Franja

collātor -ōris, m (cōnferre)

1. prispevalec, prinašalec: symbolarum collatores Pl.

2. occ.
a) zavezanec k denarnim prispevkom, davčni zavezanec: Icti.
b) predavatelj, govornik: c. et disputator Aug.

concinnātor -ōris, m (concinnāre)

1. urejevalec, urednik: capitum et capillorum Col. frizer.

2. pren.
a) govornik po vseh pravilih govorniške umetnosti: Aus.
b) začetnik, iznajditelj, izumitelj: Arn., Sid., causarum Ulp. (Dig.).

dictor -ōris, m (dīcere) pripovednik, govornik: Aug.

fātor -ōris, m (fārī) govornik: Prisc.

locūtor -ōris, m (loquī)

1. govorec, govornik: rudis locutor exotici sermonis Ap.

2. occ.
a) izboren, zelo dober govornik: Aug.
b) besedun, blebetač, klepetač, klepetavec: Gell.

ōrātor -ōris, m (ōrāre)

1. govorec ali besednik kakega poslanstva, odposlanec z ustnimi naročili, pogajalec, posrednik, posredovalec: Pl., Ter., Enn. ap. Varr., Afr. ap. Fest., Ca. ap. Fest., Varr., V. idr., Veientes pacem petitum oratores Romam mittunt L., Fabricium, quia sit ad Pyrrhum de captivis recuperandis missus orator Ci., mittor Iliacas orator ad arces O.

2. govornik: Enn. ap. Ci., Ca. ap. Q., Q., Plin., Lact. idr., clarus, illustris, magnus, summus, mediocris Ci., laudantur oratores veteres Crassi et Antonii Ci.

3. prosilec: sed vide sis, ne tu oratorem hunc pugnis pectas postea Pl., haud aequomst te inter oratores accipi Pl. (v nasprotju in dvoumju s pomenom pod 1).

prōlocūtor -ōris, m (za)govornik, zastopnik: Ps.-Q.

rhētor -oris, m (tuj. ῥήτωρ)

1. učitelj govorništva, rétor: Ci., Q., Plin. iun. idr.; gr. gen. rhetoros: Prisc., gr. acc. sg. rhetora: Mart.; acc. pl. rhetoras: T. (Dial.), Mart., Macr.

2. = orator govornik: stultitia (sc. Callistrati) rhetoris Attici N.

Āius (-iī) Locūtius (-iī), m: L. Aj Lokucij, ali Āius Loquēns (-entis), m: Ci. Aj Lokvent (āiō in loquī) „napovedujoči govornik“, poosebljenje tistega božjega glasu, ki je l. 390 ponoči Rimljane svaril pred gal. napadom; Kamil mu je sezidal svetišče: Varr. ap. Gell.

cōntiōnātor -ōris, m (cōntiōnārī)

1. „narodni (ljudski) govornik“ (v slabem pomenu) = govornik na narodnih (ljudskih) zborih ali shodih, rovar, demagog: Ci. idr.

2. pripovednik: Eccl.

cōntiōnor -ārī -ātus sum (cōntiō)

1. na narodnem (ljudskem) zboru govoriti, kot javni govornik nastopiti (nastopati), javno govoriti, (javno) ogovoriti (ogovarjati) narod, ljudstvo, vojake; abs.: cum Lepidus contionaretur Asin. poll. in Ci. ep., contionatus signa constituit C.; z raznimi določili: contionatur autem Cato infeste, Gracchus turbulente, Tullius copiose Fr., c. ex turri alta Ci., velut loco e superiore Ci., pro tribunali T., apud milites C. ali ad populum Suet., de religionibus sacris Ci., de Caesare S., adversus aliquem Athenis libere L., de summa cruce veluti de tribunali in scelera Poenorum Iust.; z ACI: Cato contionatus est se comitia haberi non siturum, si … Ci. ep.; z neodvisnim govorom: caterva tota … contionata est: „huic, Tite, tua post principia atque exitus vitiosae vitae …!“ Ci. je zaklicala; z notranjim obj.: haec velut contionanti Minucio circumfundebatur tribunorum … multitudo L. ko je Minucij kakor na kakem narodnem zboru tako govoril.

2. redk. narodni (ljudski) zbor tvoriti, zbran biti: nunc illi vos singuli universos contionantes timent L.

dissuāsor -ōris, m (dissuādēre) odsvetovalec, govornik proti čemu: dissuasor (sc. rogationis) Ci., legis agrariae L., honesti Sen. ph., persuasor dissuasorve M.; pren. (o neživih subj.): Auster quasi d. consilii mei Ci., iusti gladius d. Lucan., d. honesti luxus Cl.

dulciōreloquus (dulciōrelocus) -ī, m (dulcis, ōs in loquī) s sladkimi usti govoreči, sladkousti govornik, Nestorjev vzdevek: Laevius ap. Gell. (nekateri pišejo dulcorelocus).

ēloquor -loquī -locūtus (-loquūtus) sum

1. izreči (izrekati), izgovoriti, spregovoriti, govoriti, povedati, naštevati: Kom., Acc. fr. idr., eloquar an sileam? V., eloqui … hoc est, omnia, quae mente conceperis, promere atque ad audientes perferre Q.; z obj.: eloqui argumentum huius tragoediae Pl., unum eloqui C., unum elocutus, ut … Ci., pretium non plus quam semel eloqui Ci., defendendi causa haec eloquor Ci., gratum eloqui H., eloqui Graecis verbis T. grško govoriti, in hunc modum T. Pt. pf. elocutus v pass. pomenu: Ulp. (Dig.)

2. occ. predavati, kot govornik govoriti: oratoris vis est composite, copiose, ornate eloqui Ci., eloquendi facultas Cu., Q., Suet., eloquendi varietas Plin. iun. — Od tod adj. pt. pr. ēloquēns -entis, adv. ēloquenter,

1. z govorom obdarjen, govoreč: res multae et eloquentes Corn.

2. zgovoren, lepobeseden, kot subst. masc. izvrsten govornik, lepobesednik: Q., T., Suet., Aug., ab eloquendo eloquens dictus est Ci., is est eloquens, qui et humilia subtiliter et magna graviter et mediocre temperate potest dicere Ci., Antonius disertos multos ait se vidisse, eloquentem neminem Ci., qui sibi eloquentiores videntur, quam ut causas agant Q., oratio hominis eloquentissimi Ci.; adv.: eloquenter Aug., eloquentius quam prius scribitur Plin. iun., eloquentissime respondere, eloquentissime scribere Plin. iun.

epitaphista -ae, m (epitaphius) nagrobni (pogrebni) govornik, žalni govornik: Sid.

laudātor -ōris, m (laudāre)

1. hvalitelj, hvalilec, slavilec, slavitelj, v slabš. pomenu hvaličar, hvalisavec: pacis, voluptatis Ci., rerum gestarum mearum laudatores Ci., laudator temporis acti H., formae O., turpissimi cuiusque facti Q., paratus ad falsa l. Sen. ph., parsimoniae paupertatisque Lact. oznanjevalec.

2. occ.
a) ugodna priča, priča hvalitelj pred sodiščem: proferam testīs, excitabo laudatores Ci., in iudiciis qui decem laudatores dare non potest Ci.
b) govornik na čast (v proslavitev) kakega pokojnika, pogrebni govornik: Plin. iun., idem in utroque funere laudator L.

panēgyrista -ae, m (gr. πανηγυριστής) slavnostni govornik, panegírik, panegiríst: Sid.

parrhēsiastes -ae, m (gr. παρρησιαστής) odkrit (iskren, prostodušen) govornik, prostodušnež, pareziást: Demochares ad illum parrhesiastes ob nimiam et procacem linguam appellatus inter alios Atheniensium legatos venerat Sen. ph.

rhētoriscus -ī, m (demin. iz rhētor) mlad govornik, govorniček: „heus“ inquit „tu, rhetorisce … “ Gell.

scholasticus (scolasticus) 3 (tuj. σχολαστικός) k šoli (poseb. govorniški šoli) sodeč, šolski, govorniški (retorski): aures VARR. AP. NON., lex PLIN. IUN., materia Q., controversiae Q., T. v govorniških šolah obravnavane (razpravljane, predstavljane), declamationes GELL. Od tod subst.

1. scholasticus -ī, m
a) dijak, učenec; poseb. govorništva: VARR. FR., PETR., Q. idr., contentus scholasticorum clamoribus T., annum sexagesimum excessit et adhuc scholasticus est PLIN. IUN.
b) učitelj (profesor) govorništva, govorniški učitelj, šolski govornik, retor: SEN. RH., PLIN. IUN. idr., ne scholasticus existimaretur SUET.; kot psovka = šolski neslanec, muhovec, pikolovec, (šolski) pedant: PETR., heus tu, scolastice AP.
c) pri pravdanju izkušen retor: COD. TH.
d) sploh učenjak: P. VEG., HIER., poseb. slovničar: V. (Catal.).

2. scholastica -ōrum, n govorniške vaje (declamationes) ali prepirke (namišljeni prepiri) (controversiae) v govorniških šolah, šolska predavanja: SEN. RH., in scholasticis Q.