restitūtiō -ōnis, f (restituere)
1. obnova, obnovitev, ponovna (i)zgraditev ((iz)gradnja), ponovna postavitev, poprava, popravljanje, popravilo: domus Suet., restitutio urbis in maius Iust. ponovna izgradnja in povečanje; pren.: libertatis Val. Max. ali fortunae Ci. povrnitev, obnova, lunae Arn. obnova.
2. occ.
a) poklicanje (poziv) (nazaj) iz izgnanstva, vrnitev (povratek) nazaj, postavitev v nekdanji položaj, vrnitev nekdanjega položaja (statusa), restitúcija: populus iniuriam suam restitutione mea reprehendit Ci.
b) pomilostitev, pomiloščenje: damnatis de vi restitutio comparabatur Ci.
c) ponovni sprejem izključenih senatorjev v senat: Suet.
3. (po)vračilo, (po)vrnitev: Icti.