Franja

cattus (cātus) -ī, m (najbrž kelt.) maček: Isid.

corvus -ī, m (gl. cornīx)

1. vran, gavran, krokar: ovantes gutture corvi V., c. hians H., corve loquax O., corvi cantus Ci., miluo est quoddam bellum quasi naturale cum corvo Ci., niger tamquam corvus Petr.; ptica vedeževalka, posvečena Apolonu: c. oscen H., Phoebeïus O., Delius in corvo latuit O.; prilet vrana z desne strani je obetal srečo, z leve pa nesrečo: picus et cornix ab laeva, corvos (= corvus), parra ab dextera consuadent Pl.; preg.: non pasces in cruce corvos H. ne boš na križu vranov pasel = ne boš na vislicah hrana vranom, ne boš umrl na vislicah.

2. pren. (o stvareh, podobnih vranjemu kljunu)
a) neko bojno orodje, zidolom, maček, kopika: corvus demolitor Vitr., corvique et alia tuendis urbibus excogitata praeparabantur Cu.
b) „vranji kljun“, neki kljukast kirurški nož: Cels.
c) ozvezdje Vran: Vitr., Hyg.
č) „gavran“, neka morska riba, menda morska lastovica, krulec: Cels., Plin., Aus.
d) v dvoumju = vir spurcus, fellator (ker po stari ljudski bajki corvi ore coëunt): dat veniam corvis, vexat censura columbas (preg.) Iuv., Corve salutator, quare fellator haberis? in caput intravit mentula nulla tuum Mart. — Kot nom. propr. Corvus -ī, m Korv, Vran, rimski priimek, poseb.: M. Valerius Corvus Mark Valerij Korv, ki se je l. 349 bojeval pod Kamilom zoper Galce ter si ta priimek pridobil v boju z galskim velikanom, katerega je premagal s pomočjo vrana, konzul l. 348 in pozneje še večkrat konzul in diktator (zadnjič diktator l. 299), umrl l. 271 star sto let, pri vseh priljubljen in spoštovan: Ci., L.

uncus¹ -ī, m (indoev. kor. *ang- upogibati, kriviti; prim. skr. añcati (on) upogiba, ankáḥ kavelj, gr. ἄγκος zaliv, dolina, ἀγκών komolec, zgib, ἀγκύλη zgib, jermen, zanka, ὄγκος kavelj, ἄγκῡρα = lat. ancora, lat. ancus, angulus, ānus, ānulus, stvnem. ango, angul = nem. Angel) kavelj, kljuka, skoba, spojka, penja, spona, zapona: Ca., Col. idr., asseres ferreo unco praefixi L.; occ.
a) kavelj ali kavljat drog, s katerim so vlačili trupla usmrčenih hudodelcev po cestah: Suet., uncus impactus est fugitivo Ci., cadavera quoque trahens uncus Sen. ph.; od tod pren.: (sc. necessitati) nec severus uncus abest H., bene cum decusseris uncum Pr. kadar (če) si se rešil enega zla, če si se srečno izognil eni nevarnosti.
b) kavelj kot kirurško orodje: Cels.
c) pesn. sidro, starejše maček: has inter lacrimas legitur piger uncus herenis Val. Fl.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

Tībur -uris, abl. -e, loc. -ī, n Tíbur (zdaj Tivoli) staro mesto, ki so ga Sicilci ustanovili v Laciju ob bregovih reke Aniena (zdaj Aniene) na strmem hribu: pronum Iuv., supinum H.; bil je tudi zelo obiskovano letovišče: Ci., L., Val. Max., Plin., superbum V., vacuum H. miren, brez šuma, fertile, udum, uvidum H., Herculeum Mart. Herkulov (ker so tam še posebej častili Herkula). — Od tod adj.

1. Tīburs -urtis, abl. -ī tíburski: V., Stat., Gell., populus L., via H.; subst.
a) Tīburs -urtis, abl. -ī in -e, n Tíbursko, Tíbursko ozemlje: Varr., Gell., in Tiburti esse Ci., villam in Tiburti habes Glaucia ap. Ci.
b) Tiburtes -um in -ium, m Tíburci, Tiburjáni, preb. Tiburja: L., V., Plin., T., Front.

2. Tīburnus 3 tíburski: Anio Pr.; subst. Tīburnus -ī, m
a) Tíburec, Tiburján: Stat.
b) Tibúrn, Amfiarajev sin, ki je z bratoma Katilom in Korasom (Corās) ustanovil Tibur: Plin., lucus Tiburni H., Tiburni luculus Suet.; inačica Tīburtus -ī, m Tibúrt: gemini fratres Tiburtia moenia linquunt, fratris Tiburti dictam cognomine gentem V.

3. Tīburtīnus 3 tíburski, tiburtínski: terra Pr., calix Sen. ph., rus Suet., villa Stat., via Plin. iun. cesta, ki pelje (vodi) iz Rima v Tibur, lapis Plin. lehnják, apneni maček (it. travertino); kolekt.: Amm.; lapicidina Vitr., pila Mart. (neki kraj v Rimu); subst. Tīburtīnum -ī, n (sc. praedium) Tiburtínsko, Scipionovo podeželsko posestvo pri Tíburju: Ci., Sen. ph.