Franja

Diogenēs -is, acc. -em in -ēn, m (Διογένης) Diogen,

1. D. (Apollōniātēs) Diogen iz Apolonije na Kreti, naravoslovec jonske šole, Anaksimenov učenec, avtor knjige περὶ φύσεως, kjer uči, da je zrak prvina vesoljstva: Ci.

2. D. (ὁ Κύων), kiniški filozof, Antistenov učenec v Atenah, roj. l. 404 v Sinopi, umrl l. 323 v Korintu: Ci., Val. Max., Iuv.

3. D. (ὁ Βαβυλώνιος) iz Selevkide, stoik, Hrizipov učenec, Karneadov in Lajlijev (Laelius) učitelj, poslanec v Rimu l. 155 skupaj s Karneadom in Kritolajem: Ci.

4. prijatelj Marka Kajlija Rufa: Ci.

5. grški kipar: Plin.

6. grški slikar: Plin.

Hermēs (v lat. obl. Herma) -ae, m (Ἑρμῆς) Hêrmes,

1. grški bog = lat. Mercurius. Od tod
a) Hermae (hermae) -ārum, m (Ἑρμαῖ) Hermesovi stebri (kipi), štirioglati stebri s Hermesovo glavo, kakršni so bili v Atenah ob cestah, na javnih prostorih, pred svetišči in hišami: Macr., nec hermas, quos vocant, licebat inponi Ci., accidit, ut una nocte omnes Hermae … deicerentur N.; v sg.: truncus Hermae Iuv.
b) Hermaeum -ī, n (Ἑρμαῖον) Hermáj, pravzaprav „Hermesovo svetišče“, potem a) trg v Bojotiji: L. b) neka vrtna soba (dvorana): Suet.

2. Hermes Trimaximus (= Τρισμέγιστος Trikratnajvečji, priimek egipčanskega Hermesa) Hermes Trismegíst, avtor (ali več avtorjev) iz 2. stoletja po Kr., je skušal znova oživiti staroegipčanske, pitagorejske in platonske ideje: Amm.

3. osvobojenec Plinija mlajšega: Plin. iun.

Lycus (Lycos) -ī, m (Λύκος) Líkos

I. moško ime

1. Pandionov sin, Antiopin soprog, kralj v Likiji: Mel.

2. Enejev tovariš: V.

3. Diomedov tovariš: O.

4. Kentaver: O.

5. Trazibulov oče: N.

6. Tebanec, ki je v Herkulovi odsotnosti prevzel oblast nad Tebami: Hyg.

7. grški zgodovinopisec iz Regija, adoptivni oče tragika Likofrona, avtor zgodovine Libije in Sicilije: Plin.

8. grški kipar: Plin.

9. zdravnik iz Neaplja: Plin. —

II. ime več rek, poseb. reka

1. v Frigiji, Majandrov (Meandrov) pritok: O., Cu., Plin.

2. v Asiriji, pritok Tigrisa: Cu.

3. v Bitiniji: O.

4. v Pontu: Plin.

5. v Kilikiji: Plin.

6. v Feniciji: Mel., Plin.

7. v Paflagoniji: V. idr.

Macrobius -iī, m (Μακρόβιος „Dolgoživec“) Makróbij, s celim imenom Aurelius Ambrosius Theodosius Macrobius Avrelij Ambrozij Teodozij Makrobij, dostojanstvenik na dvoru Teodozija mlajšega (4—5. stol. po Kr.), avtor dela „Saturnalia convivia“ in komentarja k Ciceronovemu delu „Somnium Scipionis“.

Marciōn -ōnis, m Márcion

1. razkolnik v 2. stol. po Kr.: Tert., Prud. — Od tod adj. Marciōnēnsis -e marciónski: continentia Tert.; subst.
a) Marciōnīta -ae, m marciónski, Marciónov: deus Prud.
b) Marciōnistae (Cod. I., Aug.) ali Marciōnītae (Tert., Lact., Ambr.) marcioní(s)ti, Marcionovi privrženci.

2. iz Smirne, avtor razprave De simplicibus effectibus: Plin.

Māternus² -ī, m Matêrn, rim. priimek. Poseb. znana sta

1. Curiatius Maternus, Kuriacij Matern, pesnik, eden od udeležencev Tacitovega „Pogovora o govornikih“ (Dialogus de oratoribus): T.

2. Iulius Firmicus Maternus Julij Firmik Matern, senator, doma s Sicilije, avtor dela Matheseos libri (nastalo v letih 335—337 po Kr.), ki ga je napisal za svojega prijatelja Lolija Mavorcija. Ko je postal kristjan, je napisal delo De errore profanarum religionum.

Mātius (Māttius) 3 Mátij(ev), ime rim rodu. Najbolj znana sta

1. C. Matius Gaj Matij, rim. vitez, Ciceronov, Cezarjev in Avgustov prijatelj, avtor knjige o kuharstvu: Ci. ep., T., Plin., Col., Suet. Kot adj.: Mattia poma Fr. — Od tod adj. Mātiānus (Māttiānus) 3 Mátijev: Col., Suet., Macr., Cass.

2. Cn. Matius Gnej Matij, pesnik mimijambov in prevajalec Iliade v lat.: Varr., Gell., Macr.

Menecratēs -is, m (Μενεκράτης) Menékrat

1. grški pesnik, Efežan, avtor dela o poljedelstvu: Varr., Aus.

2. osvobojenec Seksta Pompeja: Plin. (z acc. -craten), Vell., Fl.

3. Perzejev oficir: L.

Neratius 3 m Nerátij(ev), ime rodovne veje iz Samnija. Znana sta:

1. Neratius Priscus Neratij Prisk, znamenit pravnik, po rodu iz samnitskega mesta Sepin (Saepinum), avtor številnih del o pravu: Dig.

2. L. Neratius Marcellus Lucij Neratij Marcel, brat Neratija Priska: Plin. iun.

Pācātus² -ī, m Pakát, s celim imenom Latinus Pacatus Drepanius Latin Pakat Drepanij, retor iz poznega 4. stoletja po Kr., doma blizu Burdigale (zdaj Bordeaux), Avzonijev in Simahov prijatelj, l. 390 po Kr. proconsul Africae, l. 393 comes rerum privatarum, avtor panegirika na cesarja Teodozija I.: Cod. Th.

Palaephatus -ī, m (Παλαίφατος) Palájfat, gr. pisec, avtor dela De incredibilibus; od tod adj. Palaephatius 3 Palájfatov, palajfátski: Ps.-V. (Ciris).

Parmeniscus -ī, m (Παρμενίσκος) Parmenísk, gramatik aleksandrinske šole, analogist, avtor del s področja jezikoslovja (Ζητήματα) in astronomije (Φαινόμενα): Varr.

Petrōnius 3 Petrónij(ev), ime plebejskega rodu.

1. P. Petronius Publij Petronij, namestnik v Egiptu l. 24: T.

2. P. Petronius Publij Petronij, v času cesarja Tiberija namestnik v Aziji, v času Kaligule legat v Siriji: T.

3. Petronius Turpiliānus Petronij Turpilijan, za časa cesarja Nerona legat v Britaniji: T.

4. C. ali T. Petronius Arbiter, Gaj ali Tit Petronij Arbiter, zaupnik cesarja Nerona, njegov razsodnik dobrega okusa (arbiter elegantiae), pisatelj, avtor fragmentarno ohranjenega romana Satiricon: T. — Od tod adj.
a) Petrōnius 3 Petrónijev: lex (o sužnjih) Icti.
b) Petrōniānus 3 Petrónijev, petrónijski, petronijánski: Albucia Fulg.

pictor -ōris, m (pingere) slikar: Varr., Ci. idr. Kot nom. propr. Pictor -ōris, m Píktor, priimek Fabijevega rodu (po nekem predniku, ki je bil slikar). Poseb.

1. Q. Fabius Pictor Kvint Fabij Piktor, udeleženec druge punske vojne in avtor v grščini napisanih letopisov, iz katerih je veliko črpal Livij: Ci., L.

2. Servius Fabius Pictor Servij Fabij Piktor, sodobnik Katona starejšega in avtor dela De iure pontificio: Ci.

Pīsandros in Pīsandrus -ī, m (Πείσανδρος) Pizánder (Pejzánder), grško moško ime, poseb.

1. eden od Penelopinih snubcev: O.

2. atenski demagog iz Aharne, zelo dejaven v drugi polovici peloponeške vojne: Iust.

3. spartanski vojskovodja v bitki pri Knidosu: N.

4. grški pesnik z otoka Rodos, avtor epa z naslovom Ἡράκλεια: Q., Macr., Hyg.

Plīnius 3 Plínij(ev), ime rim. rodu. Njegovi najbolj znani predstavniki so:

1. C. Plinius Secundus (imenovan tudi maior starejši) Gaj Plinij Sekund (starejši), naravoslovec, avtor ohranjenega enciklopedičnega dela z naslovom Naturalis historia „Naravoslovje“ v 37 knjigah; umrl je ob izbruhu ognjenika Vezuv l. 79 po Kr., star 56 let: Plin. iun.

2. njegov nečak (sin njegove sestre) in posinovljenec C. Plinius Secundus (imenovan tudi iunior mlajši) Gaj Plinij Sekund (mlajši), rojen l. 62 po Kr. v Novem Komu (Novum Comum), v času Trajana cesarski namestnik v Bitiniji, avtor hvalnice na čast Trajanu in zbirke pisem, umrl ok. l. 114 po Kr.

3. Plinius Valeriānus Plinij Valerijan, zdravnik in pisec del o medicini; živel je malo pred obdobjem cesarja Konstantina. — Adj. Plīniānus 3 Plínijev: principatus duracinis quae Pliniana Campania appellat, in Belgica vero Lusitanis, in ripis etiam Rheni Plin.

Plōtīnus -ī, m (Πλωτῖνος) Plotín, filozof eklektik iz 3. stoletja po Kr., utemeljitelj novoplatonizma, avtor spisov, zbranih pod naslovom Enneades.

Pōlliō (Pōliō) -ōnis, m Pólio (Polión), priimek več rimskih rodov. Poseb. znana sta

1. C. Asinius Pōlliō (tudi Pōlio) Gaj Azinij Polio(n), rimski državnik, vojskovodja, zgodovinopisec, pesnik, kritik, ustanovitelj prve javne knjižnice, Avgustov, Horacijev in Vergilijev prijatelj. Kot Cezarjev pristaš je sodeloval v bitki pri Farzalu, po Cezarjevem umoru je stopil na Oktavijanovo stran, bil l. 40 konzul in l. 39 je triumfiral nad Ilirci; po tem triumfu je živel umaknjeno kot zasebnik in umrl l. 4 po Kr.: Ci. ep., V., H., T. (Dial.), Cat., Plin., Vell.

2. Trebellius Pollio Trebelij Polio(n), eden od šestih kasnejših rimskih zgodovinopiscev, avtor zgodovine cesarstva od cesarja Hadrijana (vladal 117—138 po Kr.) do cesarja Karina (vladal 283—285 po Kr.): Vop.

Prodicus -ī, m (Πρόδικος) Pródik, sofist z otoka Keos, Sokratov sodobnik, avtor zgodbe „Herakles na razpotju“: Ci., Q., Gell., Min. — Od tod Prodicius 3 Pródikov, pri Pródiku (se nahajajoč): Hercules Ci.

Rutīlius 3 (rutilus) Rutílij(ev), ime rimskega rodu. Najbolj znani predstavniki so:

1. P. Rutilius Publij Rutilij, ljudski tribun l. 169 in nasprotnik cenzorja Tiberija Grakha, ki ga je prestavil med erarijce: L.

2. P. Rutilius Rufus Publij Rutilij Ruf, Panajtijev učenec, Lelijev (Lajlijev) in Scipionov prijatelj, vojaški tribun pred Numancijo, l. 109 legat v bojih proti Jugurti, govornik in zgodovinopisec: Ci., S., T., Suet., Val. Max.

3. P. Rutilius Lupus, Publij Rutilij Lup(us) (Volk), ljudski tribun l. 56, je po Pompejevem ukazu l. 48 upravljal Ahajo: C., Ci. ep.

4. P. Rutilius Lupus Publij Rutilij Lup(us), rimski retor za časa Avgusta in Tiberija, avtor spisa De figuris sententiarum: Q. — Od tod adj. Rutiliānus 3 Rutílijev, rutílijski, rutilijánski: narratio Ci. (zgodovinopisca Publija Rutilija Rufa).