Franja

comes -itis, m f (cum in īre)

1. spremljevalec, spremljevalka, tovariš, tovarišica; kot masc.: Ter., Lucr., Cat., Plin. idr., absolve me … , ne comites morer Pl., dixit hoc comes P. Clodii, C. Clodius Ci., aliquem comitem alicui adiungere Ci., adiunctis de suis comitibus locum tutum reliquit N., dare (alicui) comitem Cu., aliquem L. ali sese comitem alicui addere V., esse comitem alicui O., comitem (sc. se) negare O. ne hoteti iti s kom, ibimus, o socii comitesque H.; z gen.: c. fugae (na begu) Ci. ep., L., Vell., Sen. tr., Suet., victoriae (tovariš pri zmagi) C., Suet., si nemo tantae virtutis exstitisset comes L. ko se ne bi bil niti eden ponudil za spremljevalca pri njegovem velikem dejanju, c. calamitatis, furoris, honoris Ci., fatorum V., exsilii Mart. v pregnanstvu; z dat.: aliquem comitem habere consiliis suis Pl.; z in in abl.: comitem in ulciscendis quibusdam se praebere Ci. ep. Kot fem.: comitemne sororem sprevisti moriens? V., his Laodamia it comes V., iuro … me tibi venturam comitem O., data sum comes inculpata Minervae O., nec (Fides) comitem (sc. se) abnegat H. in ne odreka spremstva onim, ki … O neživih subj. (pren.): Pl., Lucr., Plin., ira et metus et reliqui motus animi, comites superiorum Ci., furor sceleris comes Ci., pacis est comes otiique socia … eloquentia Ci., invidia gloriae comes N., eminentis fortunae comes invidia Vell., culpam poena (Poena) premit comes H. krivdi je kazen za petami, grammatice dulcis secretorum c. Q.

2. occ.
a) spremljevalec = voditelj, učitelj: pater Aeneas … custodem ad sese comitemque impubis Iuli Epytiden vocat V., Philippus (medicus) Alexandro comes et custos salutis datus Cu., haec iterent comites praecepta senesque paterni Stat., comes et rector eius (= privigni Gai) Suet.
b) spremljevalec = eden iz spremstva, nav. pl. = spremstvo: comes scribaque Neronis H., sequebatur raeda cum lenonibus, comites nequissimi Ci., comites Graeculi, quocumque ibat Ci., comitum coetus Cat.; poseb. spremstvo oblastnikov, zlasti pretorja v provinci: comites magistratuum, praetoris Ci., quorum comes in provincia fuit Suet. V cesarski dobi cesarski dvor, dvor cesarskih princev: inter comites Neronis Suet., comites a se removere Suet.; v bizantinski dobi je comes dvorni ali državni uradnik ali častnik: Icti., c. stabuli Cod. Th. dvorni konjar, vrhovni konjušnik, comes rei castrensi praefuit per Africam Amm. kot general.

mīles -itis, m (etim. nedognana beseda, morda sor. z gr. ὅ-μιλος, ajol. ὄμιλλος kup, tolpa, zbor, ὁ-μιλία, občevanje, ὁμιλέω občujem, prim. tudi skr. mēla- shod, občevanje)

1. vojak, bojevnik, borec: Ca. ap. Gell., Pl., Ter., Varr., H., Sen. ph., T., Icti. idr., vetus (naspr. tiro) L., milites veterani C., miles novus O. ali milites novi S., L. na novo izbrani (nabrani), milites veteres S., legionarii C., gregarii Ci., voluntarii L., auxiliarii (naspr. legionarii) L., miles mercennarius L., milites mercennarii N., milites Romani, Sullani, Iugurthini S., Persei O., tribuni militum C., Ci.

2. occ.
a) navaden vojak, prostak (= miles gregarius, naspr. častnik): vos adpello, centuriones, vosque, milites Ci., haec velut contionanti Minucio circumfundebatur tribunorum equitumque Romanorum multitudo, et ad aures quoque militum dicta ferocia evolvebantur L.
b) častnik: Pl., Ter.
c) „vojaki“, za časa cesarjev dvorni uradniki (upravniki), ki so nosili orožje in spadali k vojski: pozni Icti.

3. pešec, pešak, vojak pehotne enote, legijski vojak: cum in his angustiis res esset atque omnes viae ab Afranianis militibus equitibusque obsiderentur nec pontes perfici possent imperat militibus Caesar, ut … C., milites equitesque misit C., decem milia militum et mille equites L.

4. kolekt. vojaštvo, vojska, vojaki: late loca milite complent V., milite atque equite nisi Romano non uti populum Romanum L. pehote in konjeništva.

5. pesn. metaf.
a) vojak = kamen na šahovnici, kmet: discolor ut recto grassetur limite miles, cum medius gemino calculus hoste perit O.
b) fem.: rudis ad partūs et nova miles eram O. novinka, miles erat Phoebes (sc. nympha) O. spremljevalka.

prae-pōnō -ere -posuī -positum (prae in pōnere)

1. postaviti (postavljati) kaj spredaj (pred kaj, na začetek česa), predpostaviti (predpostavljati): T. idr., versūs in fronte libelli O., ut aedibus ac templis vestibula et aditūs, sic causis principia proportione rerum praeponere Ci., ultima primis H., hoc (to besedo) praeposui Ci.; dat.: undique decerptam fronti praeponere olivam H. (gl. pod olīva).

2. postaviti koga za načelnika (predstojnika, nadzornika, vodjo, poverjenika), postaviti koga na čelo: O. idr., tyranni Lacedaemoniis praepositi N., Cethegus caedi praeponitur Ci. Cetegu se zaupa (poveri) poboj, aliquem bello, navibus, provinciae C., quae praeposita (prednica) erat oraculo sacerdos Ci., cubiculo praepositus Suet. komorni strežnik; poseb. kot voj. t.t. praepositum esse poveljevati, biti komu poveljnik; z dat.: militibus C., castris Auct. b. Hisp., toti officio maritimo C. biti vrhovni poveljnik (admiral) celotne mornarice, poveljevati celotni mornarici; abs.: praeponere aliquem mediā acie C., praeponere aliquem in laevo cornu L. postaviti koga za poveljnika čemu, in eā orā, ubi praepositus sum Ci. kjer sem vrhovni poveljnik, forte illo loco praepositus L. ki je bil poveljnik (ki je imel poveljstvo) na tem kraju. — Subst. praepositus -ī, m predstojnik, načelnik, nadzornik, predpostavljeni, nadrejeni: rerum curae Caesaris Plin., aquarum Front. vodni nadzornik, nadzornik voda, Tyrii textrini, urbanae familiae Amm.; poseb. (abs.)
a) vojaški poveljnik, častnik, oficir, predpostavljeni, nadrejeni (naspr. gregarius miles): gregarius cavet praepositos T.
b) namestnik v provinci: Suet.; praeposita -ae, f prednica, predstojnica, opatinja (poseb. v samostanih): Eccl.

3. metaf. prednost da(ja)ti čemu pred čim, postaviti (postavljati) kaj nad (pred) kaj, imeti raje: se alteri T., amicitiam patriae Ci., salutem rei publicae vitae suae Ci., hominum Iovisque opulentissimo regno bonam existimationem N.; subst. pt. pf. praepositum -ī, n (nav. v pl.) nekaj izvrstnega, izvrstno, kar ni sicer absolutno dobro, ne gre pa ga zavreči (npr. bogastvo); prevod stoiškega izraza προηγμένον: Ci.

Opomba: Star. pf. praeposivi: Pl.; sinkop. pt. pf. praeposta: Lucr.

imperium -iī, n (imperāre)

1. povelje, ukaz, zapoved, nalog, odredba, predpis: V., Plin. iun., Fl., idr., hoc est insani edictum atque imperium tyranni Ci., eas statuas per vim atque imperium dederunt Ci.; z objektnim gen.: non illi imperia decumarum conquerebantur Ci., imperium accipere L. dobiti, exsequi Ter. izvršiti, abnuere L. odreči pokorščino; pren.: terra non recusat imperium agricolae Ci. mu je pokorna; prim. imperio alicuius parēre L., imperiis patris oboedientem esse Pl.

2. meton. moč, (nad)oblast, prevlada, oblast, gospostvo: regum … in proprios greges, reges in ipsos imperium est Iovis H. gospodujejo nad … , imperi cupido S. oblastiželjnost, vladohlepnost, imperium sui Plin. oblast nad samim seboj, imperium domesticum nullum erit (si servi non oboediunt) Ci., Appius tenebat imperium in suos Ci., i. iudiciorum Ci. nad sodišči, custodiae N. nad ječami, animi imperio, corporis servitio utimur S.; poseb. politična nadoblast: de imperio in Italia certare Ci., si aeternum hoc imperium esse vultis Ci., imperium orbis terrae Ci. nad svetom; occ.
a) vlada, (nad)vladarstvo, vladavina, oblast, gospostvo: N., S. fr., Suet., Lact. idr.. Alexander imperium suscepit Cu., totius Galliae imperio potiri C., ea instituta diuturnitas imperii comprobat Ci., urbem imperio (kot kralj) regere L., sub populi Romani imperium redigere C., sub populi Rom. imperium cadere Ci.
b) (vrhovno) poveljstvo, poveljništvo, zapovedništvo: Plin. iun., Lact., imperium navium legato ademisti Ci., i. maritimum C., N., summum i. C., summa imperii N., L., privato quando imperium dedit senatus? Ci., imperia magistratūsque N. vojaška in civilna dostojanstva (časti), esse cum imperio Ci. imeti neomejeno oblast = biti vrhovni poveljnik (nadpoveljnik).
c) uradna oblast, oblastništvo, (uradno) dostojanstvo, čin, služba: ex Macedonia aliquot praetorio, consulari quidem nemo rediit imperio Ci., Appius Claudius tum erat in summo imperio Ci. je opravljal najvišjo častno službo (kot decemvir), fasces ceteraque insignia huius imperii Ci.

3. meton.
a) uradna oseba — uradnik —, oblastnik —, častnik —, poveljnik (z višjim poveljstvom): Auct. b. Alx., Val. Max., imperia … urbe exeunto Ci., erat plena lictorum et imperiorum provincia C., vacua ab imperiis insula C.
b) področje oblasti, vladavina, država: Carthago huic imperio inminebat Ci., duae urbes huic imperio infestissimae Ci., imperii fines propagare Ci., Thessalonicenses positi in gremio imperii nostri Ci., maius i. sibi quaerere Cu., imperium Oceano terminare V., immensum imperii corpus T., adiectis Britannis imperio H., ruentes imperi (= imperii) res H.; od tod imperium tudi = državljani, podložniki: Plin., Plin. iun.
c) uradno leto, uradna doba, uradno poslovanje, uradovanje: tam diu in imperio suo classem praetor vidit Ci., carcer ille in istius imperio domicilium civium fuit Ci.

prīncipālis -e (prīnceps)

1. prvi, prvoten, prvobiten, izvoren, najprvi, čisto prvi, osnoven: causae Ci., significatio Q., verba Gell.

2. metaf. najimenitnejši, najveljavnejši, najodličnejši, najpomembnejši, najvažnejši, velevažen, najpoglavitnejši, glavni, (naj)prvi: vir Ap., quaestio Q., principale fuit Plin. glavna stvar, velevažna (zelo pomembna) stvar; komp.: principalior Tert.

3. occ.
a) cesarski, knežji: scortum T., curae Plin. iun., maiestas Suet.
b) h glavnemu prostoru (prīncipia) v taboru (ostrogu) sodeč (vodeč): via L. široka prečna cesta v taboru oz. ostrogu, ki je vodila od glavnega prostora (glavnega stanu) do stranskih vrat, porta principalis dextra (sinistra) L. desna (leva) stranska vrata v taboru (ostrogu).
c) k vojakom druge bojne vrste (principes gl. pod prīnceps) sodeč: Cod. Th. — Adv. prīncipāliter

1. poglavitno, posebno, zlasti, predvsem: principaliter negotium gerere Dig.

2. (po) cesarsko, (po) knežje: mores iuventutis quam principaliter formas Plin. iun., gaudere Sen. ph., leges principaliter institutae Arn. od cesarja izdani. — Subst. prīncipālis -is, m
a) načelnik, predstojnik, vodja, šef: officiorum Cod. I. nižjih uradnikov.
b) nadstarešina municipalne oblasti: Cod. I., Dig., Symm.
c) nižji častnik: Dig.

speculātor -ōris, m (speculārī)

1. opazovalec, oprezovalec, po(i)zvedovalec, oprezač, oprezuh, oglednik, izvidnik, ogledovalec, ogleduh, vohljač, vohun, špijon
a) večinoma v vojni, tudi kot poseben oddelek legije: Varr., S., Auct. b. Hisp., eum … speculatorem quam legatum iudicari maluerunt Ci., hac re … per speculatores cognitā C., cum per speculatores comperisset vulgum Atheniensium in terram praedatum exisse N., speculatores mittendos censere L., tesserarius speculator T.; occ. α) vojaki s posebnimi nalogami = telesni stražar (stražnik), vojaški sel, pošiljanec, ordonanc, ordonančnik, ordonančni častnik vojskovodij in cesarjev: Auct. b. Afr., Suet., Cocceio Proculo speculatori T., Othonem comitabantur speculatorum lecta corpora T., dilapsis speculatoribus T. β) rabelj, krvnik: speculatoribus occurit Sen. ph., apud arbitrum speculatorem Tert.; v soobl. spiculātor -ōris, m: Vulg., Hier., Aug.
b) pri čebelah: (sc. apes) speculatores ad pabula ulteriora mittunt Plin.

2. metaf. preiskovalec, raziskovalec, opazovalec, izsledovalec, zasledovalec: naturae Ci., diligentia (sc. mea) speculatorem reformidat Ci., ad has excipiendas voces speculator ex convivis missus L., speculator amicae Pr., speculatores futurae grandinis Sen. ph., Fabius cautā speculator mente futuri Sil., Pinarium … curiosum et speculatorem ratus Suet.

centuriō -ōnis, m (centuria) vodja centurije, centurion, stotnik: C., L. idr., L. Marcius primipili centurio Ci., vos centuriones appello vosque milites Ci., c. classiarius T. pomorski častnik, kapitan; pueri magnis (iron.) e centurionibus orti H. potomci velikih stotnikov (ker je bila Venuzija vojaška naselbina).

clāssiārius 3 (clāssis) ki spada k ladjevju (mornarici), pomorski, mornarski: centurio T. pomorski častnik, kapitan; nav. subst. clāssiāriī -ōrum, m
a) (sc. milites) pomorski vojaki, vojna mornarica: cum classiariis regis configere N.
b) (sc. nautae) mornarji, pomorščaki: C., Suet., sueverat classiariorum remigio vehi T. z mornarskimi veslači.

dianomē -ēs, f (gr. διανομή) razdelitev daril kandidatov za katero od častnik služb: Plin. iun., Traian. ap. Plin. iun.

manipulāris in (pesn. sinkop.) maniplāris ali manuplāris -e (manipulus) maníp(e)lski: miles Plin. navaden vojak, prostak, iudex Ci. iz manipla (izmed navadnih vojakov, prostakov) izvoljen, imperator Plin. ki je služil od najnižje stopnje (od prostaka); subst. manipulāris -is, m

1. eden iz manípla, navaden vojak, (vojak) prostak (naspr. častnik istega manipla ali iste kohorte): unus m. Ci. ep., Rufus diu manipularis, dein centurio, mox castris praefectus T., non placet, quem … manipularīs mussitant Pl.

2. maníp(e)lski (so)tovariš: tres suos nactus manipulares C., manuplarīs mei Pl.

prae-ficiō -ere -fēcī -fectum (prae in facere) postaviti (narediti, nastaviti, določiti) koga za prefékta (predstojnika, načelnika, nadzornika, poveljnika), postaviti koga čez koga ali kaj, postaviti koga na čelo koga ali česa: O. idr., aliquem provinciae Pl., praefeci rure recte qui curet tamen Pl., aliquem pecori Ci., Syriae Cu., bello gerendo Ci., bello Ci., tantis rebus Ci., pontifices sacris Ci., certum magistratum alicui procurationi Ci., aliquem in exercitu Ci. izročiti (zaupati) komu poveljstvo, podeliti komu častniško službo (prefekturo), postaviti koga za častnika (prefekta), munitioni, Galliae, provinciae C., legatos legationibus C., lucis Avernis V., post suffragante Theramene populi scito restituitur parique absens imperio praeficitur N. biti postavljen (nastavljen) za poveljnika z enako oblastjo (z enakimi pooblastili), exercitui, classi N., ei rei Datamen praefecit N. vodstvo pri tem podvigu je zaupal Datamu, aliquem negotio praeficere N. izvršitev naloge zaupati komu, certos N. določiti (odrediti) zanesljive ljudi, sacerdotes suos cuique deorum praeficere L. slehernemu izmed bogov postaviti (določiti) svečenike za opravljanje bogoslužja, sacerdotio Neptuni Plin., libertos rationibus, libellis et epistulis T., aliquem provinciae T. — Od tod subst. pt. pf. praefectus -ī, m predstojnik, načelnik, nadzornik, poveljnik, prefékt.

1. v zasebnem življenju: praefectos (sc. familiarum) alacriores faciundum praemiis Varr., nec mulieribus praefectus praeponatur Ci., his (sc. Graeculis philosophis) utitur quasi praefectis libidinum suarum Ci.; šalj.: praefecti popinae atque luxuriae Favorinus ap. Gell. največji sladokusci in rafinirani uživači.

2. v javnosti
a) kot naslov raznih civilnih in vojaških oblastnikov (prim. praefectura): praefectus gymnasii (= gr. γυμνασιάρχης) Pl. gimnaziárh, praefectus moribus mulierum (= gr. γυναικονόμος) Pl. nadzornik ženskih nravi (ženske morale) in domače discipline, praefectus morum N. ali moribus Ci. nravi, praefectus custodum N. prefekt (poveljnik) straže, praefectus nocturnae custodiae Ap. prefekt (poveljnik) nočne straže (nočnih straž), praefectus vigilum T., Icti. ali vigilibus Icti. prefekt (načelnik) redarjev oz. nočne straže (poveljnik kohort, ki so skrbele tudi za požarno varnost), praefectus annonae L. ali rei frumentariae T. prefekt za oskrbo z žitom, nadzornik žitarstva, višji tržni nadzornik, preskrbovalec živeža, oskrbovalec z živežem, praefectus aerarii (aerario) L., Plin. iun. prefekt (nadzornik) državne blagajne = zakladnik, zakladničar, praefectus urbis (urbi) Varr. ap. Gell., L., T., Plin., Gell., Suet., Icti. (tudi samo praefectus Suet.) mestni prefekt, mestni (= rimski) poglavar (= rimski župan), upravitelj Rima, v času republike le namestnik odsotnega konzula, za časa cesarjev stalna služba s svojim sodstvom; odgovoren je bil za ohranjanje reda in miru znotraj mestnih meja in s tem namenom je pod svojo oblastjo imel tri mestne kohorte (= policijski oddelki, cohortes urbanae) = praefectus urbicus Lamp., praefectus castrorum (castris) T., Vell. taborski prefekt, nadzornik postavitve tabora, ki je skrbel za postavljanje tabora in pripravo vseh za postavitev potrebnih stvari, praefectus fabrum C., N., Vell. prefekt rokodelcev, poveljnik inženirskega oddelka, vodja vojaškega tehničnega oddelka, tudi = delovodja: Ci., praefectus praetorii T., Suet. ali praetorio Veg., Icti. ali praetorianorum Suet. ali praetoriarum cohortium T. (tudi samo praefectus Plin. iun.) prefekt pretorijancev, pretorij(an)ski prefekt, poveljnik cesarske telesne straže (pod njegovim poveljstvom je bilo devet elitnih kohort pretorijancev (cohortes praetoriae)), v poznem cesarstvu tudi upravitelj oz. namestnik v enem od štirih glavnih delov rimskega cesarstva, toda praefectus cohortis (praetoriae) T. častnik, oficir, praefectus legionis T., Suet. legijski prefekt, prefekt legije, poveljnik legije, legijski poveljnik (v času republike imenovan legatus legat), praefectus classis L., Ci., N., T., Plin. mornariški prefekt, prefekt (poveljnik) ladjevja (brodovja, mornarice), admiral, praefectus navis poveljnik ladje, ladjevodja, kapitan, v pl. praefecti navium L., Fl.
b) poveljnik oddelka vojske (bodisi konjeniškega krila (ala) ali kohorte (cohors) v pehoti): praefectus equitum Gallorum Hirt., alae T., cohortis T., pogosto samo praefectus C., Ci., N. (vojaški) poveljnik.
c) α) v rimskem cesarstvu cesarski namestnik, cesarski upravitelj, prefékt: praefectus Aegypti Suet., Alpium Plin. Od tod β) preneseno na nerimske razmere (za poveljnike in visoke državne uradnike Perzijcev in drugih azijskih narodov): Lydiae, Ioniae totiusque Phrygiae N. satrap, praefecti regii N. satrapi, praefectus regius L. ali regis S. ali Cassandri N. general, podpoveljnik, paša, v sklopu tudi samo praefectus Fl.

Sīlius 3 Sílij(ev), ime rimskega plebejskega rodu; njegovi poseb. znani predstavniki so:

1. A. Silius Avel Silij, Ciceronov prijatelj: Ci. ep.

2. T. Silius Tit Silij, višji častnik pod Cezarjem: C.

3. P. Silius Publij Silij, propretor v Bitiniji in v Pontu l. 51; l. 44 je dobil veliko dediščino, ki mu je nakopala dediščinsko pravdo (causa Siliana): Ci. ep.

4. P. Silius Nerva Publij Silij Nerva, konzul l. 20, je premagal več planinskih narodov, l. 16 Noričane in Panon(ij)ce, pozneje je bil namestnik v Hispaniji: Vell.

5. C. Silius Gaj Silij, konzul l. 13 po Kr., je bil do l. 20 po Kr. poveljnik v Germaniji, kjer je zadušil upor svoje vojske, udeleževal se je Germanikovih vojnih pohodov in se bojeval s Hati; l. 21 po Kr. je pri Avgustodunu(mu) premagal uporne Galce in Belg(ijc)e. Obtožen izsiljevanja je pred obsodbo sam naredil samomor l. 24 po Kr.: T.

6. njegov sin je bil C. Silius Gaj Silij, ki ga je cesar Klavdij zaradi zveze s cesarico Mesalino l. 48 po Kr. obsodil na smrt: Suet., T.

7. C. (ali T. Catius) Silius Italicus Gaj (ali Tit Katij) Silij Italik (25—101 po Kr.), iz znamenitega rodu, rojen najbrž v Italiki, mestu v Betijski Hispaniji, govornik, epski pesnik, avtor pesnitve o drugi punski vojni z naslovom Punica v 17 spevih, konzul l. 68 po Kr., potem upravitelj province Azija; pozneje je do svoje prostovoljne smrti (ko je izvedel, da je neozdravljivo bolan, se je izstradal do smrti) živel na svojih podeželskih posestvih, kjer se je posvečal le znanosti: Plin. iun., Mart. Od tod adj. Sīliānus 3 Sílijev: negotium, villa Ci. ep.