sigillārius 3 (sigillum) voščene ali glinene kipce (lutke, čeče, podobice, figurice idr.) zadevajoč, voščenih ali glinenih kipcev (čečic, lutk, podobic, figuric idr.) se tičoč, k voščenim ali glinenim kipcem (čečam, lutkam, podobicam, figuricam idr.) sodeč (spadajoč): sigillario motu Tert. z avtomatičnim gibanjem, avtomatično (gibajoč se), velut sigillario extrinsecus ductu Tert.; največkrat kot subst. sigillāria -ōrum, abl. -iis in -ibus, n
1. sigilárije, rimski praznik kipcev (podobic), ob katerem so si poleg drugih daril podarjali voščene ali glinene podobice: Macr., id solum codicillis rescripsit, quadraginta aureos in Saturnalia et Sigillari[a] misisse ei Tiberius ap. Suet.
2. voščeni ali glineni kipci (ali podobice ali figurice), darovane ob sigilarijah: ego sum felicio, cui solebas sigillaria afferre Sen. ph.; occ. po božje čaščeni božanski kipci, po božje čaščene božanske podob(ic)e (figur(ic)e): Arn., adoratis sigillaribus suis Tert.
3. trg v Rimu, kjer so prodajali kipce, podob(ic)e, knjige in druge umetnine, trg umetnin, umetninski trg: Dig. (z abl. sigillaribus), in censura eius notabilia, quod essedum argenteum sumptuose fabricatum ac venale ad Sigillaria redimi concidique coram imperavit Suet., hunc Sporum … et circa conventus mercatusque Graeciae ac mox Romae circa Sigillaria comitatus est Suet., apud Sigillaria forte in libraria ego et Iulius Paulus poeta, vir memoria nostra doctissimus, consideramus Gell., ostendisse mihi librum Aeneidos secundum mirandae vetustatis emptum in sigillariis viginti aureis Gell. (z abl. sigillariis).