Franja

crēta -ae, f (sc. terra „presejana zemlja [prst]“, ne Crēta, sc. terra „kretska zemlja“, crēta je subst. pt. pf. glag. cernere, izpos. iz lat. je sl. kreda, nem. Kreide)

1. kreda: Ca., Varr., Plin. Starodavniki so kredo uporabljali za lepotičenje obraza in telesa: Petr., Mart., cretā omne corpus intinxti tibi Pl., neque illi iam manet humida creta H.; za čiščenje in valjanje obleke: qui vestitu et cretā occultant sese Pl.; od tod pren.: creta est profecto horum omnium oratio Pl. = prežene vso otožnost iz srca; za pisanje: sani ut cretā an carbone notandi? H. (po naravni simboliki jasnih in temnih barv pomeni bela barva nekaj ugodnega, veselega, npr. srečne dni, črna barva pa nasprotje; v tem stavku preneseno na značaj), prim.: quaeque sequenda forent, quaeque evitanda vicissim, illa prius cretā, mox haec carbone notasti? Pers.; za zaznamovanje cilja na dirkališču: peracto legitimo cursu ad cretam stetere (equi) Plin. pri kredi, met. = pri brazdi, napolnjeni s kredo, ob cilju; v zdravilstvu: Plin.

2. bela glina za izdelovanje lončene posode: Plin.; poseb. pečatna glina, pečatna prst: creta illa Asiatica, qua utuntur in publicis et privatis litteris (obsignandis) Ci.

3. pesn. bel glen, bel grez: rapidum cretae veniemus Oaxen V. do Oaksa, ki vleče s seboj bel glen (drugi berejo Cretae), cr. Promethea Col. poet.

Opomba: Ljudska etimologija je besedo naslanjala na ime otoka Krete; prim.: creta ab insula Creta, ubi melior est Isid.

rubrīca -ae, f (rubrīcus = ruber)

1. (sc. terra) rdeča zemlja, rdeča prst: Vitr., rubrica terra Col.; occ. rdečilo, rdeče črnilo, rdeče pisalo (čŕtnik, svinčnik), rdeča kreda, rdeča ilovica, železna okra: Pl., Corn., rubrīcā aut carbone picta proelia H.; ker so naslove zakonov zapisovali rdeče; od tod meton.
a) rdeče pisan naslov postave, naslov zakona, rubríka: edictum proponitur sub rubrica „unde vi“ Paul. (Dig.).
b) zakon sam: se ad album ac rubricas transtulerunt Q., si quid Masuri rubrica vetavit Pers.

2. (sc. tunica) ognjenordeče oblačilo: induo puerum rubricam et rubricā Char.

saxum -ī, n (secāre; prim. stvnem. sahs nož)

1. skala ali kamen kot tvar, tvarina, snov, materija, skalina, peč, pečina, v pl. tudi skalovje, skalje, pečevje: ENN. AP. CI., ENN. AP. SERV., O., LUCR., LUCAN., COL. idr., saxa et solitudines CI., saxa praerupta CI. strme skale, nisus per saxa L. plezanje po skalovju, saxo undique absciso rupes L. strmo skalovje, sestoječe iz okrog in okrog ostro usekanih kamenih grmad, immania saxa, vestras, Eure, domos V., saxa latentia V. čeri, Neptunus saxa albo tundit salo H.; pren.: quasi murenula inter definitionum saxa prolaberis AUG. V pl. saxa = kamniti, skalnati (skaloviti, pečevnati, pečinasti) kraji, skalovje, pečevje, pečine, čeri: Ligurum saxa MART. Kot krajevni nom. propr.
a) Saxum ali saxum (sacrum) Sveta skala na Aventinu, kjer je Rem priredil ptičegledje: cum Licinia ... aram ... sub Saxo dedicasset CI., res nomina fecit: appellant saxum O.
b) Saxum (saxum) ali saxum Tarpēium (gl. Tarpēius) Tarpejska skala (pečina) na Kapitolu: PL., CI. EP., DIG. idr., deicere e saxo cives H., Pituanius saxo deiectus est T., tribuni de saxo Tarpeio deiecerunt (sc. Manlium) L.
c) Saxa rubra Rdeče skale, trg s kamnolomi v Etruriji ob Flaminijevi cesti: CI., L., T.
d) saxum Ceraunum (po drugih Ceraunus) Keráv(e)nska skala = Ceraunia (gl. to besedo): PR.
e) occ. skalnat del gore, skalnata gora, skalnat hrib: nubilosa saxa LUCAN., hirta dumis saxa STAT.; poseb. o skalnatem Kapitol(ij)skem griču: Capitoli immobile saxum V., superis habitabile saxum SIL.

2. posamezna skala, posamezen kamen, poseb. (velik) kamen za lučanje: PLIN., AMM. idr., saxum silex L., VITR. kremen, saxum ingens ... ex Capitolio procidit L., in saxo frigida sedi O., pertundunt guttae saxum LUCR., magni ponderis saxa ... in muro collocare C., saxis aut fustibus aliquem praecipitem agere CI., nunc tela, nunc saxa ingerere L., saxa iacere CI., saxis rem gerere O., saxumque e monte revulsum mittere conatur O., subigere saxa SIL., rotare moenibus saxa STAT.; tudi kamen za prače, pračarski kamen: a pueris ii more quodam gentis saxis globosis, ... funda mare apertum incessentes exercebantur L., intorquere saxum SIL.; preg.: saxum volvere TER. (o hudem, napornem delu), inter sacrum saxumque sto PL. ali inter sacrum ac saxum positus AP. (gl. pod sacer); occ.
a) stavbni, gradbeni, rezani kamen: templa saxo structa V., saxum quadratum L. idr. rezani kamen, kvadrast (kvadratast, štirjaški) kamen (kolekt.).
b) bolvan, balvan poseb. marmoren bolvan (balvan) za kipe idr.: non e saxo sculptus CI., canis ante pedes saxo fabricatus eodem stabat O., saxo sollers nunc hominem ponere H.

3. meton.
a) kamnit zid: saxo lucum circumdedit alto O.
b) kamnito poslopje: aurum ... perrumpere amat saxa H.

4. metaf. nekaka cimolska kreda (creta Cimolia), čistilna glina, suknarsko ilo, suknarska ilovica, ki se nahaja kakor skalovje v debelih skladih: (sc. creta) quam vocant saxum. Proprietas saxi (sc. Cimoliae cretae) quod crescit in macerando; itaque pondere emitur, illa mensura proprietas PLIN.

ānulāris -e (ānulus) prstanski, pečatniški: digitus Isid. prstanec, anulare (genus coloris) Plin. prstanska kreda, nekaka bela barva, pripravljena iz krede, ki so ji primešavali vrezane pečatniške steklenjake; subst. ānulāre -is, n (sc. pigmentum) barva vrezanih kamnov: Isid.

ānulārius 3 (ānulus) prstanski, pečatniški: creta Vitr. prstanska kreda (gl. ānulāris), scalae an. Suet. prstanaste (obročaste) stopnice, predel v 8. rim. okraju blizu rim. trga (forum Romanum); subst. ānulārius -iī, m izdelovalec prstanov, prstanar: Ci.

Paraetonium -iī, n (Παραιτόνιον) Parajtónij, obmejno mesto s pristaniščem v egiptovski Libiji (zdaj el Baretone ali Bereck): O., Auct. b. Alx., Fl.; od tod adj. Paraetonius 3 parajtónijski, pesn. = egíptovski, egipčánski: Stat. ali áfriški: Sil.; subst. Paraetonium (Paraetonion) -iī, n neka fina in čista kreda, parajtón(ij)ska belina: Plin., Vitr.

Selīnūs -ūntis, f, neklas. tudi m (Σελινοῦς) Selinúnt („z zéleno bogato mesto“)

1. obmorsko mesto na Siciliji (zdaj Selinonto): V., SIL.

2. mesto v Kilikiji, pozneje imenovano Traianopolis (zdaj Silindi): L., PLIN., ob njem istoimenska reka: LUCAN. Od tod subst. Selīnūntiī -ōrum, m Selinúntijci, Selinúntčani, preb. Selinunta v Kilikiji: PLIN.; adj. Selīnūsius 3 selinúntski, selinúzijski: triticum PLIN., creta VITR., PLIN. ali terra PLIN. (v zdravilstvu znana) selinuntska kreda ali prst.