Franja

sophistēs -ae, m (tuj. σοφιτής) sofíst, učitelj retorike in filozofije za plačilo; pogosto = lažni modrijan, lažimodrijan, kvazimodrijan, tenkoumnik, zvitomislec, pretkanec, prebrisanec, bahač, širokoustnež, nastopač: Ci., Iuv., Q. idr. — Lat. soobl. sophista -ae, m: Ap., Gell., Hier., Sid. idr., es, ait quidam, senium atque, insulse, sophista Luc. ap. Don. (z voc. sophista).

veterātor -ōris, m (veterāre (po)starati)

1. kdor se je v čem (pri čem) postaral, kdor je v čem (pri čem) ostarel (osivel), torej izkušenec, izurjenec, izvežbanec, izvedenec, spretnež, prekaljenec, rutiner, adj. izkušen, izurjen, izvežban, izveden, spreten, prekaljen, rutiniran: in causis privatis satis veterator Ci., in litteris Gell.

2. (v negativnem pomenu) lisjaški, prekanjen, prevéjan, prebrisan, presukan, prepréden, zvit, prefrigan, lokav, navihan: non sunt in disputando vafri, non veteratores Ci.; subst. (star) lisjak, prekanjenec, prevejanec, prebrisanec, presukanec, prepredenec, zvitež, zvijačnež, zvijačnik, lokavec, pravi lopov, prava baraba, navihanec, prefriganec: Ter. idr., ille veterator et callidus Ci., in hoc homo luteus etiam callidus ac veterator esse vult Ci., subridet Saturius, veterator Ci. stari lisjak.

3. star suženj (naspr. novicius): Icti.

nāris -is, f (iz indoev. kor. *nas- nos(nica); prim. skr. nā́sā [nom. du.] nos, nāsikā [f. sg.] nosnica, nos, lat. nāsus = sl. nos = hr. nôs = lit. nósis = stvnem. nasa = nem. Nase, sl. nozdrv (iz indoev. *nasrā (fem. ali kolekt. obl. subst. adj. *nasro- nosen, nosu pripadajoč)) = hr. nȍzdrva = nem. Nüstern (pl.), lit. nasraĩ žrelo, usta)

1. nosníca, nozdrv; sg.: suco ab altera nare … infuso Plin.; pl.: patulis captavit naribus aures V., lucem naribus efflant equi V.

2. sinekdoha = nos; sg. (pesn.): Ap., panda loquenti naris erat O., acta retro naris medioque est fixa palato O., defluxere comae, cum quis et naris et aures O., inque cava nullus stet tibi nare pilus O., de nare loqui Pers. skozi nos govoriti, nosljati, hohnjati, pl. nos kot vohalo (poseb. če nosnici obravnavamo kot dejavni, kot npr. pri vohanju ali pri vihanju nosu): Min., spiritum naribus ducere Varr., fasciculum ad narīs admovebis? Q., reticulumque ad narīs sibi admovebat … plenum rosae Ci., nares corrugare Q. nos vihati, pomrdniti, namrdniti se, ne sordida mappa corruget narīs H. da umazana brisača ne povzroči, da gost zaviha nos = da se umazana brisača gostu ne zagnusi, omnis copia narium H. obilica vsega, kar prija nosu, obilica blagodišečih cvetlic, naribus utilis Agre O. z občutljivim nosom, ostrega voha, inflatae narium cavernae Cael. = nosnice.

3. meton. nos kot telesni ud, s katerim se izraža bistroumna sodba, porog, gnev: Lucilius … emunctae naris H. ali emunctae naris senex Ph. „useknjenega“, „čednega“, „čistega“, torej tenkega, tenkočutnega, prefinjenega nosu = dober opazovalec, bistre sodbe, zelo razsoden, natančen in bister opazovalec, bistra ali prebrisana glava, prebrisanec, naspr.: iuvenis naris obesae „debelega“, torej nič kaj tenkega nosu = brez bistroumja, prav nič bistroumen; acutae nares H. tanek nos, naribus uti H. ali nimis uncis naribus indulgere Pers. (po)rogati se (komu), naribus derisus, contemptus, fastidium significari solet Q.; nos za izražanje jeze: diram tuam animam in naribus primoribus vix pertuli edepol Afr. ap. Non., eduxi animam in primoribus naribus Luc. ap. Non. (po nekaterih izdajah in primoribus partibus naris).

4. metaf. odprtina, ustje prekopa, jarka: canalis ducatur habens nares ad locum patentem Vitr., nares fossae Vop.