Franja

equester -tris -tre, redko equestris -tre, abl. sg. -ī, pl. neutr. -ia, -ium (eques)

1. konjeniški: Suet., statuae equestres inauratae Ci., pugna equestris Ci. = equestre proelium C. konjeniški boj, equestres copiae C. konjeništvo, konjenica, equestris proelii ratio C. način bitke na bojnih vozovih, cursus ut laetus equestris ducebat V., tumultus equestris L., scuta equestria L., equestris disciplina, equestria spolia T., Neptunus equestris Tert., Serv.

2. viteški: Q., Suet. idr., cum equester ordo iudicaret Ci., equestris familia Ci. viteškega stanu, ex equestri loco profectus Ci., vir equester T., equ. splendor, auctoritas Ci., summa nummorum equestris H. premoženje viteza, t.j. 400000 sestercijev, equestrem obtinuit dignitatem N.; od tod subst. equester -tris m vitez: Iulius Densus equester T.; equestria -ium, n sedeži vitezov v gledališču: Sen. rh., Sen. ph., Petr., Suet.

hippius 3 (gr. ἵππιος) konjski, konjeniški (lat. equester): Neptunus P. F., Argos Hippium, gl. Argos konjerodni; kot subst. masc. = hippe͡us: Serv.

turmālis -e (turma) k túrmi (h konjeniškemu oddelku) sodeč, konjeniški: bucina Cl., sanguis Stat. viteški; subst. turmālēs -ium, m konjeniki ene túrme, konjeniki enega (konjeniškega) oddelka: L.; v besedni igri: turmales displicere Ci. četa konjenikov = kopica kipov, postavljena trumoma, tj. v velikem številu. — Acc. sg. n. pesn. = adv.: turmale fremit Stat. hrumi kakor cela turma.

āla -ae, f

1. rama, pleče: umbonibus incussāque alā sternuntur hostes L. suvajoč s pleči, alae grandes Iuv.; pazduha: sub ala fasciculum portare librorum H., gravis hirsutis cubet hircus in alis H. zoprni potni duh pod pazduho, alarum neglegens sudor Petr., graveolentia alarum Plin., alas vellere Sen. ph., Iuv. ali devellere Pl. (starodavniki so si pulili dlake pod pazduho); tu viperam sub ala nutricas (preg.) Petr.; pazduha pri živalih: Plin.; met. lakti, roke: It.

2. sinekdoha krilo, perut; živalska: alis plaudens columba V., alas quatere V., alas eripere regibus apum V., movere alas O.; krilatih božanstev, kakor Amorja, Merkurja, Iride, Harpij idr.: Pr., Tib., Sen. ph., hic paribus nitens Cyllenius alis constitit V., me Mors (boginja smrti) atris circumvolat alis H., madidis Notus evolat alis (kot bog vetra) O.; pesn. (za označbo hitrosti): velorum pandimus alas V. krilata = hitra jadra, classis centenis remiget alis (= remis) Pr. (prim. alarum remi O., remigium alarum V.), emicat et ventis et fulminis ocior alis V., sibi fecerat alas concitus equus Sil.

3. pren.
a) voj. krilo, (ob)krilna četa, sprva konjeniški oddelek, konjeniška četa (redno 300 mož pri vsaki legiji), ki je ščitila pehoto na obeh krilih: Veg., Gell., Serv.; pozneje oddelek zaveznikov, poseb. zavezniško konjeništvo, ki je imelo nalogo ščititi krila rim. legij, ki pa se je pogosto tudi postavilo v prvo vrsto, konjeniška četa, eskadron (običajno 500 mož), in ko so zavezniki dobili rim. državljanstvo, sploh v rim. vojski služeče pomožne čete (konjeništvo in pehota), nav. imenovane alarii equites, alariae cohortes ali samo alarii (gl. ālārius): Ca. ap. Gell., Vell., Campanorum alam, quingentos fere equites, excedere acie iubet L., cum te Pompeius alae alteri praefecisset Ci.; za časa cesarjev tisti konjeniški oddelki, ki niso izrecno pripadali kaki legiji, nav. so bili sestavljeni iz tujcev (po 500, tudi do 1000 mož, od tod ala militaria): T., Suet. Včasih konjeniški oddelek ali konjeniška četa (500 ali 1000 mož) pri tujih narodih: Cu., alae sacrae Macedonum L., (Eumenes) praefuit etiam alterae equitum alae, quae Hetaerice appellabantur N., Tarchon instigat vocibus alas V.; pesn. alae = lovci na konjih, lovci, ki jezdijo: Sil. (II, 419), dum trepidant alae V.
b) arhit. alae stransko slopovje ob atriju in svetiščih: Vitr.

conturmālis -is, m iz istega konjeniškega oddelka (turma), konjeniški tovariš, sobojevnik: Amm.; pren.: conturmalis omnis operae Amm. sodelavec.

turma -ae, f (sor. s turba)

1. túrma = konjeniški oddelek, oddelek konjenice, eskadrón (starejše škadron, švadron), desetina ale (āla) = 30 mož: Varr., Ci. ep., V., Hirt., Val. Max., Veg., Fest. idr., nihil sibi ex ista laude cohors (pehota), nihil turma (konjenica) decerpit Ci., equitum turmae L., H.

2. metaf. truma, množica, gruča, tolpa, krdelo, skupina, četa, roj, jata: feminea (Amazonk) O., immanis Titanum turba H., Satyrorum Plin., in turma inauratarum equestrium (sc. statuarum) Ci. ep., turma Gallica O. Izidinih svečenikov.

circitor (circumitor) -ōris, m(circumire) tisti, ki hodi okrog

1.
a) vrtni (poljski) čuvaj: Petr.
b) čuvaj pri vodovodnih napravah: Front. (z obliko circitor).
c) voj. circumitores obhodna straža: Veg., pozneje circitores obhodna straža kot poseben konjeniški oddelek: Veg., Cod. Th.

2. (v obliki circitor) krošnjar: Ulp. (Dig.), Prisc.

decuria -ae, f (decem; prim. centuria)

1. deseterica, dekurija, poseb. = oddelek 10 senatorjev ali vitezov. Vsaka izmed treh prvotnih patricijskih tribuv je bila namreč v starejšem času razdeljena na deset kurij, vsaka kurija na deset rodov (gentes). Vsak rod je dajal enega senatorja in enega viteza; na vsako kurijo je torej prišla deseterica ali dekurija senatorjev in prav toliko vitezov: L.; tudi deseterica drugih oseb: Vitr., Gell., d. hominum Varr., sužnjev: Col., Sen. ph.

2. sinekdoha
a) dekurija = sploh oddelek (ne da bi mu bilo določeno število 10), razred: scribarum d. Ci., Suet., quod scribam eum quaestor … in decuriam legerat L., decurias (sc. scribarum, lictorum, viatorum, praeconum) … conscriptas T. (Annal. XIII, 27), d. iudicum Ci., d. senatoria Ci. razred sodnikov izmed starešinstva, equitum decuriae T., Suet. razred sodnikov izmed viteštva.
b) voj. dekurija = oddelek konjeništva (kakih 20 konjenikov): Varr.; v cesarski dobi so imeli konjeniški polki (alae) po deset čet (turmae), turma 3 dekurije ali vode.
c) šalj. = pivska družba: Caecil. ap. Non., exigam te ex hac decuria Pl.

Hēgelochus -ī, m (Ἡγέλοχος) Hegéloh,

1. konjeniški poveljnik Aleksandra Velikega: Cu.

2. Parmenionov zaupnik: Cu.

prae-valeō -ēre -uī (prae in valēre)

1. (pre)mnogo (zelo veliko) premoči, zelo močen (močan, mogočen) biti, veliko moč imeti; nav. pt. praevalens -entis zelo močen (močan) (naspr. infirmus): Q., Suet., Cels., Vell. idr., equus Cu., iuvenis, populus L.; occ. kot medic. t.t. posebno delujoč, učinkovit, učinkujoč, pomagljiv: contra serpentium ictūs Plin., ad vitia sananda Plin.

2. biti močnejši, imeti premoč, imeti večjo veljavo, več premoči, več (ob)veljati, biti prevladujoč, biti pretežen, imeti prednost, pretehtati, prevladati (prevladovati): praevaluit pars, quae supplicium decernebat T., praevalent illicita T. kar ni dovoljeno, bolj mika, praevaluit sententia Caepionis Plin. iun., pugnā equestri praevalere T. zmag(ov)ati v konjeniški bitki; toda: virtute semper praevalet sapientia Ph. premore več kot krepost; z dat.: quae (sc. mala) etiam pravalent bonis Lact.

vēxillum -ī, n (demin. vēlum, gl. to besedo)

1. vojaški prapor, vojaška zastava, znamenje manip(u)lov, poseb. pa konjeniških čet: Fl., Amm. idr., manipuli vexilla convellunt T., vexillum equitum L., hoc veteres non probunt milites, quos sub vexillo una profectos docuimus C.; prapor, nataknjen pri vojaških naborih: num umquam perditis cinibus vexillum tollere Ci. „vzdigniti prapor“ = dvigniti (vzdigniti) se s praporjem, odriniti; pren.: submittere modeste fortunae vexilla suae Stat. „zastave (praporje) … spustiti (spuščati), povesiti (povešati) = ne prevze(ma)ti se.

2. occ. rdeči prapor, s katerim je poveljnik na kopnem ali na morju dajal znamenje za napad ali odhod (odplutje), signalni prapor: Auct. b. Hisp. idr., vexillo signum dare C., vexillo sublato significare, ut … Auct. b. Alx., Caesari … vexillum proponendum (sc. erat) C. Cezar je moral dati izpostaviti (natakniti) signalni prapor, se, si id fieri vellet, vexillo insignis T.

3. meton. k enemu praporu sodeče moštvo, oddelek, enota, četa: vexillum centum octoginta sex homines erant L., accedunt utrimque pio vexilla tumultu Stat., equitum vexilla T., praemissis Gallorum cohortibus (pehote) et Germanorum vexillis T. konjeniški oddelki (konjeniška krdela), vexillum tironum T. oddelek novincev (skupaj idočih k legijam, med katere naj se porazdelijo); pogosto = vexillarii b) (gl. vēxillāriī) veterani veksilárijci, veterani praporniki: vexilla legionum, vexilla veteranorum, vexilla primae legionis, e legionibus aliis vexilla T.; pa tudi = vexillarii a) veksilárijci praporniki, (praporni) odred: vexilla delectorum ex Illyrico et Aegypto T.