Franja

capistrum -ī, n (capere)

1. oglavnik, uzda, zaprega, usnjen nagobčnik: Varr., frenare ora capistris O., mollia, ferrea capistra V.; pren.: maritali iam porrigit ora capistro Iuv. že se podaja v zakonski jarem.

2.
a) zanka za držanje česa: Ca.
b) zanka, s katero se priveže trta h kolu: Col.

capitōlium (Capitōlium) -iī, n (s sab. l = d iz *Capitōdium: caput) prvotno zgolj apel. = „glavno torišče“, „glavno svetišče“ Jupitra, Junone in Minerve. Taka svetišča so bila prvotno v raznih staroit. mestih in so jih pozneje gradili po rim. šegi tudi v naselbinah: capitolium vetus (v Rimu) Varr., Capitolium Capuae ali Capuae Capitolium Suet. in v pl. capitolia celsa Sil., Capitolium (v Narbonu) Sid.; v cerkveni lat. = vsako pogansko svetišče: Prud. — Kot nom. propr. Capitōlium -iī, n Kapitolij

1. v ožjem pomenu najvišji vrh Tarpejskega griča v Rimu zahodno od foruma, z razkošno opremljenim svetiščem treh glav. rim. božanstev: Jupitra, Junone in Minerve; na nasprotnem vrhu je stala tudi rim. trdnjava (arx Tarpeia) in Tarpejska pečina (rupes Tarpeia), s katere so metali hudodelce: Pl., Ci., T., Serv.; zaradi treh združenih svetišč, pa tudi iz metričnih razlogov, je pri daktilskih pesnikih pogosteje v rabi pl. v pomenu sg.: hinc ad Tarpeiam sedem et Capitolia ducit V., Capitolia celsa tenebat V., aurea possedit socio Capitolia templo mater O., subit primo Capitolia nubila fumo O. Kapitolij so imeli Rimljani za nerazrušljiv in so v njem videli simbol večnosti: dum domus Aeneae Capitoli inmobile saxum accolet V., dum Capitolium scandet cum tacita virgine pontifex H.

2. v širšem pomenu ves grič s trdnjavo vred = collis Capitōlīnus (Campidoglio): Varr., Ci. (De re publ. II, 20, 36), L. (I, 38, 7). Od tod adj. Capitōlīnus 3 kapitolijski, Kapitolijski: area Varr. ap. Gell., Suet., clivus Ci., arx L., T., collis L., Mart., mons L., Iuppiter L., Q., Suet. ali samo Capitolinus Ci., ludi L. ali certamen Suet. igre na čast kapitolijskemu Jupitru, quercus Iuv. hrastov venec za zmagovalce v teh igrah; subst. Capitōlīnus -ī, m (sc. collis) Kapitolijski grič: Corn. Capitōlīnī -ōrum, m prireditelji kapitolijskih iger: Ci. ep. — Kot priimek Capitōlīnus -ī, m Kapitolijski, npr. M. Manlius Cap. Mark Manlij Kapitolijski, ki je rešil Kapitolij pred zasedbo Galcev: Aur.

Opomba: Nekateri rim. pisci (Serv., Arn.) napačno izpeljujejo besedo Capitolium iz caput Toli, torej od glave ali lobanje nekega Tola, ki so jo baje izkopali pri gradnji kapitolijskega svetišča (prim. Varr. De lingua Lat. V, 41, L. I, 55, 5).

capnios -iī, f (gr. κάπνιος, sc. ἄμπελος) kapnija, trta s temnim, dimastim grozdjem: Plin.

caprifīcus -ī, f (caper in fīcus) „kozja smokva“, divji smokvovec, figovec in njen sadež divja smokva, figa: Ter., Varr., Cels., Pr., Col., Plin., iubet sepulcris caprificos erutas... flammis aduri Colchicis H. Na divjem smokvovcu se razvije šiškarica, ki se preseli na vrtni smokvovec in pospeši zorenje tako, da piči v njen plod. V besedni igri s caper in ficus: Mart. (IV, 52). Divji smokvovec sčasoma razmakne skale, med katerimi raste (prim. Iuv. X, 144, 145); od tod pesn. pren. = raznesilo jeter, izvor ošabnosti in slavohlepja: Pers. (I, 24, 25).

caprōnae -ārum, f (= a capite pronae, in caput pronae) čelni lasje, kodri, ki visijo s senc na lica: Luc. ap. Non., P. F. — Soobl. caprōneae: Ap.

capsārius -iī, m (capsa)

1. suženj, ki je spremljal gospodarjevega sina v šolo in mu nosil torbo s šolskimi potrebščinami, torbonoša, tokonoša: Suet., Ulp. (Dig.).

2. suženj, ki je za neznatno plačilo shranjeval obleko v javnih kopališčih, hranitelj obleke, garderober: Paul. (Dig.).

captātōrius 3 (captātor)

1. nanašajoč se na lov na dediščino: institutio (heredis) c. Icti. postavitev koga za dediča s pogojem, da tudi on stori enako, tako tudi scripturae c. Icti.

2. zapeljiv: hoc vafrum et captatorium Aug.

caput, capitis, n (capere)

1. glava,
a) človeška: Ca., Enn., N. idr., capite aperto Pl., Ci. gologlav, capite operto, obvoluto Ci., capite demisso Ci., C. s povešeno glavo, cervicibus fractis caput abscidit Ci., conferrent viri boni capita Ci., consules... capita conferunt, diu conlocuntur L. stikata glave, caput attollere O.; glava kot sedež razuma in pameti: incolumi capite es? H. ali si pri zdravi pameti? negotia centum per caput saliunt H. Posebne zveze: capita aut navia ali caput aut navim (-em) Macr., Aur., Paul. Nol. igra, pri kateri se ugiba, ali bo kvišku vrženi kovanec pokazal glavo (Janovo) ali grb (ladjo); prim. našo igro cifra-mož; preg.: nec caput nec pedes Ci., L. nima ne glave ne repa, ut nec pes nec caput uni reddatur formae H.; caput extollere Ci. glavo dvigniti kot znamenje upanja na boljše, tako tudi caput erigere in libertatem Aug. kot znamenje upanja na svobodo; caput movere Vulg. z glavo majati (v porogu ali škodoželjnosti); in caput alicuius recĭdere L.; supra caput esse Ci., S., L. sedeti na vratu, biti za petami (o nevarnosti, sovražniku idr.), iamque super caput legiones T.; per caput pedesque Cat. na vrat na nos.
b) živalska: Val. Max., Sen. ph., c. iumenti N., belua multorum capitum H. mnogoglava, ad capita bubula Suet. „pri volovskih glavah“, predel v Rimu, kjer so bile v skalo vsekane volovske glave.

2. o rečeh glava = glavica, vrh, konec, rt, kraj: capita vitis Ci., Col. loza, vitice, papaverum L., V. makove glavice, tignorum C., ex capite molis Cu. iz prednjega konca ali rta nasipa, c. columnae Plin. oglavje, fistulae L. ustnik, curvata capita (arcūs) V. oba konca loka, c. iecinoris C. vrhnji del jeter (v jeziku avgurov), si nusquam caput se ostendit Cels. oteklina, tvor, caput facere Pl. oteči, zabuhniti, capita aspera montis V. skrajni vrh, Atlantis pinigerum caput V.; o vodah (redko) = ustje, izliv: Rheni luteum c. H., Rhenus multis capitibus in Oceanum influit C.; pogosteje = izvir, vrelec: stratus ad aquae tene caput sacrae H., sacrum c. amnis V., ad caput fontis cuniculos agunt Hirt.; od tod pren. izvor, početek, počelo: ille fons et caput miseriarum Ci., c. criminum Ci., his vestigiis ad caput maleficii perveniri Ci., si quid sine capite manabit Ci. iz negotovega vira.

3. sinekdoha
a) glava = človek, oseba, mož, duša, posameznik: Iust., hoc caput Pl. jaz, c. ridiculum, festivum Ter. šaljivec, pavliha, haec duo capita nata sunt spurcissima Dolabella et Antonius Ci., carum caput V., H. „duša moja“ (v nagovoru), c. infandum V.; jur.: liberum c. Ci., libera servaque capita L., ignota capita L., c. noxium, innoxium L. krivec, nedolžni; pri šte-tju in oddelkih: hostium numerus capitum CCCCXXX militum fuit C. 430000 mož, quot capitum vivunt H., capita singula ex captivis distribuit C. po enega ujetnika, sesquimodios in capita describere Ci. za vsakega posebej, exactio capitum Ci. osebni davek, capite censi S., L. najnižji razred rim. državljanov, katerih premoženja niso cenili, ampak so jih le preštevali.
b) occ. (o živalih) glava, rep: Col., bina boum capita V., triginta capitum fetus V.

4. met.
a) življenje: capitis dimicatio Ci., salvo capite Ci. brez nevarnosti, capitis poena C. smrtna kazen, capitis periculum N. smrtna nevarnost, caput obiectare periclis V., coniuratio in tyranni caput L., hominis caput sacrare L., per suum caput iurare O.; poseb. jur.: iudicium capitis N. na življenje in smrt, capitis accusare Ci. na smrt, capitis damnare Ci. na smrt, capitis absolvere N. smrtne kazni oprostiti.
b) osebna pravica, državljanstvo, državljanska čast (pravice in položaj svobodnega moža v javnem življenju; vsaka omejitev teh pravic je: capitis deminutio Ci. izguba pravic, ki se deli na α) capitis deminutio maxima, kadar je državljan izgubil pravico do svobode, državljanstva in družine, β) capitis deminutio media ali minor, kadar je izgubil le državljanstvo, γ) capitis deminutio minima, kadar je izgubil le pravico do družine; capitis minor H. (kot ujetnik) ponižan v svojem državljanstvu, državljansko mrtev, capitis causa Ci. pravda o državljanski časti, mei capitis conservandi causa Italia tota Romam convenit Ci.

5. pren. kar je najvažnejše, najpomembnejše, najboljše,
a) glava, glavna oseba, prvak, glavar, početnik, osnovatelj: Ter., Vell., c. scelerum Pl., periurii c. Pl. slepar, c. coniurationis Ci., L., Cu., Graecorum concitandorum Ci. kolovodja, c. rei Romanae Camillus, c. rerum Masinissa, capita Latini nominis L., qui capita rerum erant L. glave v državi, caput rei publicae T.
b) glavna stvar, prva stvar, glavna točka, glavni del: c. defensionis Ci., videamus nunc id, quod caput est Ci., c. cenae Ci., Mart. glavna jed, c. litterarum Ci. jedro, glavna vsebina, Epicuri Ci. glavno načelo, c. vestrae pecuniae Ci. glavni vir dohodkov, patrimonii Ci., L.
c) poglavje, odstavek, oddelek, paragraf: Cels., Q., Gell., ex duabus orationibus capita alterna recitare Ci., caput est legis quadrugesimum Ci., praeclarum caput „ne quis...“ Ci.
č) o denarju glavna vsota, glavnica: demit de capite medimna DC Ci. od zakupnine, de capite quantum commodum fuit frumenti detraxit Ci.; poseb. o izposojenem denarju: deducere de capite, quod usuris pernumeratum est L., quinas hic capiti mercedes (= usuras) exsecat H. 5% na mesec, torej 60% na leto, capitis amissi iactura Col.
d) glavno mesto: Mediae Cu., c. gentis Artaxata T.; toda: Thebae caput totius Graeciae N. najimenitnejše mesto, Praeneste c. belli L. glavni kraj, netišče vojne.

Opomba: Abl. sg. capitī: Cat. (LXVIII, 124).

Cār, Cāris, m, nav. pl. Cārēs -um, acc. -ăs, m (Κᾶρες) Karec, Karci, ljudstvo, ki je sprva prebivalo na Sporadih, pozneje pa v jugozahodnem delu Male Azije in je bilo na slabem glasu zaradi nezanesljivosti in nizkotnega mišljenja; v sg.: Ci., N., v pl.: Pl., L., V., O., Sen. ph.; si quid cum periculo experiri velis, in Care id potissimum esse faciundum Ci. (naslanja se na gr. pregovor: ἐν Καρὶ κίνδυνον) si quid cum periculo experiri velis, in Care id potissimum esse faciundum Ci.; met.: Caras adiit O. v Karijo. Od tod

1. subst. Cāria -ae, f (Καρία) Karija
a) južna pokrajina v Mali Aziji od Meandra do Likije: Ter., Ci., L., N., Cu. idr.
b) karsko mesto s pridevkom Hydrela: L.
c) pristanišče v Trakiji: Mel.

2. adj. Cāricus 3 (Καρικός) karski: creta Varr., Plin., boves Plin.; večinoma kot subst. Cārica (cārica) -ae, f (sc. ficus) karska smokva, posušena smokva, suha figa: Plin., Stat., Vulg., quidam in portu caricas Cauno advectas vendens Ci., mixta est rugosis carica palmis O. smokve in datlji; pren.: abistis dulces caricae Petr. sladke, vesele šale.

carbō -ōnis, m ogel, oglje: candenti carbone capillum adurere Ci., proelia rubrica picta aut carbone H., carbones vivi Petr.; črno oglje zaznamuje nesrečo ali kaj neugodnega nasploh: sani ut creta an carbone (z belo ali črno kredo) notandi H., impleantur meae fores elogiorum carbonibus Pl. z zabavljicami, s porogljivimi napisi; preg.: carbonem, ut aiunt, pro thesauro invenimus Ph. črepinje namesto denarja. — Kot nom. propr. Carbō -ōnis, m Karbon, ime Papirijevega rodu: Ci. ep., Plin. (gl. Papīrius).

carchēsium -iī, n (gr. καρχήσιον)

1. vršelo, koš na jadrniku: Luc. et Cat. ap. Non., Macr., iam mālus insurgit, pinus... insigni(s) carchesio conspicua Ap., summi carchesia māli Lucan., alti carchesia māli Cinna ap. Isid.

2. pren.
a) posoda za pitje, kupa, podobna vršelu, stisnjena na sredini in z ročajema, ki segata od dna prek vrha posode: L. Andr. fr., Val. Fl., Sil., cape Maeonia carchesia Bacchi V., liquidi carchesia Bacchi O., c. lactis O.
b) stroj žerjav, žerjavov steber: Vitr.

careō -ēre -uī -itūrus (iz *caseō, mediopasiv; prim. castus 3, castus -ūs, castimūnia)

1. biti brez česa, biti prost česa, ne imeti; z abl.: Lucr., Sen. ph., Q. idr., erat dignitate regiā, quamquam carebat nomine N. ni imel naslova, quae caret ora cruore nostro? H., ripa caret ventis H. je brezvetrn, adituque carentia saxa O. nepristopne, tandem nivibus Rhodope caritura O.; o dobrih rečeh: quam multa sunt commoda, quibus caremus Ci., si mercede caret virtus, tamen sit se ipsa contenta Ci., honore, lege c. Ci., arte c. H., bonis vero militibus cariturus sum Cu.; o slabih rečeh: P. Naso omni carens cupiditate Ci., metu carere non possumus Ci. strahu se ne moremo otresti, carebat suspicione Ci., N., c. culpā Kom., Ci., crimine, malo, dolore, febri Ci., morte H. nesmrten biti, malis hominibus Icti.

2. occ. po svoji volji vzdržati se, ne posluževati se, ne uporabiti (uporabljati), ne uživati, ne udeleževati se česa, odreči (odrekati) se čemu, (pri)kratiti si kaj: Pl., amicorum caruit facultatibus N. ni uporabil, quod declamationibus nostris cares, damni nihil facis Ci. ep., Veneris fructu c. Lucr.; poseb. o kakem kraju: caruit foro Pompeius, caruit senatu, caruit publico Ci. se je izogibal, non modo provinciis atque oris Italiae ac portubus nostris, sed etiam Appia iam via carebamus Ci. se nismo smeli posluževati, qui... caret omni maiorum censu Iuv. ki je po svoji krivdi izgubil, ki je potratil, caret libens patriā T.

3. (s priokusom neprijetnosti) pogrešiti (pogrešati), težko biti brez česa, morati se odreči čemu: Pl., Luc. fr., dies festi quid haberent voluptatis, carendo magis intellexi quam fruendo Ci., non caret is, qui non desiderat Ci.; z abl.: eo viro carent aegrius Ci. ga teže pogrešajo, c. consuetudine amicorum Ci., provinciā domoque Ci., patriā Ter., Ci., N. ali urbe, moenibus Ci. pogrešati (evfem. za pregnanstvo), matre carentes privigni H. ki se jim toži po materi, sirote; z gen.: tui carendum quod erat Ter., quod carendum tui erat Laevius ap. Gell.; vulg. z acc.: Fr., quia id, quod amo, careo Pl., meos parentes careo Turpilius ap. Non.; od tod pass. careri: Marc., virque mihi dempto fine carendus abest O. ki ga moram težko pogrešati. — Dep. soobl. careor v st.lat. po Prisc.

Opomba: Gen. pl. pt. pr. carentum: V., Lucr.

carīna -ae, f (prim. gr. κάρυον oreh [sad], καρύα oreh [drevo], carina torej orehova lupina)

1. hrbt(en)ica = glavna gred na dnu ladje, podladje, gredelj: L., O., Cu., Vell., T., panda, uncta c. Enn. fr., quid tam in navigio necessarium quam carina? Ci., carinae aliquanto laniores quam nostrarum navium C., centum navium longarum carinas ponere C. začeti graditi 100 bojnih ladij.

2. met. ladja, brod, plovilo: Ca., Pr., Lucan., celeri venisse carinā V., vix durare carinae possunt... aequor H., fluctibus ignotis insultavere carinae O.

3. pren. o ladjam podobnih rečeh: bifidae putaminum carinae Plin. lupine se cepijo na dve ladjasti polovici. — Kot nom. propr. Carīnae -ārum, f Karine, mestni del v Rimu (zdaj S. Pietro in Vincoli) med Celijem in Eskvilinom: Varr., Ci., V., H., L., Suet.

carīnō¹ -āre -āvī -ātum (carīna) preskrbeti se s hrbt(en)icami, (o školjkah) (o)lupiniti se: Plin.

cariōsus 3 (cariēs) strohnel, sprhnel, prhek, preperel, trhel, gnil: Ca., Varr., Cels., Col., Plin., cariosis dentibus praedam dimisit Ph.; o vinu gladek in voljan: vinum, amphora Falerni Mart.; pren. o starosti: Afr. ap. Non., Prud., senectus O., dii Eccl. kipi bogov, sacerdotes perfidiā cariosi Ambr.; nuptiae Manilius ap. Varr. s staro osebo.

cāritās -ātis, f (cārus)

1. visoka cena, dragost, draginja: Varr., Plin., tanta vilitas annonae ex summa caritate rei frumentariae consecuta est Ci., c. nummûm Ci., ingravescit annona, ut inopia ac fames, non caritas timeatur Ci., in caritate Ci. ob draginji, c. vini Suet.

2. pren. čislanje, spoštovanje, vdanost, privrženost, ljubezen: ea caritas, quae est inter natos et parentes Ci., apud milites tanta caritate erat, ut... L., eximia caritate hominem diligere Cu., multa signa caritatis T., c. uxoria Ps.-Q.; s subjektnim gen.: credo vos non pecuniam, sed caritatem civium concupisse Ci. spoštovanje državljanov, mors filiae caritatem illius necessitudinis non ademit Ci. ljubezni sorodnikov, orbis terrarum divitias accipere nolo pro patriae caritate N. za ljubezen domovine (= rojakov), amor civium et c. L.; z objektnim gen.: nihil sine caritate vestri ordinis loquor Ci., caritate patriae ductus N. iz ljubezni do domovine, c. parentum Ci., liberorum L.; pogosto s praep.: c., quae est inter natos et parentes Ci., retinere caritatem in pastores Ci., c. in regem Cu., ingenita erga patriam c. L.; v pl.: Ap., omnes omnium caritates Ci. vsa čustva za vse, familiarum caritates Arn. drage rodbinske vezi; met. caritates = draga bitja, ljubljenci: Amm.

Carmēlus (Charmēlus) -ī, m (Κάρμηλος) Karmel, Harmel,

1. gorovje v Galileji s predgorjem Carmēlum -ī, n Karmel: Plin., in s svetiščem boga Bela, ki se je zato imenoval Carmēlus (Karmelski) deus: T., Suet. — Soobl. Carmēl, m indecl.: Vulg.

2. mesto in gora pri Hebronu na ozemlju Judovega rodu: Vulg. — Od tod Carmēlītēs (Charmēlītēs) -ae, m Karmelec, Harmelec, preb. mesta Karmela: Vulg.

carmen¹ -inis, n

1. vsak za učenje na pamet prirejen rek, izrek, besedilo, formula, obrazec: Plin., Gell., ista sunt cruciatūs carmina...: caput obnubito, arbori infelici suspendito Ci., praetori carmen compositum est: superstitibus viam dico Ci., Appii Caeci carmina Ci. nravstveni izreki, diro carmine iurare L., c. rogationis, precationis L., lex horrendi carminis L. zakon grozečega besedila (glasu), carmen Christo quasi deo dicere secum invicem Plin. iun. molitveno pesem, molitev.

2. occ.
a) čarovne (bajalne) besede, bajilo, zagovor, urok: Tab. XII ap. Plin., Pr., Sen. ph., Q., c. magicum O., carminibus vertere humanos animos H., carminibus Circe socios mutavit Ulixis V., uxor iniecit carminibus marito vaecordiam T.
b) izrek (odgovor) preročišča, prerokba: vatum carmen L., T., Apollinis carmen referre T., Cumaeum carmen V. Sibilina prerokba, carmina Sibullina Lact.
c) napis v verzih, napis na svetiščih: Pr., tumulo superaddite carmen V., Brutus Acci carminibus templorum aditus exornavit Ci.
č) uganka v verzih: carmen ponere, interpretari, solvere Hyg.

3. pesem, pesnitev: c. Saliorum Varr. ali Saliare Numae c. H. obredna pesem Salijev (salijska), c. tragicum H., famosum, malum H. = c. probrosum T. sramotilna pesem, zabavljica, promissum carmen, iambi H. (ki tako imenuje svoje epode), c. saeculare H., Suet. (Horacijeva) slavnostna pesem ob praznovanju stoletja, c. georgicum Col., c. sani coloris Petr., epicum Q., non prosā modo, sed etiam carmine Q., obscoena carmina Pr. umazane zabavljice, carmina levia T. prešerne pesmi, carmina fundere Ci., c. condere Ci., H., c. pangere Lucr., c. facere V., c. scribere H., carmina dicere in imperatorem L. sramotilne pesmi, carmina canere Cu.; preg.: carmina sibi intus canere Ci. = v svoj prid delati; včasih o posameznih odstavkih ali mestih v večjih pesniških delih spev, pesem, pesniški rek, pesniško besedilo, verz(i): contexere hoc carmen Ci. (prolog k Enijevi Medeji), Euripideum carmen illud Ci. odlomek, verzi, in primo carmine Lucr. v prvem spevu; occ.
a) lirska pesem, oda: carmina compono, hic elegos H., c. amabile H. ljubezenska pesem, Aeolium carmen H. eolska lirika; tudi lirska in epska pesem (naspr. tragoedia), lirsko in epsko pesništvo, lirika in epika: fabula, quae versatur in tragoediis et carminibus Q.
b) dramska pesem, drama: Pomponius carmina scaenae dabat T., carminum suorum actor L. igralec v lastnih dramah.
c) petje, spev, glas, zvok, napev, popevka: carmen tibiis cantare N., tibia mixtis carminibus H. pesem ob spremljavi piščali, carmine citharaque clarus O., carmina vocum O. petje; pesn.: ter omen... bubo letali carmine facit O. ali ferali carmine bubo saepe queri V. s smrtonosnim skovikanjem, carmina moriens canit cycnus O.

Carmenta -ae, f in Carmentis -is, f (carmen1) Karmenta, Karmentis = Prerokinja, mitološka Evandrova mati: L., O., Hyg.; prvotno staroit. božanstvo s svetiščem ob vznožju Kapitolijskega griča in z žrtveniki pri dvojno obokanih Karmentskih vratih (porta Carmentālis): V., Gell. En obok teh vrat se je pozneje imenoval porta scelerata, ker so tam skozi odšli Fabiji v boj proti Vejanom in v smrt: L., O. — Od tod adj. Carmentālis -e Karmentin, karmentski (Karmentski): flamen Ci., potra V. Subst. Carmentālia -ium, n (sc. sacra) karmentalije, Karmentin praznik, ki so ga obhajale rim. žene 11. in 15. I.: Varr., O. Carmentāriī -ōrum, m Karmentini svečeniki, ki so zapisovali Karmentine prerokbe: Serv.

Carna -ae, f (carō) Karna, boginja zaščitnica človeškega telesa, poseb. njegovih plemenitejših delov: O. (ki jo v Fast. VI, 101 zamenjuje s Kardo; gl. Carda), Macr.