gens Sil.

2. Parmenionov sin: Cu.

Īda -ae, f, pesn. Īdē -ēs, f (Ἴδη, dor. Ἴδα = gozdnato pogorje)

I. Ída, gorsko ime

1. visoko gorovje v Frigiji in Troadi ob mizijski meji, glavno prizorišče Kibelinega bogoslužja: Varr., Mel., Plin., iugis summae surgebat Lucifer Idae V., gluten et visco et Phrygiae servant pice lentius Idae V., imminet Ida super, profugis gratissima Teucris V., celeberrima fontibus (= gr. πολυπῖδαξ), Ide O., Solymus Phrygiā comes unus ab Ida O.

2. gorovje sredi Krete, kjer so vzgajali Zevsa: Plin., dictamnum genetrix Cretaeā carpit ab Ida V., viderat Iasium Cretaeā diva sub Ida O., sub umbrosis nemorosae vallibus Idae O. — Od tod adj. Īdaeus 3 (Ἰδαῖος) idski, z Ide
a) = frigijske Ide ali z nje, včasih = trojanski: Idacus pastor Ci. (= Paris, ki je na frigijski Idi pasel čredo), Idaea mater Ci. ali alma parens Idaea deûm V. = Cybele, idaei chori V. = Kibelino spremstvo, urbes, pices, silva V., pinūs V. ali naves H. iz idskega lesa, trojanske, hospes, iudex (= Paris) O., collis ali iugum O. ali mons Mel., vertices, Simois Pr., cinaedus (= Ganimed, ki ga je Jupiter v podobi orla ugrabil na frigijski Idi) Mart.; kot subst. Īdaeus -ī, m „Idski“, Idáj, samogovoreče ime Trojancev, npr. Priamovega voznika: V., Ganimedovo: Petr. (?); pesn. = rimski (ker Rimljani baje izhajajo od Trojancev): Id. sanguis Sil.
b) = kretske Ide, z nje ali na (ob) njej: Digiti ali Dactyli, gl. digitus in dactylus; Creta … medio iacet insula ponto; mons Idaeus ubi (est) V., mons Id. Mel., Id. Iuppiter, Id. antra V., Id. bustum Mart. Jupitrov grob. —

II. žensko ime: Nisus … , comitem Aeneae quem miserat Ida venatrix V., cyathis … libatur … Ida tribus Mart.; kot naslov Afranijeve komedije: Fest.

Īlion, Īlium -iī, n (Ἴλιον): Ci., V., O., Petr., Amm., tudi Ilios -iī, f (ἡ Ἴλιος): H. Ílion pesn. ime Homerjeve Troje (prim. Ilus), pa tudi: postquam alta cremata est Ilion O. (κατὰ σύνεσιν); pri L. pogosto mesto, ki je bilo pozneje sezidano na istem kraju. — Od tod adj.:

1. Īlius 3, ilijski, trojanski: tellus, res V.; subst.
a) Īliī -ōrum, m Ilijci, ilijski preb., Trojanci: Pl.
b) Īlia -ae, f Ilijka, Trojanka = Rhea Silvia, Romulova in Remova mati: V., H.; k temu metron. α) Īliadēs -ae, m Ilijkin sin (Romul): O. Iliadae fratres O. (Romul in Rem) β) Īliadēs -ae, m (izpeljano naravnost iz Ilion) označuje nasploh Trojanca: Il. Ganymedes O.

2. k Īlius gr. adj. fem. Īlias -adis (Ἰλιάς) pravzaprav ilijska, trojanska; potem subst.: Īlias -adis, f (sc. γυνή) Trojanka: Iliades peplum ferebant V., pa tudi (sc. ποίησις) pesem o Ilionu, Iliada: Varr. fr., Iuv., Fr., Sen. ph. idr. Ilias et Odyssēa Ci., Ilias quid est, nisi adultera? O. o čem govori sicer Iliada kot o …

3. po gr. tudi Īliacus 3 (Ἰλιακός) ilijski, trojanski: O., Vell., Mart., Amm., classis V., Iliacum carmen H. = Iliada; pesn. = rimski (ker je Enej praded Rimljanov): Sil.

4. Īliēnsis -e ilijski: Serv.; večinoma le kot ethnicon: Īliēnsēs -ium, m Ílijci, ilijski preb.: L., Vitr. idr.; tudi narod na Sardiniji; gl. zgoraj: Īliēnsēs.

imperātor (pesn. soobl. induperātor) -ōris, m (imperāre)

1. zapovedovalec, zapovednik, oblastnik: Pl., Plin., ille populus est imperator omnium gentium Ci. (kot Jupitrov vzdevek), Iovem imperatorem quanto honore fuisse arbitramini? Ci.; od tod annua imperia, binos imperatores (= konzula) sibi fecere S.; pesn. (da ga je moč uporabiti v heksametru): uter esset induperātor Enn. oblastnik, induperatorem classis super aequora verrit Lucr.

2. occ. zapovednik v vojski, vojskovodja, (vrhovni) poveljnik, nadpoveljnik, vrhovni poveljnik: Enn. in Lucr. (v obl. induperator), aliae sunt legati partes atque imperatoris; alter omnia agere ad praescriptum, alter libere ad summam rerum consulere debet C., uti C. Pansa, A. Hirtius consules imperatores (konzula kot vrhovna poveljnika) supplicationes constituant Ci., solent hoc boni imperatores facere, cum proelium committunt Ci.

3. kot častni naslov
a) (nav. zapostavljen (lastnemu imenu) zmagovit poveljnik: (Scipioni) maximum nomen erat imperatoris, quo se milites sui appellasent L., si quis … Thracum mille aut duo milia occidisset, illum hac consuetudine, quae increbruit, imperatorem adpellaret senatus? Ci.; to pravico (namreč podeljevati naslov „imperator“) so si pozneje prisvojili rim. cesarji, ki so si tudi sami sebi pritikali ta vzdevek v pomenu
b) vladar, cesar: imp. Nerva Plin. iun., imp. Augustus Suet.; prvi, ki je imel ta naziv stalno, je bil Cezar. Oktavijan ga je postavil namesto prvega imena Caius; navadno stoji v tem pomenu pred osebnim imenom; pozneje tudi brez lastnega imena = rimski cesar: Suet., Plin.

mundus² -ī, m (mundus 3)

I.

1. ženska toaleta, ženske toaletne potrebščine (za čiščenje in olepšavo ženske polti; nakit, okras(je) je ornamentum, ornatus): Acc. ap. Fest., muliebris L., auro, veste, gemmis omnique cetero mundo exornata mulier Ap., mundus muliebris est, quo mulier mundior fit; continentur eo specula, unguenta, vasa unguentaria, lavatio, alia Ulp. (Dig.).

2. metaf. orodje, priprava: falces et operae messoriae mundus omnis Ap., m. Cereris Ap. mistične Cererine skrinjice, in mundo esse ali habere pripravljen biti, čakati koga ali pripravljeno imeti kaj: Enn. fr., Kom., mihi in mundo sunt virgae Pl., nempe habeo in mundo Pl. —

II.

1. svetovni red, svetovna ureditev, vsemir(je), vesolje, vesoljstvo, vesoljni svet, svet, kozmos (za ta pomen in pomen pod I. 1 prim. gr. κόσμος, ki pomeni „nakit“ in „svet“): Stat., in illa plaga mundus statas temporum vices mutat Cu., patuli super aequora mundi Lucr., ornatus (lepa skladnost) mundi Ci., mundus appellatur caelum, terra, mare et aër Fest., clarissima mundi lumina V., mundi innumerabiles Ci., mundus immensus O.

2. occ.
a) svet (kot bivališče človeštva), zemlja, zemljekrog: quicumque mundo terminus obstitit H., pars mundi H.; pesn. „rimski svet“ = rimsko vladarstvo, rimsko cesarstvo, rimski imperij: Lucan.; meton. človeštvo: fastos evolvere mundi H., m. miser Lucan., quem mundus et superi timent Sen. tr.
b) evfem. podzemlje z odprtino na zborišču (comitium) (okroglo, vedno s kamnom (lapis manalis) zakrito jamo, ki so jo odkrivali le trikrat na leto, ob dnevih, posvečenih podzemeljskim božanstvom: 24. avgusta, 6. oktobra in 8. novembra; takrat so metali vanjo prvence raznih sadov in pridelkov: Ca. ap. Fest., Varr. ap. Macr., Macr.
c) nebo: Enn. ap. Macr., m., communis deorum atque hominum domus Ci., mundi ac terrarum magnitudo C., lucens Ci., arduus V., aetherius Tib., concussit sidera micantia mundus Cat.

Pergamum -ī, n (Sen. tr.) ali Pergamus -ī, f (Stat., Sen. tr.), tudi Pergamos -ī, f (Stat.), večinoma pa Pergama -ōrum, n (O., V., Lucr.) (Πέργαμον, Πέργμος, τὰ Πέργαμα)

1. Pêrgam(on), Pêrgama (f), trojanski (trojski) grad, sinekdoha Trója. — Od tod adj. Pergameus 3 (Περγάμιος) pêrgamski, trojánski (trójski): arces, gens, urbs, lar V., vates (= Cassandra) Pr.; pesn. = rímski: sanguis Sil.

2. le v obl. Pergamum -ī, n Pêrgam(on), mesto na severozahodu Male Azije (v Miziji) ob reki Kaik, približno 25 km od obale, ki je slovelo po izdelovanju pergamenta, glavno mesto mizijskega kraljestva (zdaj Bergama): Iust., L., Plin., Aur. — Od tod adj.
a) Pergameus 3 pêrgam(on)ski: deus Mart. v (mizijskem) Pergam(on)u čaščeni bog (= Aesculapius).
b) Pergamēnus 3 (Περγαμηνός) pêrgamski: civitas Ci., ager L., naves N., charta Plin. pergamènt, koženíca; subst. α) Pergamēna -ae, f (sc. charta) αα) pergamènt, koženíca: Isid. ββ) področje okoli Pêrgam(on)a: Plin. β) Pergamēnī -ōrum, m Pêrgam(on)ci, preb. Pêrgam(on)a: Ci., N.

2. mesto na Kreti: Plin.