Franja

campus¹ -ī, m (prim. gr. καμπή ovinek, κάμπτω krivim, od tod lat. campa, campē, campsāre; campus prvotno upognjen svet, nižava)

1. raván, plan, planjava, poljana, polje: spatia camporum vestitusque montium Ci., colles et campi Lucr., redeunt iam gramina campis H.; od tod travnik: campus herbidus aquosusque L., c. viridis V.; žitno polje: opimi atque uberes campi Ci., campi torridi siccitate L., campi quod rex habet ipse (= τέμενος) V.; od tod met. poljščina: Stat. (Thebais V, 528); bojno polje, bojišče: Iuv., Veg., nunquam in campo sui fecit potestatem N., neu struere auderent aciem neu credere campo V.; stari loc. campī: tantum campi iacet V. leži kar na planem. Kot nom. propr. Māgnī Campī (campī) Velike poljane, pokrajina pri Utiki: L. Macrī Campī (campī) ali Campī (campī) Macrī (macrī = μακροί ) Dolge poljane, ravnica v Cisalpinski Galiji: Varr., L., Col.

2. pren. ravnina, ravno površje, planjava: campi laeti aëris V. prostrane zračne planjave; morska gladina: campi caerulei Pl., caelum ac terram camposque liquentes V., campos salis aere sacabant V. gladino slane vode, campi (saxi) V. gladko površje skale (ki se prikaže nad morsko gladino); pren.: feratur eloquentia non semitis, sed campis Q. po ravnih tleh.

3. occ. postajališče, shajališče, javni trg (v Rimu) za javne shode. V Rimu je bilo več takih trgov: locus in campo Esquilino Ci., campus sceleratus L.; najimenitnejši je bil campus Martius, tudi samo Campus Marsovo polje, raven prostor ob Tiberi, ki je sprva pripadal Tarkvinijcem, po njihovem pregonu l. 510 pa je postal državna posest, posvečena bogu Marsu. Tukaj je bilo zbirališče za volilne zbore (comitia centuriata), volišče: comitiis proximis me in Campo interficere voluisti Ci., hic descendet in Campum petitor H.; od tod met. volilni zbor, volitev: Val. Max., Lucan., fors domina Campi Ci.; pesn.: Campus aget gemitus V. ljudstvo na Marsovem polju. Tu je bilo tudi glavno igrišče in vežbališče za rim. mladež: Plin., Q., in campo exercere Ci., campi doctor Lamp., Veg. vaditelj vojakov, non in Campo, non in conviviis versatus est Ci., gaudet equis canibusque et aprici gramine campi H., luserat in campo H.

4. pren. prostor za vsakršno delovanje, prizorišče, torišče, delovišče: Plin. iun., magnus est in re publica campus Ci., me ex hoc campo aequitatis ad istas verborum angustias revocas Ci., hinc rhetorum campus de Marathone Ci. pogosto reklo govornikov.

canārius 3 (canis) pasji: canaria herba Plin. bot., najbrž prstasti bar. Kot nom. propr.

1. Canāria (īnsula) Kanarski otok, eden od Blaženih otokov (insulae fortunatae) v Atlantskem oceanu; tako so ga imenovali zaradi številnih psov: Plin., M.; v pl. Canāriae īnsulae Kanarski otoki, Kanari: Arn.

2. Canāriī -ōrum, m Kanarci, mavretansko ljudstvo, ki se je hranilo s pasjim mesom: Plin.

Canninefātēs (Caninefātēs) -ium, m Kaninefati, germ. ljudstvo, ki je živelo na Batavskem otoku: Vell., T. Sg. Can(n)inefās -ātis, m Kaninefat: T.; kot adj. kaninefaški: Canninefas tumultus, ala T. — Druga pisava Cannenefātēs -ium, m Kanenefati: Plin.

Cantaber -brī, m Kantaber, Kantabrijec: Iuv., Sil., bellicosus Cantaber (kolekt.) H., C. indoctus iuga ferre nostra H.; večinoma pl. Cantabrī -ōrum, m Kantabri, Kantabrijci, divje ljudstvo na severnem obrežju Hispanije ob izvirih Ibera, ki jih je Avgust podjarmil šele v l. 25 do 19: Ca., C., L. epit., Mel., Plin. Od tod adj.

1. (redko) Cantaber -bra -brum kantabr(ij)ski: oceanus Cl.; subst. Cantabria -ae, f Kantabrija, sprva celo severno obrežje Hispanije, pozneje (po Avgustu) rim. pokrajina od Asturcev do Avstrigoncev in Vaskoncev: Plin., Suet., Fl. (Cantabria met. = Cantabri), Eutr.

2. Cantabricus 3 kantabr(ij)ski: bellum H., Suet., terrae, litora Mel., populi Plin.; subst. Cantabrica -ae, f bot. kantabrijski slak: Plin.

Cār, Cāris, m, nav. pl. Cārēs -um, acc. -ăs, m (Κᾶρες) Karec, Karci, ljudstvo, ki je sprva prebivalo na Sporadih, pozneje pa v jugozahodnem delu Male Azije in je bilo na slabem glasu zaradi nezanesljivosti in nizkotnega mišljenja; v sg.: Ci., N., v pl.: Pl., L., V., O., Sen. ph.; si quid cum periculo experiri velis, in Care id potissimum esse faciundum Ci. (naslanja se na gr. pregovor: ἐν Καρὶ κίνδυνον) si quid cum periculo experiri velis, in Care id potissimum esse faciundum Ci.; met.: Caras adiit O. v Karijo. Od tod

1. subst. Cāria -ae, f (Καρία) Karija
a) južna pokrajina v Mali Aziji od Meandra do Likije: Ter., Ci., L., N., Cu. idr.
b) karsko mesto s pridevkom Hydrela: L.
c) pristanišče v Trakiji: Mel.

2. adj. Cāricus 3 (Καρικός) karski: creta Varr., Plin., boves Plin.; večinoma kot subst. Cārica (cārica) -ae, f (sc. ficus) karska smokva, posušena smokva, suha figa: Plin., Stat., Vulg., quidam in portu caricas Cauno advectas vendens Ci., mixta est rugosis carica palmis O. smokve in datlji; pren.: abistis dulces caricae Petr. sladke, vesele šale.

Carnī -ōrum, m Karni, kelt. ljudstvo na današnjem Koroškem in Kranjskem v Karnijskih Alpah: L., Mel., Plin. Od tod adj. Carnicus 3 karnijski: Alpes Plin. Karnijske Alpe.

Carnūtēs -um, m Karnutčani, kelt. ljudstvo v Galiji ob Ligeru: C., L. — Soobl. Carnūtī -ōrum, m: Tib. (I, 7, 12, kjer nekateri izdajatelji pišejo Carnūtis kot subst. gen. sg. Carnūtēs, kolekt.), Plin. (dobi se tudi Carnuteni = Karnutčani).

Carpētānī -ōrum, m Karpetan(c)i, hispansko ljudstvo ob reki Ani (Anas) in Tagu z glav. mestom Toletom (Tolētum, zdaj Toledo): L. Od tod njihova pokrajina Carpētānia -ae, f Karpetanija: L. Adj. Carpētānus 3 karpetanski: Plin.

Carpī -ōrum, m (Καρποί) Karp(c)i, ljudstvo v Dakiji med Donavo in Karpati: Lact., Vop., Eutr.

Catalaunī (Catelaunī) -ōrum, m Katalavenci, Katelavenci, gal. ljudstvo v današnji pokrajini Champagne; njihovo glavno mesto so bili Catalaunī -ōrum, m Katalavni (zdaj Châlon sur Marne): Eutr., Amm.

Caturĭgēs (Caturīgēs) -um, m Katurigi, ligursko ljudstvo v Narbonski Galiji: C., Plin.

cavea -ae, f (cavus)

1. votlina: Plin., Lact., Prud., a cavo cavea Varr.; od tod
a) kletka za živali, obor, zverinjak, ptičnica: Varr., Lucr., Cu. idr., avis inclusa in cavea Ci., ursus,... caveae valuit si frangere clatros H., in cavea mortua pica Mart.; panj, košnica: Col., emissum caveis apum agmen V.
b) ograja iz trnja idr. okrog mladih dreves idr.: Col.
c) mrežasto pleteno stožčasto stojalo, ki so ga postavljali valjavci in barvarji nad oglenko z ožganim žveplom, da so vetrili, sušili in belili tkanino: Ap. (Metam. IX, 24).

2. pren. prostor za gledalce (v rim. gledališču): Pl., Amm., qui clamores totā caveā nuper in... M. Pacuvii nova fabula! Ci.; sedeži v gledališču so se stopničasto dvigali; od tod prima cavea sedeži na prvem prostoru (za častno gospodo: senatorje, viteze, Vestalke), media c. sedeži na srednjem prostoru (za poštene državljane), ultima ali summa c. sedeži na zadnjem prostoru (za ljudstvo in drhal): Turpione Ambivio magis delectatur, qui in prima cavea spectat, delectatur tamen etiam, qui in ultima Ci., sanxitque, ne quis pullatorum mediā caveā sederet Suet., verba ad summam caveam spectantia Sen. ph. zadnjemu prostoru namenjene.

3. met.
a) gledališče: verbum in cavea dixit histrio Pl., ludi publici, quoniam sunt cavea circoque divisi Ci.
b) gledalci v gledališču, potem gledalci sploh: consessus caveai (= caveae) Lucr., hic totum caveae consessum ingentis... clamoribus implet V., caveae dissensus Stat.

Caviī -ōrum, m Kavijci, ilirsko ljudstvo: L.

Ceangī (Cangī) -ōrum m Ceangi, Kangi, britansko ljudstvo severno od Walesa: T.

Celelātēs -um, m Celelati, ligursko ljudstvo: L.

Celtae -ārum, m Kelti, veliko indoevr. ljudstvo, v širšem pomenu skupina vseh rodov, ki so prebivali pred germanskim navalom v zgornji Italiji od umbrijskega obrežja (Sena Gallica!) proti severu do Donave in Rena, v Galiji, Britaniji in delu Hispanije; pri Rimljanih v ožjem pomenu rodovi srednje in južne Galije: C., L. idr. Od tod

1. adj. Celticus 3 keltski =
a) srednje- in južnogalski: Gallia, spolia Plin., spica Plin. Val., nardus Plin. Val. = subst. celtica -ae, f: Th., Prisc., Plin. Val.
b) gornjeitalski: rura Sil.
c) Celtica gēns keltsko v današnji španski Galiciji: Mel., tam prōmunturium Celticum Keltsko predgorje: Mel., Plin.

2. subst.
a) Celtica -ae, f (sc. terra) Keltsko (ozemlje) α) v Hispaniji: Plin. β) visoko na severu ob Belem morju: Plin.
b) Celticī -ōrum, m (sc. populi, Κελτικοί) Keltiki = Celtica gens: Mel., Plin.
c) Celticum -ī, n (sc. nomen ali imperium, τὸ Κελτικόν) Keltsko = skupina keltskih rodov v Galiji, keltska vladavina: L.

Celtibērī -ōrum, m Keltiberi, ljudstvo v severni in srednji Hispaniji, nastalo po mešanju prvotnih Iberov s priseljenimi Kelti: Ci., Val. Max., Plin. (prim.: Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan.); sg. Celtibēr -ērī, m Keltiber: Cat. Od tod adj. Celtibēr -ēra -ērum keltiberski: Val. Max., Mart. = Celtibēricus 3: L., Val. Max., Plin.; subst. Celtibēria -ae, f Keltiberija, keltiberska dežela južno od zgornjega Ibera, ki je obsegala današnjo Aragonijo, Navarro, Kastilijo y León in Kastilijo la Mancho: Ci., C., Cat. idr.

Cenimagnī -ōrum, m Kenimagni, brit. ljudstvo: C.

Cenomanī -ōrum, m Kenomani, kelt. ljudstvo, ena izmed vej Avlerkov (Aulercī), jugozahodno od Pariza: C. Del jih je prebival v gornji Italiji ob Minciju: L. Od tod adj. Cenomanus (Genumanus) 3 kenomanski (genumanski): salicta Helv. Cinna ap. Gell. (ki piše Genumana).

Centaurus -ī, m (Κένταυρος) Kentaver

1. po mitu so Kentavri sinovi lapitskega kralja Iksiona in Nefele, utelešenega oblaka (od tod nubigenae: V., O., Stat.). Homer jih omenja kot divje gorsko ljudstvo v Tesaliji; pozneje so si jih predstavljali s postavo, ki je imela zgoraj človeško, spodaj konjsko telo. V boju z Lapiti so pomrli na Piritojevi svatbi: Ci., V., O. idr., nobilis Centaurus (= Chiron) H.; Kentaver kot kip: Ci. Od tod adj. Centaurēus 3 (Κενταύρειος) kentavrski, Kentavrov (gen. pl.): rixa H. Centauricus 3 (Κενταυρικός) = Centaurēus: lustra Stat.

2. pren.
a) ozvezdje južnega neba: Ci. (Arat.), Hyg., Vitr.
b) kot fem. (sc. navis) ime ladje: Centauro invehitur magnā V.