Franja

canticus 3 (canere) glasben: Macr.

melicus¹ 3 (gr. μελικός) godben, glasben: sonores Lucr., melici lyricique modi Aus.; poseb. lirski, liričen: poëma Ci. — Subst. melicus -ī, m (sc. poëta) lirski pesnik, lirik, pesnik ód: Simonides melicus Plin.; melica -ōrum, n lirske pesnitve, pesmi ali (po novejših izdajah) melica -ae, f lirska pesnitev, pesem: Petr.

modulor -ārī -ātus sum (modulus)

1. umeriti (umerjati), uravna(va)ti: Gell., ita modulante naturā Plin.

2. occ. kot glasbeni t.t.
a) po poudarkih (taktu) umeriti (umerjati), uravnati (uravnavati): Porph., hominum aures vocem modulantur Ci., virgines sonum vocis pulsu pedum modulantes L. z nogami udarjajoče takt.
b) po taktu peti ali igrati: Fr., Vulg., harundine carmen O., Sil. ali carmina avenā V. ob spremljavi piščali, verba fidibus Latinis H. ob spremljavi latinskih strun, lyram Tib.; pt. pf. s pass. pomenom: barbite Lesbio modulate civi (gr. dat.) H., modulata carmina Suet., cantica ad aliorum similitudinem modulata Q. smešno posnete pesmi = parodirane pesmi, parodije. — Od tod adj. pt. pf. s pass. pomenom modulātus 3, klas. le adv. -ē po taktu umerjen, ubran, ritmičen, ritmiziran, skladen, melodičen, harmoničen, glasben: Plin., Gell., Fl., Amm., Aus., verba O., modulate canentes tibiae Ci. — Soobl. modulō -āre: Prisc.

musaeus¹ 3 (Mūsa) pesniški, glasben, muzikal(ič)en, muzičen: melos Enn., lepos, mele Lucr., vates Ap.

mūsicus 3 (izpos. gr. μουσικός iz Μοῦσα) muzičen, muzinski, Muz (gen.); occ.

1. glasben, muzičen, muzikal(ič)en, godben: aula resonat crepitu musico Pac. fr., leges Ci. pravila, musicus citharae sonus Ph., ars Plin. glasba, pedes Plin., agon, certamen Suet. glasbena tekma; subst.
a) mūsica -ae, f (sc. ars) ali (kot tuj.) mūsicē -ēs, f (sc. τέχνη) glasba, muzika (h kateri spadata po pojmovanju starodavnikov tudi pesništvo in orkestika): ad quandam quasi militaris musicae disciplinam Gell., musicam tractare Ci., musicen docere Q., musicam (musicen) scire Vitr.
b) mūsicus -ī, m glasbenik: Q., Plin., in fidibus musicorum aures minima sentiunt Ci.
c) mūsica -ōrum, n glasba, muzika, godba: Ter., dedere se musicis Ci., musicorum perstudiosus Ci.

2. pesništva se tičoč, pesniški: ars ali studium Ter. pesništvo; subst.
a) mūsica -ae, f pesništvo: m. socci et cothurni Aus. komično in tragično pesništvo.
b) mūsicus -ī, m pesnik: Aus.
c) učenosti se tičoč, učen, učenjaški, znanstven: ludus Gell. — Adv. mūsicē (gr. μουσικῶς) skladno, urejeno, ubrano, harmonično, dostojno: musice hercle agitis aetatem ita ut vos decet: vino et victu, piscatu probo electili vitam … colitis Pl., et hinc fieri ut musice mundus et canore moveatur Ap.

organicus 3 (gr. ὀργανικός)

1. organski, strojen, mehaničen: telarum administratio Vitr.

2. glasben, muzikalen: melos Ca. fr., saltus Heliconis Lucr.; subst. organicus -ī, m glasbenik, strúnar: Lucr.

symphōnia -ae, f (tuj. συμφωνία)

1. soglasje, glasovna ubranost, harmonična ubranost zvokov, ubrano razmerje zvokov, simfoníja, akórd, konsonánca, starejše glasosklàd, glasoskladje (čisto lat. concentus, naspr. diaphōnia): symphoniae musicae sive concentus Vitr. konsonanca.

2. occ.
a) ubrana (skladna) glasba (godba), harmonična glasba, koncert: Cels. idr., cum in eis conviviis symphonia caneret Ci., ex convivio eum reduxerant mulieres cum cantu atque symphonia Ci. z ropotom in pompom, „s švopom in sopom“, neque moleste ferebant (sc. homines) … locum illum litoris percrepare totum mulierum vocibus cantuque symphoniae Ci., eos deducere in locum, qui circumsonet ululatibus cantuque symphoniae L., symphonia discors H., ad symphoniam canere Sen. ph. po glasbi (godbi).
b) meton. neko glasbilo, nek boben: Hier., Prud., Isid. — Od tod adj. symphōniacus 3 (tuj. συμφωνιακός)

1. glasben, godben, h glasbenemu zboru (kapeli) spadajoč: homines, pueri, servi Ci., artes Arn.; subst. symphōniacī -ōrum, m glasbeniki, godci, glasbeni zbor (kapela): symphoniaci Romam missi sunt Ci.

2. bot. symphōniaca herba blen, črni zobnik: Ap. h., P. Veg.