Sparta -ae, f (Pl., Ci., L., N., V.) in (pesn.) Spartē -ēs, f (Σπάρτη, dor. Σπάρτα) (Pr., O., Stat.) Spárta, glavno mesto Lakonije, nav. imenovano Lacedaemon Lakedajmon (še danes Sparta); pl. Spartae meton. = Spartánci: It. — Od tod
I. adj.
1. Spartānus 3 spártski, spartánski: Pr., Lucan., Sil., Petr., Iuv. idr., bellum, disciplina L., virgo V., saxum (marmor) Mart.; subst. Spartānus -ī, m Spartánec, preb. Sparte: Pl., Val. Max.; pogosteje v pl. Spartānī -ōrum, m Spartánci: N., Cu., T., Iust., Cl.
2. Spartiacus 3 (Σπαρτιακός ) spártski: Taenaros Ap.
3. Spartiāticus 3 spártski: res Pl.
4. Sparticus 3 spártski: myrtus V. (Cul.) —
II. subst. Spartiātēs -ae, m (Σπαρτιάτης) Spartánec, doma (po rodu, izhajajoč, izvirajoč) iz Spárte: Pl., Ci.
Zadetki iskanja
- Statellī (L.) ali Statiellī (Plin.) -ōrum, m Statél(c)i, Statiél(c)i, ljudstvo v Liguriji; njihovo glavno mesto so bile Aquae Statiellōrum ali Aquae Statiellae Statiélske Toplice (zdaj Acqui): Plin. Od tod
1. adj. Statellās -ātis statélski: in agro Statellati L.; subst. Statellātēs -um, m = Statellī Statél(c)i, Statiél(c)i: L.
2. subst. Statiellēnsēs -ium, m Statél(c)i, Statiél(c)i, Statielánci (Statielénci): Brutus in Ci. ep. - Stobī -ōrum, m (Στόβοι) Stóbi, glavno mesto makedonske pokrajine Pajonija: L., Plin. Od tod Stobēnsēs -ium, m Stób(ij)ci, preb. Stobov: Dig.
- Suessa -ae, f Svésa
1. Suessa Aurunca Avrúnkovska Svésa, Svésa Avrúnka, glavno mesto Avrunkov v južnem Laciju nedaleč od Kapue, sloveče po kolarstvu in pletenju košev iz sitja, rimska kolonija, pozneje municipij, rojstni kraj rimskega pesnika Lucilija (zdaj Ausonia): L., Vell.; isto mesto imenovano samo Suessa Svésa: Ca., Ci., L., Plin. in pesn. samo Aurunca Avrúnka: Iuv. Od tod adj. Suessānus 3 svéški: rus Ca., municeps Ci. ep.; subst. Suessānum -ī, n Svéško (ozemlje): in Suessano Ca.
2. Suessa Pometia Pométijska (Pomécijska) Svésa, Svésa Pométija (Pomécija), mesto Volskov v Laciju blizu Pomptinskih močvar, ki so ga Rimljani osvojili že v času Tarkvinija Ošabnega; pozneje so si ga priborili še enkrat, porušil pa ga je konzul Servilij: Ci., L., Plin., T.; isto mesto imenovano samo Suessa Svésa: Sil., Aus. in samo Pometia Pométija (Pomécija): L. - Sūsa -ōrum, n (τὰ Σοῦσα) Súze (Súza)
1. glavno mesto perzijske pokrajine Suzijane (današnji Huzistan), od Kira naprej zimska prestolnica perzijskih kraljev: Pr., Cu., Plin.; heterocl. acc. sg. Sūsam: Ap.
2. meton. = pokrajina Suzijána: (sc. regio Uxiorum) finitima Susis est Cu. — Od tod
a) subst. Sūsiānē -ēs, f (Σουσιανή) perzijska pokrajina Suzijána (današnji Huzistan): Plin.; od tod zopet subst. Sūsiānī -ōrum, m (Σουσιανοί) Suziján(c)i, preb. pokrajine Suzijana: Cu., Plin.
b) adj. α) Sūsiānus 3 súški, suzijánski: regio Cu. β) Sūsis -idis, f (Σουσίς) súška, suzijánska, meton. pérzijska: Cu., Sid. - Syrācūsae -ārum, f (Συρακοῦσαι) Sirakúze, glavno mesto Sicilije, ki so ga l. 735 ustanovili Korintčani pod Arhijevim (Archias) vodstvom, rodno mesto Arhimeda in Teokrita (zdaj Siracusa): Ci., L., N., O., Mel., Plin., Sil., Vell., Tert., Aus. (ki meri Syràcūsae). Od tod adj.
1. Syrācūsānus 3 sirakúški, sirakužánski (sirakúžanski): Plin., conventus, lautumiae, mensae Ci.; subst. Syrācūsānus -ī, m Sirakúžan (Sirakužán): Pl.; pogosteje pl. Syrācūsānī -ōrum, m Sirakúžani (Sirakužáni), Sirakúzijci, preb. Sirakuz: Ci., L.
2. Syrācūsius 3 (Συρακοῦσιος) sirakúški, sirakúzijski: mensae Ci.; subst. Syrācūsiī -ōrum, m = Syrācūsānī Sirakúzijci, Sirakúžani (Sirakužáni): Plin., Prisc.
3. Syrācosius 3 sirakóški, sirakózijski, iz Sirakúz izvirajoč (prihajajoč): Dio, Hicetus Ci., versus V., ars, poëta, urbs O., senex (= Archimedes) Cl.; subst. Syrācosiī -ōrum, m = Syrācūsānī Sirakózijci, Sirakóžani (Sirakožáni): Ci. - Tarsos (Tarsus) -ī (Cu., Plin.), acc. -on, f (Ταρσός) Tárz(os), glavno mesto Kilikije ob reki Kidnos (zdaj Tarsus Çayı): Ci. ep., Auct. b. Alx., Persea Tarsos Lucan. — Od tod adj. Tarsēnsis -e tárzoški, tárzovski, tárški: Col., episcopus Hier.; pl. subst. Tarsēnsēs -ium, m Tárzošani, Táržani, preb. Tarz(os)a: Ci.
- Taurīnī -ōrum, m Tavrín(c)i, ligurijsko pleme v Cisalpinski (Tostranski) Galiji: L.; njihovo glavno mesto je bila Augusta Taurīnōrum ali Colonia Taurīna (zdaj Torino): T. — Od tod adj. Taurīnus 3 tavrínski: saltus L.
- Teāte -is, n Teáte (m, gen. Teáta), glavno mesto Marukinov v Samniju (zdaj Chieti): Sil. — Od tod preb. Teātīnī -ōrum, m Teatín(c)i, Teátčani: Plin.
- Thēbae -ārum, f (Θῆβαι), soobl. Thēbē -ēs, f (Θήβη) Tébe (Téba)
1. Thēbae (Boeōtiae), najstarejše in najznamenitejše, zato tudi glavno mesto Bojotije, rodni kraj pesnika Pindarja; te „sedmerovratne Tebe“ oz. „Tebe s sedmerimi vrati“ je po mitološkem izročilu zgradil Kadmos: Acc. ap. Prisc., Varr., Ci., L., N., O., Plin. idr.; v soobl. Thēbē: O.
2. Thēbae, „stovratne Tebe“ oz. „Tebe s stoterimi vrati“, staro glavno mesto Zgornjega Egipta (Thebais) ob Nilu, prej prestolnica egiptovskih kraljev, pozneje imenovano Διὸς πόλις (Diospolis): T., Mel., Plin. idr., hecatompyloe Thebae Amm., Thebas Thebaidos, quae hecatompylae appellantur Hyg.; v soobl. Thēbē: Plin., Iuv.
3. Homerjeve Thēbae, mesto v Miziji, ki ga je uničil Ahil, prestolnica Eetiona, Hektorjevega tasta: O., Pr.; v soobl. Thēbē: Cu., Plin.; zelo rodovitna pokrajina okrog tega mesta se je imenovala Campus Thebes L. ali Campus Thebe Mel. (τὸ Θήβης πεδίον) Tebsko (Tebansko) polje, Tebska (Tebanska) ravnica, Tebska (Tebanska) ravan.
4. Thēbae (Thessalae, Phthīōticae ali Phthīae, Θῆβαι αἱ Φϑιώτιδες), primorsko mesto v tesal(ij)ski Ftiotidi, pozneje imenovano Φιλίππου πόλις (Philippopolis): L., Plin.
5. Thēbae Lūcānae Lukan(ij)ske Tebe, ki jih že za časa Katona starejšega ni bilo več: Plin.
6. kraj na Sabinskem: Varr. (ki piše Tēbe). — Od tod adj.
a) Thēbaeus 3 (Θηβαῖος) tébski, tebájski, tebánski (= k egiptovskim Tebam sodeč): Cl.
b) Thēbaïcus 3 (Θηβαϊκός) tébski, tebájski, tebánski (= v egiptovskih Tebah, iz egiptovskih Teb): Plin.; subst. Thēbaïcae -ārum, f (sc. |palmulae) tébski (tebájski, tebánski) datelj(n)i: Stat.
c) Thēbaïs -idis in -idos, f tébska, tebájska, tebánska α) = k bojotijskim Tebam sodeča, iz bojotijskih Teb (prihajajoča): chelys Stat. Tebanca Amfiona; subst. αα) Thēbaïdēs -um, f (sc. feminae) Tebánke: O. αβ) Thebaïs -idos, f Tebáida, Stacijeva pesnitev o bojotijskih Tebah: Iuv. β) = k egiptovskim Tebam sodeča, iz egiptovskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (sc. terra) Tebáida = Zgornji Egipt (z glavnim mestom Tebe): Plin., Hyg.; poznolat. soobl. Thebaïda -ae, f: Hier., Cass., Isid. γ) = k mizijskim Tebam sodeča, iz mizijskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (mizijska) Tebánka: Thebais est Andromache O.
d) Thēbānus 3 tébski, tebájski, tebánski α) = k bojotijskim Tebam sodeč: agri Acc. ap. Non., modi H. Pindarjevi napevi, oratores Ci., arx (urbs) H. = bojotijske Tebe, deus Pr. = Hercules, dea O. = Ino (Leucothea, Matūta), mater = Agave O. ali Niobe Stat., genetrix Stat. = Leucothea, soror O. = Antigone (Eteoklova sestra), duces Pr. ali fratres Lucan. ali par Petr. = Eteocles in Polynices, semina O. zmajevi zobje, ki jih je posejal Tebanec Kadmos, aenigma Mart. tebanske Sfinge; subst. Thēbānus -ī, m Tebánec, preb. Teb: Epaminondas, Pelopidas, nemo N., Phrixus Mart.; pogosto pl. Thēbānī -ōrum, m Tebánci: Ci., L., N., Corn. β) = k mizijskim Tebam sodeč: mater V. ali subst. Thēbāna -ae, f Tebánka = Andromache: V. - Trēverī ali Trēvirī -ōrum, m
1. Tréver(c)i, Trévir(c)i, veliko germansko pleme ob levem bregu Rena do reke Maas. Sloveli so kot odlični konjeniki; njihova konjenica se je odlikovala v spopadih z Rimljani. Ime tega plemena je ohranjeno v današnjem mestnem imenu „Trier“: C., L. epit., T.; sg. Trēvir -ī, m Trévir(ec): Lucan., T.; v šalj. dvoumju: Treviros vites censeo: audio capitales (sc. tresviros ali triumviros) esse; mallem auro, aere, argento essent (sc. tre(s)viri ali triumviri, tj. denarni predstojniki, (o)skrbniki) Ci. ep. pazi se Trevircev: slišim, da so morilski ljudje; rajši bi videl, da bi kot finančni predstojniki prispevali obilo zlata, medi in srebra.
2. Tréveri, Tréviri, glavno mesto Treverov: Amm.; prej Augusta ali Colonia Treverorum (zdaj Trier): Mel. Od tod adj. Trēvericus ali Trēviricus 3 tréverski, trévirski: ager Plin., tumultus T., urbs (= Trier) Aus. - Tricastīnī -ōrum, m Trikastín(c)i, keltsko pleme v Narbonski Galiji blizu današnjega mesta Aouste med rekama Drome in Isère: L.; njihovo glavno mesto je bilo Augusta Tricastinorum: Plin.
- Tungrī -ōrum, m Túngri, pleme v Belgijski Galiji: Plin., T., Amm.; njihovo glavno mesto je bilo Tungrī -ōrum, m Túngri (zdaj Tongern): Amm. — Sg. Tunger -grī, m Túnger: Sil.
- Tyrus (L., Cu., Stat., Iust.) in Tyros (V., Mel., Plin.) -ī, f (Τύρος, fen., hebr., ugaritsko ṣr, asir. ṣurri) Tír, primorsko trgovsko mesto in pristanišče, glavno mesto Fenicije (zdaj ṣūr), materinsko mesto Kartagine. Tirci so sloveli po pridobivanju škrlata in barvanju oblačil s škrlatom: Ci., O., Pr., Tib.; meton. škrlat, bager, škrlatna (bagrena) barva: Mart. — Od tod adj. Tyrius 3 (Τύριος)
1. tírski, iz Tira doma (izhajajoč, izvirajoč): puella ali paelex O. = Evropa, hči tirskega kralja Agenorja, taurus Mart. bik, ki je odpeljal Evropo; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tírci, preb. Tira: L., Ci., Mel., Lucan.
2. meton.
a) kartažánski, kartáginski: urbs V. = Carthago, tori O. = svatovanje (ljubimkanje) med Didono in Enejem, ductor Sil. = Hannibal; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Kartažáni, Kartáginci: V.
b) tébski, tebánski: exsul Stat. = Polynices, ductor Stat. = Eteocles, plectrum Stat. = Amphionis; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tébci, Tebánci: Stat.
3. škrlaten, bagren: amictus chlamys, lores, colores O., vestes H., torus Tib.; subst. Tyrium -iī, n škrlatna (bagrena) obleka, škrlatno (bagreno) oblačilo: Tert. - Ubiī -ōrum, m Úbijci, germansko pleme, ki je v Cezarjevem času naseljevalo področje ob desnem bregu Rena od reke Lahn v smeri proti današnjemu Kölnu; v Avgustovem času jih je M. Agripa preselil na levi breg Rena. Ker so bili Cezarju naklonjeni, so jih drugi Germani sovražili: C., T., Plin., Suet.; njihovo glavno mesto je bilo oppidum (civitas) Ubiorum T., pozneje (od l. 50 po Kr.) imenovano colonia Agrippina (zdaj Köln, starejše sl. Kolonija), ara Ubiorum T. (Agripi na čast na ubijskem ozemlju postavljeni žrtvenik, okrog katerega je nastal trg). — Od tod adj. Ubius 3 úbijski: mulier T.
- Vaccaeī -ōrum, m Vakcéjci (Vakájci), bojevito pleme v Tarakonski Hispaniji; njihovo glavno mesto je bila Pallantia Palancija (Palantija): Ci. (ki to besedo šalj. izpeljuje iz vacca, češ: Vaccaei so „prebivalci kravje dežele“), L., Plin.
- Vangionēs -um, acc. -ēs in -ăs, m Vangíoni, germansko pleme, ki je živelo ob levem bregu Rena okrog današnjih mest Worms in Spine: C., Lucan., Plin., T.; metaf. glavno mesto Vangionov (zdaj Worms): Amm.
- Veliocassēs -ium, m (C., Hirt., Plin.) in Veliocassī -ōrum, m (C.) Veliokási, keltsko pleme, ki je živelo na desnem bregu Sene; njihovo glavno mesto je bil Rotomagus Rotomag (zdaj Rouen v Normandiji).
- Venetī -ōrum, m (Ἐνετοί, pozneje Ἑνετοί; od tod pri Polibiju Οὐένετοι) Véneti
1. ljudstvo, ki je živelo ob severozahodni obali Jadranskega morja na ozemlju današnje Benečije, izhajalo pa naj bi iz paflagonskega plemena Enetov ali Henetov (gl. Antēnor): N. fr., L., Mel., Plin., Sil., T., Iust.; sg. kolekt. Venetus -ī, m Vénet: Lucan. Od tod
a) adj. Venetus 3 vénetski: Eridanus Pr., gentes Sil., terrae Mart., Vergilius Macr., Mantua Sid.
b) subst. Venetia -ae, f (Ἐνετική) Venétija, Vénetsko, dežela Venetov: L., Plin., Vell. idr.
2. keltsko pleme v Lugdunski Galiji na južni obali Bretanje; njihovo glavno mesto je bilo Venetae Venete (zdaj Vannes): C., Fl. Od tod
a) subst. Venetia -ae, f Venétija, Vénetsko, dežela Venetov: C.
b) adj. Veneticus 3 vénetski: bellum C. Rimljanov z Veneti, insulae Plin.
3. pleme v Aziji: Mel.
4. inačica za Venedī (gl. Venedī). - Vesontiō -ōnis, m Vezonción, glavno mesto Sekvancev, kjer je Cezar l. 58 premagal Ariovista (zdaj Besançon): C., Aus.