Franja

tinnītus -ūs, m (tinnīre) žvènk, žvenkèt, žvenkljánje, žvenketánje, zvenk, zvenkljanje, cingljánje, zvonjênje, zvončkljánje, zvenênje, zvenčánje, cvènk, cvenkèt, brènk, brénkanje, brenkljánje, cingljánje ipd.: acris Sen. ph., acutus Ap., citharae Plin., perflabilis tinnitus fidium Amm. doneči glas strun, tinnitus aurium Plin. zvenenje v ušesih (tako tudi dexterae auris Ap.), aeraque tinnitūs aere repulsa dabunt O. bodo zazvenele, Plin., tinnitus cie et matris quate cymbala V. = zaigraj na cimbale, strepit tinnitu galea V. žvenketa; metaf. o govoru: tinnitus Gallionis T. (Dial.) Galionovo cingljanje (zvončkljanje), Galionovo bobneče puhloslovje.

tinniō (tīniō) -īre -īvī (-iī) -ītum (onomatop. beseda)

1. (za)žvenkljati, (za)žvenketati, (za)cingljati, (za)zvoniti, (za)zvončkljati, zvončkati, (za)zveneti, (za)zvenčati: Varr., Q. idr., tinnit hastilibus umbo Enn., numquam temere tinniit tintinnabulum Pl., tibi in foro diu tinnisse auriculas M. Aurelius ap. Fr. da ti je … cingljalo v ušesih.

2. metaf.
a) močno se oglasiti (oglašati), (za)kričati, (za)vpiti, (za)peti, (za)doneti: nimium iam tinnis Pl. tvojega dolgega besedičenja sem že sit, voce suā tinnire temperent Pl. naj ne vpijejo preveč, aliquid sufferti tinnire Suet. peti v nekaj polnoglasnega (donečega).
b) (v pogovornem jeziku) (za)cvénkati, (za)cvenkljáti, (za)cvenketáti = seči (segati) v mošnjo, plačati (plačevati): ecquid Dolabella tinniat Ci. ep. ali bo Dolabela plačal; prim. (pren.): veri speciem dignoscere calles, ne qua subaerato mendosum tinniat auro Pers. cingljati z nepravim cvenkom = dati nepravi cvenk.