Franja

Tyrās -ae, m (Τύρας) Tíras, reka v Sarmatiji (zdaj Dnester): O., Mel. — Soobl. Tyra -ae, m: Plin.

Tyrrhēnus¹ (Tūrēnus, Turīnus) 3 (Τυῤῥηνός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: H., Mel., Plin., Sil., Stat., Sen. tr., Val. Fl. idr., mare L., aequor V., gurges Lucan., corpora O. ali monstra O. = Etrurci, ki jih je Bakh spremenil v delfine, vincula pedum V., dux (= Mezentius) O.; meton. itál(ij)ski, rímski: pubes Sil. — Od tod

1. subst. Tyrrhēnus -ī, m
a) Tirénec, Etrúr(ij)ec, Etruščán: sanguine Tyrrheni (= Mezentii) V., Tyrrhenus inflabat ebur V. etrurski piskač; pl. Tyrrhēnī -ōrum in pesn. -ûm, m (Τυῤῥηνοί) Tirénci, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije: V.
b) Tirénsko morje (pooseb.): Val. Fl.

2. subst. Tyrrhēnia -ae, f (Τυὀὀηνία) Tirénija, Etrúrija: O.

3. adj. Tyrrhēnicus 3 (Τυῤῥηνικός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: Tarraco Aus. ob etrurskem morju ležeč (stoječ).

Tyrrheum -eī, n Tiréj, mesto v Akarnaniji: L. (po nekaterih izdajah Thyreum ali Thyrium).

Tyrtaeus -ī, m (Τυρταῖος) Tirtáj, grški elegik, Atenec, ki je v drugi mesenijski vojni Spartance navduševal s svojimi bojnimi elegijami: H., Iust.

ūber¹ -eris, n (indoev. baza*eu̯Hdh- nabrekniti, nabrekati; od tod indoev. *uHdhmen- in (sor.) *uHdr̥-; prim. skr. ū́dhar (gen. ūdhnáḥ) = gr. οὖϑαρ -ατος = stvnem. ūtar = nem. Euter = ang. udder = sl. vime)

1. vime, (živalski) sesek (sesec), doječe prsi (žensk); večinoma v pl.: Lucr., Lucan., Plin., Val. Max. idr., vitula binos alit ubere fetus V., distentum uber O., refert tenta grex ubera H., Romulus uberibus lupinis inhians Ci., pressari ubera palmis V., ubera praebere O. ali admovere V. dati sesati, ubera ducere O. sesati, piti, dedit ubera nutrix O. je dojila, sua quemque mater uberibus alit T., ab ubere raptus (odstavljen) O.; pren.: distenta musto ubera Col. poet.; preg.: ubi uber, ibi tuber Ap. = vsaka roža ima trnje.

2. meton. (pesn.) rodovitnost, plodnost, obilje, obilica, obilnost: terra potens ubere glebae V. (prim. οὖϑαρ ἀρούρης Hom.), divitis uber agri V., fertilis ubere campus V.; konkr.: vitibus aptius uber V. rodovitna zemlja, denso non segnior ubere Bacchus V. na rodovitnem polju.

ūber² -eris, abl. sg. nav. -ī, adj., adv. komp. ūberius, superl. ūberrimē (ūber1)

1. rodoviten, plodovit, ploden, plodonosen, obilen, poln, starejše rodovit; najprej o polju: ager L., agri laeti atque uberes Ci., laetae segetes et uberes agri Hier., agro culto nihil potest esse uberius Ci., uberrimum gignendis uvis solum Cu.; pl. subst. n uberrima: Val. Fl. najrodovitnejše pokrajine; pesn.: arbor uberrima pomis O., uberior aetas O. bujnejša; tudi uberrimus annus Ci.; enalaga o plodu: fructus Ci., fruges H., uberius provenit seges C.

2. metaf. obilen, bogat (s čim), poln, obsežen, obširen, znaten; o tekočinah: rivus H., (sc. amnis) uberior solito O., aquae O., guttae Lucr., fletus Sen. tr., uberius flere Ci. točiti obilnejše solze, bolj jokati; z abl.: Sulmo gelidis uberrimus undis O.; z gen.: lactis uberes rivi H.; o drugih konkr. pojmih: regio aeris ac plumbi uberrima Iust., onus Pl. težko, veliko, eques Masurius Sabinus ap. Gell. dobro rejen, debel, uberiores litterae, uberrimae litterae Ci. ep. obsežnejše, zelo obsežno; abstr.: artes Ci., ingenia Ci., Fr., motūs animi Ci., bellum Iust. obilen plen obetajoča, is quaestus, nunc est uberrimus Ter. največ nese, uberrima praemia victoriae Cu., quid uberius quam contra Antonium dicere? Ci. katera snov (tvarina) je obsežnejša (obilnejša), nullus … lucus est uberior quam de officiis Ci. nobena snov ni obsežnejša, haec pleniora atque uberiora Romam ad suos scribebant C. polneje in obširneje, quis uberior in dicendo Platone? Ci. se more ponašati z večjim obiljem besed kot Platon?, haec uberius disputantur Ci. obširneje, v širšem obsegu, C. Gracchus plenior et uberior est (sc. orator) T. (Dial.), locus tractatus uberrime Ci.

ūbertō -āre (ūbertās) narediti (delati) kaj rodovitno (plodovito), rodovititi, „plodovititi“: et caelo quidem numquam benignitas tanta, ut omnes simul terras ubertet (v novejših izdajah uberet) foveatque Plin. iun.

ubī̆, adv. (loc. obl. k pron. deblu *qu̯u-, k relat. in vprašalnemu qui, quis; prim. osk. puf, pufe, lat. unde, alicubi, nesciocubi, nuncubi, sicubi, ubicumque, ubique, ubivis)

I. vprašalno (neodvisno in odvisno) kje?: ubi patera nunc est? Pl., ubi quaeram? Ci., quid tu, Rosci, ubi tunc eras? Ci., quaerebatur, ubi esset Cleomenes Ci.; elipt.: si te impediebat ista occupatio, ubi quaestores? ubi legati? ubi frumentum? ubi muli? (sc. sunt) Ci.; s partitivnim gen. gentium, terrarum, loci = kje na svetu?: ubi illum quaeram gentium? Pl., ubi terrarum esses, ne suspicabar quidem Ci., ut inanis meus quaerat, ubi sit loci Plin.; tako tudi ubinam (= ubi z enklitično vprašalno part. -nam) kje pa?, kje neki?: non video, ubinam meus constans … possit insistere Ci., ubinam gentium sumus? Ci., ubinam est is homo gentium? Pl. —

II.

1. oziralno kjer: Spartae, rapere ubi pueri et clepere discunt Ci., collis, ubi castra posita erant C.; v korelaciji z ibi: ibi futuros Helvetios, ubi eos Caesar constituisset C., ubi tu profusus es, ibi ego me pervelim sepultam Pl.; kot nadomestilo relat. pron. s praep.: neque nobis praeter te quisquam fuit, ubi (pri komer) nostrum ius obtineremus Ci., est, ubi id isto modo valeat Ci. so primeri, v katerih … , Alcmene, questūs ubi (pri kateri) ponat, Iolen habet O.; occ. ubiubi (pisano tudi ubi ubi) kjerkoli (kjer koli): ubiubi est, celari non potest Ter., facile, ubiubi essent, se conversuros aciem L.

2. metaf.
a) kadar: ubi semel quis peieraverit, ei credi postea non oportet Ci., ubi res postulabat S., ubi per socordiam vires difluxere, naturae infirmitas incusatur S.
b) (v pripovedi) ko, pri enkratnem dejanju z ind. pf.: quod ubi isti nuntiatum est, erexit se Ci., ubi de eius adventu certiores facti sunt, legatos ad eum mittunt C.; ubi okrepljen s primum brž ko, takoj ko, kakor hitro: ubi primum nostros equites conspexerunt, … nostros perturbaverunt C., ubi quis primum potuit, istum reliquit Ci.; pf. nadomeščen s pr. historicum: ubi hoc videt, init consilium Ci.; pri ponavljajočem se dejanju z ind. plpf.: ubi iura discripserat, Veneri tempus deberi arbitrabatur Ci. vsakokrat, kadar … , ubi egredientes conspexerant, impeditos adoriebantur C.

Ubiī -ōrum, m Úbijci, germansko pleme, ki je v Cezarjevem času naseljevalo področje ob desnem bregu Rena od reke Lahn v smeri proti današnjemu Kölnu; v Avgustovem času jih je M. Agripa preselil na levi breg Rena. Ker so bili Cezarju naklonjeni, so jih drugi Germani sovražili: C., T., Plin., Suet.; njihovo glavno mesto je bilo oppidum (civitas) Ubiorum T., pozneje (od l. 50 po Kr.) imenovano colonia Agrippina (zdaj Köln, starejše sl. Kolonija), ara Ubiorum T. (Agripi na čast na ubijskem ozemlju postavljeni žrtvenik, okrog katerega je nastal trg). — Od tod adj. Ubius 3 úbijski: mulier T.

Ucubis -is, acc. -im, abl. -ī, f Úkubis, mesto v Bet(ij)ski Hispaniji: Auct. b. Hisp.

Ūfēns -entis, m Ufént

1. rečica v Laciju (zdaj Uffente): V., Plin., Sil. — Od tod adj. Ūfentīnus 3 uféntski, ufentínski: tribus L.

2. neki Latinec, vojskovodja Ekvov: V.

Ulia -ae, f Úlija, mesto v Hispaniji blizu Kordube (zdaj Montemayor): Auct. b. Alx., Auct. b. Hisp., Fl.

Uliārus -ī, f Uliár, otok ob obali Galije v Akvitanskem zalivu (zdaj Oleron): Plin.

Ulla -ae, m Úla, reka v Tarakonski Hispaniji (še zdaj Ulla): Mel.

ūllus 3, gen. ūllīus, dat. ūllī, pron. indefinitum (demin. ūnus nam. *ūnulus, *ūnlus)

1. adj. (sploh) kateri, kak, neki, (ne)kdo: ullo modo Ter., si ullo modo potero Ci., ulla si tibi iuris perierati poena nocuisset umquam H., dum amnes ulli rumpuntur fontibus V., antequam imperium ullum accipere quivisset S., sine ullo remedio Ci., sine ulla vituperatione Ci. brez kake (= brez sleherne) graje, čisto brez očitka, sine ullo vulnere Ci. brez najmanjše rane, brez sleherne poškodbe; večinoma v nikalnih stavkih ali stavkih z nikalnim pomenom (non ali neque ullus = noben, nobeden, nikak): neque in ullam partem disputo Ci., debebat ullum nummum nemini Ci., an est commodum ullum tum expetendum? neque ullam picturam fuisse, quin conquisierit Ci.

2. (redko) subst. kdo, kaj; klas. le o osebah: nec probante ullo nec vocante L., negat se posse iter ulli per provinciam dare C. pravi, da ne more nikomur dovoliti … ; v pl.: quae tanta societas ullis inter se?; nam. neutr. klas. le ulla res: non opinor rem ullam potuisse mutari C., neque res ulla praetermissa est Ci. in nič se ni opustilo; šele pri L.: nemo ullius (nam. ullius rei) nisi fugae memor.

Opomba: Pesn.: gen. ūllĭus: O., Cat., V. (Catal.); gen. ūllī: Pl.; dat. ullae: Tib.

Ulpius 3 Úlpij(ev), ime rimskega rodu, od katerega sta najbolj znana

1. M. Ulpius Traiānus Mark Ulpij Trajan, posinovljenec Ulpijevega rodu; odlikoval se je v judovski vojni in bil l. 76 po Kr. namestnik v Siriji: Plin. iun.

2. M. Ulpius Traiānus Mark Ulpij Trajan, njegov istoimeni sin, rojen l. 52 po Kr., konzul l. 91, namestnik v Germaniji do l. 98; tega leta je postal cesar za svojim posinoviteljem Nervo ter vladal do l. 117: Plin. iun., Eutr. — Adj. Ulpius 3 Úlpijev: porticus Sid.

ultrīx -īcis, f (ultor) maščevalka, kaznovalka, starejše osvetníca; z objektnim gen.: civitatis Ci., facinorum Amm.; večinoma atrib. adj. maščevalna, maščujoča (se), kaznujoča: Dirae V. = deae Lucan., Sen. tr., Furiae Cl., curae V. pekoča vest, težeča vest (po storjenem zločinu), težeča zavest o krivdi, flamma V. goreča maščevalnost, undae O., poenae Ambr., hora Sil.; v pl. n.: ultricia tela Stat., ultricia bella Sil.

Ulubrae -ārum, f Úlubre, trg v Laciju: Ci. ep., H. — Od tod

1. adj. Ulubrānus 3 úlubrski, ulubránski: populus Ci.

2. subst. Ulubrēnsēs -ium, m Úlubrci, Ulubrénzi: Plin.

Umber -bra -brum úmbrijski, úmbrski: canis V., aper H., maritus O., porcus Cat., lacus (= Clitumnus) Pr., opes Stat., vilicus Mart.; subst.

1. Umber -brī, m
a) (sc. canis) umbrijski lovski pes: Sen. tr., Sil., Val. Fl., Umber haeret hians V.
b) Úmbrijec, Úmber: Fest., P. F.; nav. pl. Umbrī -ōrum, m α) Úmbrijci, Úmbri, preb. Umbrije, staro italsko pleme: L., Plin., Plin. iun. β) Umbrī (umbrī) úmbri, mešanci med muflonom in ovco: Plin.

2. Umbra -ae, f Úmbrijka, Úmbra; v besedni igri z umbra: quasi flagitator astat usque ad ostium, nec mi umbra hic usquamst, nisi si in puteo quaepiamst. TR. Quid? Sarsinatis ecquast? si Umbram non habes Pl. (Mostell. 768—770). — Od tod subst. Umbria -ae, f Úmbrija, dežela Umbrijcev med Etrurijo in Jadranskim morjem: Varr., Ci., L., Pr., Plin. idr., imenovana tudi Umbria terra: Gell.; adj. Umbricus 3 úmbrijski, úmbriški: creta Plin.