Franja

frendō -ere (—), predklas. fresum (prim. gr. χόνδρος [porazličeno (disimilirano) iz χρονδ-ρος] zrnce, drobtinica, κέγχρος proso, rž (pravzaprav „razmeto“), lat. furfur in najbrž tudi frenum) —

I.

1. z zobmi škripati, škrtati; z abl. dentibus in brez njega: illum male formidabam: ita frendebat dentibus Pl.; večinoma v pt. pr.: Nemaeus leo frendens Ci. poet., graviter frendens sic fatis ora resolvit V., frendens … dicitur legatorum verba audisse L., frendens irā O., Val. Fl., frendens aper O., comitis frendens casu (o … ) Sil.; pesn.: dolor frendens Sen. tr. = huda; z acc.: audes dentes (z zobmi) frendere Pl. ap. Non.; acc. n. pl. pesn. nam. adv.: irrita frendit Stat. zaman, frendentes immania Amm. grozno.

2. škrtati (o naravnem glasu nekaterih živali): frende et fritinni suaviter Poeta ap. Varr. (o lastovki), aprorum (est) frendere Suet. fr. —

II. trans.

1. z zobmi (s)treti, metaf. sploh (s)treti, (raz)drobiti, (z)mleti, zmeti: saxo fruges frendas Acc. ap. Non., fabam fr. Varr., faba fresa Cels., Col. bobova moka, fresa cicera Col.

2. z zobmi škripaje obžalovati kaj, z nevoljo obžalovati kaj, z nevoljo tožiti nad čim, jeziti se, da … , fr. noctes Pac. ap. Non.; z ACI: frendente Alexandro eripi sibi victoriam Cu. — Soobl. frendeō -ēre -uī (—): Pac. fr., Aug., Vulg., Ven.

rudō -ere, rudīvī (indoev. kor. *reud-, razširjen iz *reu- (prim. rāvus hripav, raucus), skr. rudáti javka, stoka, joče se, stvnem. riozan = srednjevisokonem. riezen tožiti, jokati, lit. raudà tožba, raudóti tožiti, jadikovati) tuliti, rjoveti, ríkati, rúkati, ručáti, bečáti

1. o živalih, npr. o levu, jelenu: V., o medvedu: Cl.; zlasti o oslu: rigati: O., Pers., Ap. idr., rudens Sileni vector asellus O.

2. metaf.
a) (o človeku) tuliti, kričati: haec, inquam, rudet ex rostris atque heiulitabit Luc. ap. Varr., (sc. Cacum) insueta rudentem Alcides telis premit V.
b) (o stvareh) škripati, škrtati: prora rudens V. čudno škripajoč.

Opomba: rūdō: Pers.; pf. rudīvī: Ap.