Franja

echīnus -ī, m (gr. ἐχῖνος)

1.
a) užitni morski jež: Pl., Varr., H., Plin. idr.
b) redko poljski jež: Cl.

2. pren.
a) posoda, podobna morskemu ježu: adstat echinus vilis H. menda umivalnik za čaše.
b) bodljikava kostanjeva lupina: Pall.
c) svitek, okrogel okrasek na jonskih stebrih: Vitr.

ēricius -iī, m (nam. hēricius iz ēr [prvotno *hēr] = gr. χήρ; indoev. kor. g̑her sršeti, ščetiniti se, ščetinast; prim. lat. horrēre, hirsūtus, hirtus)

1. jež: Varr. ap. Non., Vulg., Isid.

2. pren. (voj.) jež, z železnimi ostmi ali zobmi okovano bruno za odvračanje sovražnikov, rogatka: S. ap. Non., erat obiectus portis ericius C.

ērināceus (ērinācius) -ī, m (ēr jež) jež: Plin., Plin. Val., Arn. (z obl. erinacius), Velg. (z obl. herinacius).

īrenaceus -ī, m jež: Plin.