mīrāculum (mīrāclum) -ī, n (mīrārī)
1. čudež, čudo, čudežni dogodek, čudovita (čudežna) prigoda ali prikazen, čudežno delo: Suet., Gell., Amm., adiciunt miracula huic pugnae L., (sc. aper) miraculum magnitudinis L. čudežne velikosti, čudežno velik, puerum tamquam miraculum aspicere Plin. iun., somnia, terrores magicos, miracula (pošasti), sagas, nocturnos lemures portentaque Thessala rides? H., in miracula verti O. ali se transformare V. preobraziti, spremeniti se v čudežne podobe, septem miracula Plin., Val. Max. sedem svetovnih čudes, portenta et miracula philosophorum somniantium Ci. pustolovski in čudni nazori, miraculo esse (alicui) L., Plin., Suet. prevze(ma)ti, presenetiti (presenečati) koga, dignus miraculo Plin., Lact. občudovanja vreden, čudovit.
2. čudnost, čudovitost, vidnost, zbujanje pozornosti: rei, victoriae L.
Opomba: Pesn. sinkop. miracla: Luc.